In vendar so jih brali: prepovedane knjige v zgodnjem novem veku. Razstava v NUK-u

Razstava Prepovedanje knjige v NUKu bo na ogled od 21. junija do 15. septembra 2018. Razstava Prepovedanje knjige v NUKu bo na ogled od 21. junija do 15. septembra 2018. ZRC SAZU

Razstavo sta pripravila dr. Luka Vidmar (ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede) in dr. Sonja Svoljšak (NUK, Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov), ki sta poleg tega napisala bogato ilustrirano spremljevalno publikacijo s pregledom značilnosti knjižne cenzure v zgodnjem novem veku, avtorjev in bralcev prepovedanih knjig na Slovenskem ter z opisi eksponatov iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice.

O cenzuri, prepovedanih knjigah in njihovih bralcih

V vseh dobah so si oblasti prizadevale regulirati pretok informacij in idej ter po možnosti ustaviti tiste, ki so po njihovem mnenju škodile družbi oziroma njihovim interesom. Na začetku zgodnjega novega veka je postala glavni predmet cenzure v Evropi tiskana knjiga. Razstava »In vendar so jih brali: prepovedane knjige v zgodnjem novem veku« na primerih starih tiskov iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice pokaže, kako je na Slovenskem od 16. do 18. stoletja kljub načelno strogi cerkveni in državni cenzuri potekala dejanska recepcija nedovoljenega čtiva. Naslov razstave, ki parafrazira Galilejev protestni vzklik »In vendar se vrti!«, nakazuje, da oblastni nadzor ni mogel imeti popolnega in trajnega učinka: bralci so v želji po znanju, resnici in ne nazadnje zabavi prišli tudi do uradno prepovedanih knjig. Prostor za njihovo ohranjanje je vzpostavljala predvsem vse gostejša mreža cerkvenih, zasebnih in državnih knjižnic, ki so ne glede na zunanje politične, verske in moralne omejitve po svoji naravi težile k vseobsegajočemu zbiranju zapisov, znanj in idej.

Eksponati iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice

Razstava na začetku opozori na glavni sredstvi cerkvene in državne retroaktivne cenzure (reakcije na že natisnjena dela) – rimski in dunajski indeks prepovedanih knjig, ki sta bila sicer namenjena predvsem uradnikom, vendar so ju uporabljali tudi nižji duhovniki, založniki, tiskarji in drugi radovedni intelektualci, npr. kamniški župnik in operoz Rasp. V nadaljevanju je predstavljena kategorija »avtorjev prvega razreda«, ki je v rimskem indeksu zajemala najnevarnejše avtorje, na primer Luthra. Na Slovensko so tovrstne knjige prihajale že v drugi polovici 16. stoletja, njihovi lastniki pa so bili največkrat protestanti, npr. šolnik Lenart Budina. Posebna pozornost je posvečena dvema Slovencema na rimskem indeksu: Primož Trubar je bil leta 1596 kot glavni predstavnik reformacije na Slovenskem uvrščen med avtorje prvega razreda, Janez Ludvik Schönleben pa je v letih 1677, 1679 in 1682 doživel prepoved treh svojih del, ki so v zagovoru verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju preostro napadla dominikanski red. Razstava v nadaljevanju predstavlja na Slovenskem znane sporne politične filozofe, med njimi Machiavellija in domačina Franca Alberta Pelzhofferja, katerega dela so vznemirjala habsburško cenzuro še pod Marijo Terezijo. Prepovedana razsvetljenska dela, na primer izpod peresa Montesquieuja in Rousseauja, so bila pogostejša v posvetni sferi, npr. v palači Žige Zoisa in Kranjski kmetijski družbi. V naslednjem sklopu so na ogled psevdoznanstvena dela, ki so bila prepovedana zaradi okultizma in vraževerja, in znanstvena dela, ki so bila prepovedana zaradi neskladnosti s sočasnimi cerkvenimi nauki. Zelo bran je bil Paracelsus, ljubljanski jezuiti in frančiškani pa so študirali Kopernikovo heliocentrično delo De revolutionibus orbium coelestium. V nadaljevanju so razstavljena sporna, toda kanonizirana humanistična in leposlovna dela, med njimi Dekameron, ki ga je skušala Cerkev zaman nadomestiti s cenzuriranimi verzijami. Na koncu so predstavljeni avtorji erotične literature, med njimi La Fontaine in Nicolas Edme Restif de La Bretonne, ki so jih na Slovenskem brali že pred omilitvijo cenzure leta 1781.

Nekaj zanimivosti

Na rimski indeks so bila uvrščena dela dveh Slovencev: protestanta Primoža Trubarja in katolika Janeza Ludvika Schönlebna. Trubar je dobil kot pomemben predstavnik reformacije celo oznako »avtor prvega razreda«, kar je pomenilo, da so bila vsa njegova dela samodejno prepovedana. Indeks je med avtorje prvega razreda prištel še dva protestanta, tesno povezana s Slovenci: Petra Pavla Vergerija ml. in Nikodema Frischlina. Schönleben si je prizadeval za razglasitev dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju, vendar se je pri tem zapletel v ostro polemiko s svojimi nasprotniki dominikanci. Zaradi žaljivega tona so bila na indeks postavljena tri njegova mariološka dela. Dogma je bila razglašena šele 8. decembra leta 1854. Na dunajski indeks oziroma cesarski cenzurni seznam, ki je izhajal pod Marijo Terezijo, je bila leta 1776 uvrščena razprava Arcanorum status kranjskega političnega filozofa Franca Alberta Pelzhofferja, ker ni izšla z uradnim cenzurnim dovoljenjem. Nič ni pomagalo, da je avtor delo posvetil cesarju Jožefu I.

nazaj na vrh