Ivi Godljič: DVORNI NORČEK

  • Napisal  Ivi Godljič
Ivo Godnič v enem od svojih "kostumov". Ivo Godnič v enem od svojih "kostumov". Foto: Wikipedia

»Veličanstvo, Vam li to kaj godi?«
spraševali kralja so Špartanci,
tudi isto stvar Liliputanci:
»Norček namreč, ki po dvoru blodi?«

»Včasih biti Ivek zna zabaven,«
eden je iz spremstva se izjasnil,
ne da bi kaj drugega pojasnil,
kralj le nemo stal je tokrat zraven.

Dolgo v smeh že norček ni jih spravljal,
je že zdavnaj z vajeti pobegnil,
vse prevečkrat v kak osir je dregnil,
ni da dvor denar bi zanj zapravljal.

»Mar ne kaže naših nam obrazov,
ko igra maršala, generala,
tale dvorna godljasta zijala,
mar preveč ni polna naših jazov?«

Zaskrbljeni so na dvoru paži,
da jim Ivek kazal je zrcalo,
njihovo se lice prepoznalo,
da ujel jih norček je na laži.

Je maršal izvorno konjski hlapec,
star izraz je, srednjeveški čisto,
norček z njim morda poudarja tisto,
da vsak oblastnik je konj in trapec?

Ga pustijo, da se ves izlajna,
Ivek da izpljuva blasfemijo,
razglasijo vse to za norijo,
pravijo: »Dovolj ima ga gmajna.«

Ko naslov odrečejo mu dvorni,
ve se, da je Ivek v godlji hudi,
je razkrito vsemu svetu tudi,
da (p)ostal le norček je uborni.

To lahko res dobro, prav jim pride,
sebe ščiti dvor in njega ščiti,
kazni da se more izogniti,
pred pravico Ivek da uide.

»Končno ve to mesto in ve vas,«
reče liliputski kralj nizkotno,
»da vprašanje norčka ni drugotno,
Ivek vendar eden je od nas!«

Ker se takšnih sodno ne preganja,
strpajo ga v ustanovo drugo,
kakor v karanteno, kot pred kugo,
kamor takšne se ljudi izganja.

Konfiniran ni, še manj priprt,
takšnim uredi se status večni,
v njem lahko uživajo nesrečni,
je oddelek, vendar je zaprt.

nazaj na vrh