Išče se oče naroda Izpostavljeno

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: arhiv Demokracije foto: arhiv Demokracije

Pred nekaj leti sem gledal na TV Severna Koreja, pardon, lapsus, RTV SLO, dokumentarec z naslovom "oče naroda" o življenju Dr. Janeza Stanovnika iz Ljubljane. Pred kratkim, na pogrebu z vojaškimi častmi Republike Slovenije,  pa ga je tudi glavni pogrebni govorec imenoval za očeta naroda, kar so zvesto povzeli vsi režimski mediji. 

 

Omenjeni dokumentarec »oče naroda« je bil posnet še za časa življenja Dr. Janeza Stanovnika. V njem tudi sam nastopa. Naslovu in poimenovanju v dokumentarcu  »oče naroda«, kar naj bi si izmislili ljudje (ni jasno kateri ljudje), ni nasprotoval, to mu je kvečjemu godilo.

Če bi bil Dr. Janez Stanovnik resnično: »velik človek in človek z razkošnim znanjem«,  kot ga je v pogrebnem govoru označil glavni govorec, nebi nikoli dovolil,  da ga v dokumentarcu imenujejo »oče naroda«, še manj bi dovolil naslov dokumentarca »oče naroda«. Ter nadalje, če bi imel res kaj modrosti, ki mu jo glavni govorec pripisuje v pogrebnem govoru, bi tako poimenovanje prepustil prihodnjim rodovom naroda, če bi ga narod resnično kdaj ponotranjil. Resnični intelektualci z razkošnim znanjem, se namreč takim (samo)razglasitvam za časa življenja, izogibajo, oziroma ga ne dovolijo, ker napuha in nečimrnosti ne poznajo.

Po tem, ko je bil omenjeni dokumentarec objavljen na režimski RTV SLO, nisem na RTV SLO zasledil nobenih nasprotovanj novinarske srenje glede (samo)razglasitve Dr. Janeza Stanovnika za »očeta naroda«. Oglasile se niso niti feministke in matriarhalne fašistke, ki bi morda hotele imeti na prvem mestu »mamo naroda«. 

Vrnimo se k iskanju, kdo je oče naroda? Narod joče, išče in potrebuje očeta!

Če vzamemo za kriterij, da je bilo rojstvo naroda takrat,  ko je narod dobil v materinščini zapisano besedo, je oče naroda Primož Trubar iz Rašice pri Velikih Laščah, mati naroda pa materinščina. To je bilo leta 1550. Seveda je narod obstajal že stoletja pred Trubarjem, vendar mu je morda prav Primož Trubar napisal in podpisal rojstni list.

Sklepati je, da glavni pogrebni govorec temu nasprotno meni, da je bilo rojstvo naroda, če se je ta sploh rodil, kvečjemu leta 1945. Pod vprašajem, če se je narod sploh kdaj rodil? Ker menda sedaj profesorji na FDV v Ljubljani predavajo, da narodov sploh ni, da je zgodovina človeštva po marksistični teoriji zgodovina razrednega boja. Za zavedne komuniste naroda sploh ni, nikoli se ni rodil in nima ne očeta, ne matere. Vse je en sam razredni boj. Zavednim komunistom je bilo za usodo naroda malo mar, zanimala jih je samo svetovna revolucija.

V času po Trubarju smo bili stoletja narod s svojo domovino vendar brez svoje države. Takemu narodu je težko, vendar smo obstali. Imeli smo velike junake, ki so našo domovino stoletja  branili pred zavojevalci in jo ohranili. V čast si lahko štejemo, da nikoli v zgodovini nismo napadli ne zatirali kakšnega drugega naroda, čeprav morda le zato, ker smo za take »podvige« številčno premajhni, ne pa tudi boljši ljudje od drugih. 

Pred ca 30 leti se nam je končno nasmehnila zgodovina. Peščici izredno sposobnih junakov je z majhno vojsko slabo oboroženih pogumnih domoljubov uspelo premagati sovražnika, osamosvojiti našo domovino in ustanoviti državo Slovenijo. Narod jih je na plebiscitu in v vojni za samostojno Slovenijo podprl z vsem srcem ter uresničil stoletja dolge sanje. 

Največji junak osamosvojitve Slovenije je bil Janez Janša iz Grosupljega. Oče slovenske osamosvojitve in ustanovitve slovenske države pa je bil dr. Jože Pučnik iz Črešnjevca pri Slovenski Bistrici. Jaz sem živel v tistem času, ko je divjala vojna za samostojno Slovenijo. To je moje mnenje, vendar bodo o tem sodili prihodnji rodovi naroda. Ne Janez Janša,  ne Dr. Jože Pučnik, pa se nista nikoli samooklicala za kakšne zasluge, niti je to storil kdo drug od junakov osamosvojitve. Vsem gre večna čast in slava. Prihodnji rodovi naroda jim bodo hvaležni.

Pokojni Dr. Janez Stanovnik v času osamosvojitve Slovenije in ustanovitve države Slovenije ni bil na strani naroda,  še manj na strani junakov osamosvojitve. Bil je na strani jugoslovanske komunistično vojaške diktature, oziroma  natančneje takrat že srbske vojaške diktature, ki je z vojsko, tanki in letalstvom,  napadla našo domovino. Nekateri so ga označili celo za izdajalca, ker naj bi dovolil izročitev orožja slovenske teritorialne obrambe sovražnikovi vojski. To vemo vsi, ki smo takrat živeli in spremljali te grozovite prelomne zgodovinske dogodke. Bog nam pomagaj, če takrat naši junaški domoljubi nebi zmagali v vojni za samostojno Slovenijo.  

Kljub temu je država Dr. Janezu Stanovniku priredila pogreb z vojaškimi častmi samostojne Republike Slovenije in sicer menda mimo uradnih predpisov. Kaj zato, ne bodimo birokrati,  malenkostni in ozkosrčni. Dr. Janez Stanovnik je imel zagotovo rad svojo domovino in ji služil, kot je mislil da je prav. Vendar tisti, ki je odločil pogreb z vojaškimi častmi samostojne Republike Slovenije, do pokojnega ni bil pošten. Vprašati bi se moral, kakšne vrste pogreb si je resnično želel pokojni, ne pa kakšne vrste pogreb si želijo pogrebci in glavni govornik na pogrebu. Morda pa si je pokojni v resnici želel pogreb z častmi komunistične partije, ne pa s vojaškimi častmi države,  katere nastanka si sam ni nikoli želel in je nastala kljub njegovemu nasprotnemu političnemu prepričanju. Tega najbrž ne bomo nikoli izvedeli. 

Običajno in spoštljivo je, da se na pogrebu pove vse vrline in zasluge pokojnega. To je storil v svojem pogrebnem govoru tudi glavni govorec,  ter zaključil: »Poslovil se je velik človek. V naš spomin se je zapisal državnik Stanovnik, partizan Tine, človek s košatimi brki, blagim pogledom in odločnim glasom resnice, človek z razkošnim znanjem, oče naroda

Pogreb je zato, da žalujoči poslovijo od pokojnega. Vsak, ki si želi,  naj na pogrebu iz srca pove,  kar misli in čuti o pokojnemu. Vendar mora paziti, da ne laže, saj se pokojni ne more več braniti z odločnim glasom resnice. Trditev,  da se je dne 6.02.2020 na Ljubljanskih Žalah Republika Slovenija z vojaškimi častmi poslovila od državnika in očeta naroda, je groteskna laž, čista manipulacija in strašenje naroda: »Državnik, oče naroda je umrl! Kaj bomo pa zdaj? Kdo nas bo pa sedaj čuval in branil? Bog nam pomagaj! Sveti Avguštin, reši nas!«.

