3.6 C
Ljubljana
sreda, 24 aprila, 2024

Še tretjič o volilnih sistemih: Kakšno zmago bi SDS osvojila v primeru enokrožnega večinskega sistema?

Razmišljanja o spremembi obstoječega volilnega sistema so vedno glasnejša, saj se še nikoli doslej niso tako močno pokazale anomalije, ki izvirajo iz razvpite ustavne spremembe leta 2000, ko je dvotretjinska večina v parlamentu proceduralno povozila voljo ljudstva. V preteklih dneh smo že pisali o dvokrožnem večinskem sistemu, za katerega se postavlja vprašanje, koliko je glede na obstoječe družbene razmere ustrezen.

 

Obstaja sicer cel kup kombinacij volilnih sistemov, a tokrat si nekoliko poglejmo enokrožni večinski sistem, ki je značilen za Veliko Britanijo in je bil uporabljen leta 1990 tudi pri nas, vendar pri volitvah v zbor združenega dela Skupščine RS (in ta zbor je dejansko predhodnik sedanjega Državnega sveta RS). Gre za to, da se v volilnem okraju v parlament uvrsti relativni zmagovalec in drugi krog torej ni potreben. Vendar tako kot v dvokrožnem tudi v enokrožnem večinskem sistemu za vsak okraj velja pravilo »Zmagovalec pobere vse« (saj poznate istoimenski hit skupine Abba?), le da je postopek enostavnejši, ker ni drugega kroga, s tem pa je tudi obnašanje političnih strank nekoliko drugačno.

Velika večina političnih strank v Sloveniji se verjetno s takšnim sistemom ne bi strinjala. Vsaj če pogledamo zemljevid volilnih okrajev v Sloveniji – v veliki večini volilnih okrajev je namreč zmagala SDS. Če odmislimo volilne enote in sedanji proporcionalni sistem, bi to pomenilo ogromno večino SDS v državnem zboru. V primeru dvokrožnega večinskega sistema pa bi se zgodba verjetno nadaljevala drugače, saj bi tranzicijska levica strnila svoje vrste in morda dosegla izločitev velike večine kandidatov SDS, ki bi tako postala poraženka. To je seveda eden možnih scenarijev.

Poglejmo sedaj primer dvokrožnega volilnega sistema v praksi. Kot je znano, se ga uporablja pri volitvah županov in predsednika republike. Leta 2007 se je na predsedniških volitvah v prvem krogu pomerilo sedem kandidatov: Danilo Türk, Lojze Peterle, Mitja Gaspari, Zmago Jelinčič Plemeniti, Darko Krajnc, Elena Pečarič in Monika Piberl. Kot je znano, sta bila Türk in Gaspari predstavnika trdega jedra tranzicijske levice, čeprav je Türk kot »nepopisan list« najprej kazal celo naklonjenost pomladni strani (kar je bila seveda le maska). V prvem krogu so znatno podporo tako dobili Peterle (skoraj 29 odstotkov), Türk (24,5 odstotka), Gaspari (24 odstotkov) in Jelinčič (19 odstotkov). Zmagovalec prvega kroga je bil torej Peterle, ki pa je v drugem krogu svoj rezultat izboljšal le za tri odstotne točke, vse ostalo pa je pobral Türk. In kaj se je zgodilo? Če pustimo ob strani Peterletove nerodnosti, je v prvem krogu prišlo do izraza, da je t. i. pomladni trojček podpiral Peterleta, medtem ko je bila tranzicijska levica razdeljena, saj sta jo zastopala dva kandidata, dobrih dvajset odstotkov pa je šlo k ostalim kandidatom (zlasti k Jelinčiču). V drugem krogu je imel Türk bistveno večjo podporo in je pridobival celo glasove volivcev pomladi, s tem mu ni bilo težko premagati Peterleta z dvotretjinsko večino. Če bi bile te volitve v nekem volilnem okraju, bi to pomenilo, da bi Peterle v enokrožnem večinskem sistemu zmagal, v dvokrožnem večinskem sistemu pa bi bil izločen.

Ali bi v primeru enokrožnega večinskega sistema večina strank iz parlamenta izpadla? Ni rečeno. Tako kot v primeru dvokrožnega večinskega sistema se tudi tu lahko že pred prvim (in edinim) krogom sorodne stranke dogovarjajo med sabo glede podpore, sploh tam, kjer določene stranke ne morejo zagotoviti svojega kandidata. Zagotovo pa je tehnologija volitev v primerjavi s sedanjim sistemom precej drugačna.

Kakorkoli že, sprememba volilnega sistema bo v vsakem primeru potrebna. Sedanji status volilnih okrajev je namreč absurden – imamo jih na papirju, dejansko pa ne pripomorejo kaj dosti k izbiri. Če pogledamo v novo kadrovsko sestavo poslanske skupine SDS, lahko opazimo, da bo kar 17 od dosedanjih 19 poslancev tudi v novi sestavi poslanske skupine. Najverjetneje zato, ker so kandidirali v svojih tradicionalnih volilnih okrajih, kjer je imela SDS vedno zelo dober rezultat, s tem so bili tudi neke vrste nosilci list v svoji volilni enoti. V večini volilnih okrajev pa so zmagovalni kandidati ostali brez uvrstitve v parlament, so pa zato v DZ prišli tisti, ki so dobili precej manj glasov. Vendar bo pot do sprememb volilnega sistema precej težka, saj se večina strank starega sistema oklepa kot pijanec plota – še zlasti zaradi dejstva, da imamo po novem kar devet strank v državnem zboru, kar še zmanjšuje manevrski prostor za spremembe.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine