Peterica pomladnikov v Celju – znamenje upanja? Izpostavljeno

V sredo sem se udeležil javne tribune s prvaki pomladnih strank v Celju. Dvorana v Narodnem domu je bila povsem polna, ni pa pokala po šivih, kot denimo leta 2004 Cankarjev dom, ko je svojo pot začel Zbor za republiko. Takrat sem kot novinar, čeprav sem prišel že precej pred začetkom javne tribune, obstal pred zaprtimi vrati dvorane in se sprijazniti z dejstvom, da zaradi varnosti v prepolno dvorano ne bodo spustili ljudi. Tudi novinarjev ne.

 

Lahko bi rekel, da je vseh pet predsednikov pomladnih strank (no, eden niti ni predsednik, namreč Franc Kangler) imelo zelo soliden nastop. Celo Matej Tonin iz NSi, čeprav se ni mogel izogniti nekaterim svojim klišejem, preko katerih je namigoval, da si preostali del pomladi morda želi celo nekakšno kulturno revolucijo, ki pravzaprav niti ne bo revolucija, ampak le nadaljevanje iste prakse, le da z drugimi kadri in z drugačnim ideološkim predznakom (o tem, koliko ima sam možnosti, da postane premier v primerjavi z Janezom Janšo, raje kdaj drugič). A posaditi za isto mizo Tonina skupaj z Janšo ter ostalimi je velik korak naprej, to je treba priznati.

Zagotovo bi lahko imeli na celjsko javno tribuno – slednji bo sledila še javna tribuna s predstavniki pomladnih strank v organizaciji Zbora za republiko v Ljubljani prihodnji teden – marsikatero pripombo. Morda to, da so si režimski novinarji, ki so spremljali dogajanje, nekako oddahnili, ko so videli, da dogodek še zdaleč nima takšne energije kot pa kakšno podobno srečanje iz preteklosti. No, številni se bodo spomnili, da se je tudi leta 2014 zgodilo veliko zborovanje v Ljubljani, ki jih je zaznamoval verz pesnika Daneta Zajca »Pride čas, ko ni več časa«. Šlo je za 25-letnico Majniške deklaracije in njena repriza za tisti čas, ko je afera Patria dosegla vrhunec. Kolikor se spomnim, se je na odru pod frančiškansko cerkvijo znašel celo govornik iz tujine – slovaški konservativec Mikulaš Dzurinda. Shod sicer ni prinesel kakšne množične udeležbe, tudi parlamentarne volitve tisto leto so pokazale, da so vrednote pomladi mnogim Slovencem španska vas. A problem je bil v resnici nekje drugje. Tedanja pomladna scena je bila povsem razbita in podhranjena. Še bolj se je ta fragmentacija pokazala lani jeseni na predsedniških volitvah, čeprav so tam veliko vlogo odigrali tudi kontraobveščevalni javnomnenjski triki, o katerih je v »Padlih maskah« odkrito spregovoril že Kučanov »doktor Rasputin« Zdenko Roter.

Da se je po debaklu na predsedniških volitvah – spomnimo, seštevek glasov za pomladne kandidate je bil zelo nizek in ni obetal nič dobrega - slovenska pomlad spet sestavila skupaj, je zagotovo čudež in znamenje upanja. Ne glede na medsebojne razlike obstaja skupna zaveza, podobno kot je obstajala v času Demosa. To pomeni, da bodo po vsej verjetnosti omenjene stranke tudi članice nove vladne koalicije, pri čemer bodo manjše stranke kandidirale s skupno listo. Za psihološko motivacijo volivcev, ki so doslej bojkotirali volitve, je to zelo pomembno. Rezerve so namreč še velike. In zato niti ni bilo neumno, da je na celjski javni tribuni tu in tam padla tudi kakšna populistična obljuba. Ni namreč dovolj zgolj kritizirati obstoječe stanje, potrebno je imeti program in načrt, češ to in to bomo naredili. In kar je najpomembnejše: sedaj ugodni statistični podatki o gospodarski rasti se ne ujemajo s splošnim nezadovoljstvom ljudi, kar se kaže tudi v izseljevanju mladih Slovencev v tujino. In to je treba ustaviti.

Zmaga slovenske pomladi torej ni nemogoče, čeprav ima pred seboj veliko oviro – to je dejstvo, da Slovenija ni normalna demokratična država, kjer bi imele vse politične stranke enake izhodiščne možnosti. Imamo sicer formalen sistem volitev, a to ni dovolj. Zbuditi se mora »speči velikan«, torej dovolj velika masa volivcev, da lahko premaga jerihonske zidove starih centrov moči. Leta 2000 se je nekaj podobnega zgodilo v Srbiji, ko je po več kot desetletnem Miloševićevem nategovanju ljudi prišlo do preobrata in so ljudje tudi volilnim potvorbam rekli STOP. Za Slovenke in Slovence bo dan odločitve desetega junija letos. Storimo to in poskrbimo, da bomo lahko letošnji dan državnosti praznovali drugače kot prejšnja leta – z novim zanosom in upanjem v boljšo prihodnost.

nazaj na vrh