Glavni govorec je spretno plasiral laž, da je bil pokojni Dr. Janez Stanovnik državnik samostojne Republike Slovenije. Namreč, če na pogrebu z vojaškimi častmi samostojne Republike Slovenije glavni govornik pokojnika imenuje za državnika, vsak običajen človek dojema, da gre za državnika samostojne Republike Slovenije. To je laž. Dr. Janez Stanovnik je bil visok politik in funkcionar (ne pa tudi državnik) bivše Socialistične Jugoslavije ter predsednik bivše SRS (Socialistične Republike Slovenije), ki pa ni bila država. Na funkcijo predsednika SRS je bil leta 1988 izvoljen še po starem komunističnem sistemu posrednih volitev med štirimi kandidati komunistične partije. V dokumentarcu RTV SLO je navedeno, da naj bi si kot predsednik SRS med letom 1988 in 1990 »prislužil« naziv oče naroda. Le s čim in kako neki, saj niti izvoljen ni bil od naroda na svobodnih demokratičnih volitvah.  

Pogreb pokojnega, govori in režimsko medijsko pranje možganov spominja na pogrebno histerijo komunističnega diktatorja Josipa Broza, strojnega ključavničarja iz Kumrovca, ko je jugoslovanska komunistična propaganda spravila narod do masovne histerije, jokanja, hlipanja in stokanja na ulicah: »O joj, kaj bomo pa zdaj, Tito je umrl! Konec je z nami! «. Kmalu za tem pa zagnala novo histerijo: »Rešili vas bomo, sedaj bo pa Tito po Titu, ljubičice bela, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo!«

RTV SLO,  ostali režimski mediji in glavni govorec uporabljajo iste stare in preizkušene metode komunistične propagande lansiranja laži, manipuliranja in strašenja naroda, vse to zapakirano v do konca zlorabljeno pieteto. Rosvita Pesek je pri poročilih žalostno povedala: »Umrl je Dr. Janez Stanovnik, državnik, oče naroda«. Poročala je tako, kot glavni govorec na pogrebu, videti je bila tako, kot  leta 1980 Tomaž Terček s presunljivim stavkom: »Umrl je tovariš Tito!«. Smrtna tišina. V 40 letih do leta 2020 se ni nič spremenilo, ista propaganda, ista groteskna intelektualna beda na RTV SLO.  

Vrnimo se k glavnemu govorcu. Morda pa bo glavni govorec kdaj obžaloval, da je pokojnega Dr. Janeza Stanovnika poimenoval za očeta naroda, saj na njegovem pogrebu (bog mu daj dolgo življenje) bodoči govornik  naziva  »oče naroda« zanj ne bo mogel več uporabiti, brez da bi narod naredil za otroka pocestnice, pri kateremu se ne ve, kdo je pravzaprav njegov oče.

Pa se bo že našla rešitev. Se bo že našel tovariš, ki ga bo na njegovem pogrebu proglasil za prvega osamosvojitelja  Slovenije in očeta Slovenske države. RTV SLO in režimski mediji bodo do takrat poskrbeli, da bo pokojni dr. Jože Pučnik že povsem pozabljen. Janeza Janšo pa bodo ponovno strpali v komunistični zapor, če ga ne bodo udbaši že prej ubili. »Sve če to ovaj narod pozlatiti« je bila znana krilatica vzornika glavnega pogrebnega govorca. Ne drži, da se zgodovina ponavlja. Zgodovina se ponavlja v obliki groteske.  

Glavnemu pogrebnemu govorcu pa še poslovilna misel: že zaradi dolžnega spoštovanja do pokojnega in žalujočih svojcev,  na pogrebu govoriti: »oče naroda«, je res bosa in neprimerna. Pokojnega na pogrebu zlorabljati za laži,  manipulacijo in politično propagando, je neokusno in žaljivo. To ni dostojna, iskrena pieteta. Dr. Janez Stanovnik je oče svojih otrok, ki so prišli na pogreb, da se poslovijo od svojega očeta, ne pa od »očeta naroda«. Z lažnim povzdigovanjem pokojnega v državnika in očeta naroda je glavni govorec v resnici hotel povzdigovati samega sebe.  

Dr. Janez Suša, Koper, 10.02.2020

nazaj na vrh