Demokratična normalnost - o Španiji in Kataloniji Izpostavljeno

  • Napisal  Martin Remón
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Wikipedia foto: Wikipedia

Dejanja, ki jih je leta 2017 storilo več katalonskih političnih voditeljev z namenom, da bi očitno razveljavili špansko ustavo in tako nezakonito in enostransko povzročili razkol demokratične enotnosti Španije ter tako ogrozili javni red in socialni mir, so bila sojena in obsojena. S to sodbo se je zaključil sodni proces, ki je potekal, naj poudarimo, z vsemi potrebnimi jamstvi in preglednostjo, kot pritiče socialni in demokratični pravni državi.

 

Španska ustava, moderna in zaščitna, določa kot najvišje vrednote enakost, svobodo, pravičnost in politični pluralizem. Vse to po načelu, ki krepi našo demokracijo: da smo vsi državljani pred zakonom enaki. Nihče ni nad zakonom in vsi smo ga dolžni spoštovati. V demokraciji se nikomur ne sodi zaradi njegovih idej ali političnega cilja, temveč zaradi kaznivih dejanj, opredeljenih v našem pravnem sistemu. Vsi, ki so sedaj obsojeni, so pred samimi dogodki poznali logične kazenske posledice svojih odločitev, ko so skušali iti preko pravil. Nihče sedaj ne more biti presenečen.

Vsem, ki jih dotična zadeva zanima, svetujem pozorno branje sodbe španskega vrhovnega sodišča. Na preprost način razloži zavajanje, ki so ga zagrešili obsojeni voditelji, ko je katalonski parlament (nelegalno in s preseganjem svojih pristojnosti) sprejel predpise, ki so skušali “ustvariti navidezno pravno podlago, ki bi državljanom dovolila prepričanje, da ob oddaji svojega glasu prispevajo k ustanovitvenemu aktu neodvisne Republike Katalonije”, kar je bila laž in kar je del ljudstva, zavedenega, uperilo proti veljavnemu pravnemu redu. Kljub večkratnim sodnim obvestilom.

Po drugi strani sodba vrhovnega sodišča opozarja (v kolikor je to sploh še potrebno), da obramba ozemeljske celovitosti ni španska ekstravaganca. Naš ustavni sistem nima v tem pogledu ničesar edinstvenega. Sodba navaja ustave večih držav (Francije, Portugalske, Nemčije), od koder so prišli nekateri "opazovalci" "referenduma"; vse te so glede na svoje ustave nedeljive. Omenja tudi ustave številnih drugih držav, ki so prav tako po ustavi ozemeljsko nedeljive. Vključno s Slovenijo, katere Ustava celo jasno navaja, da je suveren narod slovenski narod, tako jasno, kot španska Ustava navaja, da je suveren narod španski narod. Sodba seveda tudi opozarja (v kolikor je to sploh še potrebno), da v dotičnem mednarodnem pravu ne obstaja „pravica do odločanja“ (odločanja o odcepitvi, se razume) in zavrača vsakršno legitimnost domnevnega “demokratičnega načela”, ki je nad demokratično uveljavljenimi pravili. Vrhovno sodišče zanika, da so bile obsodbe izrečene zgolj zaradi svobode izražanja pri zagovarjanju samoodločbe, saj je mnenja, da je tovrsten argument lahko zgolj “retorična strategija”, glede na to, da je šlo za spreminjanje zakonov in sodnih odločbe v mrtvo črko na papirju.

Omenjena svoboda izražanja se je v celoti množično in intenzivno uveljavila in se še vedno uveljavlja v Španiji. Če bi šlo zgolj za izjave o stališčih, je jasno, da ne bi bilo potrebe po izrečenih obsodbah.

Pravzaprav nič v sodbi ne more presenetiti nikogar, saj je to normalen odziv vsakega demokratičnega sistema na kršitev zakonov. V izjemnih okoliščinah, ki so jih ustvarile institucije za katalonsko neodvisnost, je odziv španskega pravosodja mogoče opisati le kot demokratično normalnost. Sedaj po končanem sojenju je še posebej treba spomniti s strogo političnega vidika, da so independentistični politiki, katalonski ali tisti iz drugih španskih avtonomnih skupnosti vedno uživali, in seveda lahko uživajo še naprej, pravico, da demokratično in zakonito zagovarjajo svoje ideje, to pomeni v okviru Ustave ter v skladu s statuti avtonomije, ki iz nje izhajajo, in preostalimi pravili, s katerimi smo se opremili vsi Španci. Kajti v okviru Ustave in s spoštovanjem zakonov je v španski demokraciji prostor za vse, a zunaj Ustave in zunaj veljavnega pravnega okvira, ni prostora za nič.

V tem kontekstu, še posebej dandanes, je potrebno ponoviti, da so od začetka sedanjega demokratičnega obdobja politične sile, ki zagovarjajo neodvisnost španskih ozemelj, legitimno zastopane v kongresu poslancev in v senatu, kot tudi v vladah, parlamentih in občinah svojih avtonomnih skupnosti. Ti predstavniki suverenosti ljudstva so lahko demokratično in svobodno izrazili svoje politične ideje (in to še vedno počnejo) brez druge omejitve kot zakonske. 40 let po sprejetju naše Ustave ima demokratični independentizem v Španiji še naprej vzvode za promoviranje svojih načrtov in ciljev. V tem smislu predstavljajo dejanja, katerim se je sodilo v tem procesu, žalostno izjemo k splošnemu demokratičnemu ravnanju independentističnih voditeljev v Španiji.

V zadnjih mesecih je najbolj radikalno in nedemokratično gibanje za neodvisnost izvedlo zelo intenzivno mednarodno kampanjo dezinformacij zoper sodni sistem in proti španski demokraciji z zelo malo resničnega uspeha. Tovrstni secesionizem nenehno izgublja verodostojnost. Njihova strategija razdeliti Katalonce in širiti propagando, ki temelji na lažeh, je škodovala predvsem njim samim. Sedaj je čas in nujno potrebno misliti na prihodnost ter si prizadevati, danes bolj kot kdaj koli prej, za sobivanje v tej zgodovinski skupnosti in za obnovitev dialoga, ki bo temeljil na pripravljenosti za razumevanje ter na skupnem cilju - povečati blaginjo in socialni napredek Katalonije ter s tem, celotne Španije.

Martín Remón, odpravnik poslov a.i. Veleposlaništva Španije v Sloveniji

nazaj na vrh