Kam greš, slovensko zdravstvo?

  • Napisal  prim. Janez Remškar, dr. med
  • Comments:DISQUS_COMMENTS

To je bil naslov prispevka na temo zdravstva v okviru simpozija ZZR dne 28.2.2018 s skupnim naslovom " Več politične zavesti, samo eno domovino imamo". Zdravstvo je izjemno pomembno notranje politično področje in očitno je, da se vlade tega ne zavedajo. Res je, da sedaj, ko na Ministrstvu za zdravje kar po vrsti predlagajo popolne neumnosti, večina v parlamentu pa jih sprejeme, stalno slišimo frazo, da je zdravstvo njihova prioriteta.

Jasno je, da ni dovolj izreči nekaj populističnega, potrebno je poznavanje dobrih rešitev na področju zdravstva v svetu, imeti sposobnost dialoga s stroko brez v naprej v političnih krogih dogovorjenih rešitev, kot je to delala oblast v Jugoslaviji! Za vlado, ki se "bori" proti korupciji in pri tem na naredi nič, po drugi strani pa ji je vsaka privatna iniciativa sovražna, je najbolje , da se čim prej za vselej umakne.

Res je, da je zdravstvo področje do katerega smo ljudje, če ne zbolimo brezbrižni. Ko zbolimo in se srečamo z številnimi težavami, dvomi, se takoj začnemo posluževati iskanja zvez, poznanstev, kar naj bi nam pomagalo skrajšati čakanje ali priti do določenega zdravnika. Pri tem niti ne pomislimo, da so vse take aktivnosti tudi korupcija, do katere vsi izražamo, vsaj v besedah, ničelno toleranco. Prav zato, ker to ni dobro, bi morali biti vsi mi, kot potencialni bolniki ali že bolni, v svojem ravnanju dosledni, veliko bolj aktivni in oblasti pokazati, da tako ne gre naprej.


V koalicijski pogodbi zadnje vlade so za področje zdravstva zapisali naslednje ukrepe, bolje rečeno želje!


1.) Zagotovitev finančne vzdržnosti obveznega zdravstvenega zavarovanja.
2.) Solidarnejša prispevna obremenitev zavarovancev in ohranitev obstoječih pravic.
2.) Ukinitev prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja in njegova nadomestitev z dajatvijo.
3.) Skupna javna naročila - uveljaviti pregleden in enoten način javnega naročanja
4.) Razmejitev javnega in zasebnega - pri prepletanju gre za korupcijsko tveganje
5.) Določitev meril za postavitev mreže javnega zdravstva
6.) Podeljevanje koncesij le na podlagi razpisa in za določen čas
7.) Pospešiti uvedbo negovalnih oddelkov in paliativne oskrbe
8.) Povečati odgovornost direktorjev in svetov zavodov pri vodenju.
9.) Na novo določiti pristojnosti Zdravniške zbornice Slovenije
10.) Uveljavitev ničelne tolerance do korupcije.


Lepo. In kaj od tega so realizirali? Nič ! Bile so le besede! Ministrica in z njo SMC je stopila v prevelike čevlje. Lahko zapišem, da je bila tudi ta vlada povsem nepripravljena na sicer poznano slabo stanje in probleme v zdravstvu. Niti slučajno ni vedela kaj, kje in kako bo ukrepala. Tako neresnost in neznanje ob resnih problemih sedaj opazujemo že pri tretji vladi. Iskanje pomoči pri tujcih z njihovimi analizami samo dokazuje, kako globoko smo zabredli. Sami zaradi ideoloških predsodkov in nesposobnosti dialoga nismo sposobni rešiti ničesar. Pogledati bi bilo potrebno kako so stvari urejene v svetu, sosedih, prevzeti odgovornost in se odločiti. To pa je že preveč za naše politike in še vedno prisotno ideološko zmedo v naših glavah, da je vse le v javnem sistemu! Dejstvo je, da zna naša politika, še posebej vedno "novi obrazi", le obljubljati. Rešitve in predlogi, ki smo jim priča, so nesprejemljivi in bodo povzročili dodatno razgradnjo zdravstva. Ne bom se spuščal v neumnosti že sprejetega Zakona o zdravstveni dejavnosti in predvidene nesmisle v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, o čemer je bilo že veliko govora, ker bi s tem bralce utrujal.


Bralce raje opozorim na stalno zavajanje levo mislečih, (ki so levo - socialno usmerjeni le na papirji in za javnost, v resnici pa so prav ti vzeli v roke največ podjetij in postali njihovi lastniki, ko pa potrebujejo resno intervencijo v zdravstvu poiščejo pomoč v tujini), na temo urejanja zdravstva, zdravstvenih zavarovanj, ločevanja zasebnega od javnega dela. Dovolim si citirati mag. M. Totha; citiram: "Ob poskusu sprememb v sistemu zdravstvenega varstva se predlagatelji vedno soočijo z vprašanjem, kakšen sistem naj bi imeli v državi. To vprašanje vključuje več nadaljnjih vprašanj, in sicer, kaj naj vključuje in predstavlja javno ali zasebno zavarovanje in dejavnost, kje je meja med njima, kako ena ali druga oblika vplivata na pravice in obveznosti posameznikov in na njihovo zdravstveno ter socialno varnost. Pri nas prevladuje nepisano načelo, da je edino javno, socialno zavarovanje tisto, ki zagotavlja solidarnost in pravičnost ter dostopnost do potrebnih zdravstvenih storitev. Glede tega smo si večinoma enotni, razlike pa se pojavijo, ko se soočimo z vprašanjem, ali je to mogoče doseči izključno z izvajalci v javnih zavodih in le v okviru obveznega socialnega zavarovanja ali tudi kako drugače. Odgovori na te dileme, ki preraščajo v ostre politične in ideološke razprave, lahko poiščemo v praksah drugih držav, ki poznajo vrsto prepletov med javnim in zasebnim zavarovanjem kot tudi glede financiranja področja ter njegovega upravljanja in izvajanja storitev oziroma dejavnosti. Dilema o tem, ali smo za čisti javni ali mešani javno-zasebni sistem, je tako odveč: praktično ni države, ki bi imela čisti in izključno javni sistem zdravstvenega varstva, kar velja tako za področje financiranja sistema kot za izvajanje zdravstvene dejavnosti. Povsod v svetu (razen nekaj izjem) poznajo mešane oblike. Preplet je urejen in izpeljan na več načinov, vključno z ostrimi sankcijami. Bralcem priporočam, da pogledajo kako je zdravstvo, ločevanje javnega in zasebnega dela urejeno v Angliji, Avstriji!


Pri nas sedanja vlada vidi rešitev le omejevanju dela zdravnikov, kajti dobri zdravniki (to niso vsi in žal tega tudi nimamo izmerjenega), ne smejo imeti večjih zaslužkov, lahko pa jih imajo estradniki in nogometaši?? Ne vem če se oblast zaveda, da tako izgubljamo in bomo izgubljali najboljše kadre. Sicer pa jim to ni mar. Kot sem že navedel smo imeli primere, ko so vidni predstavniki leve politične opcije in zagovorniki javnega zdravstva, iskali pomoč v tujini! Preprosti ljudje, si tega ne morejo privoščiti! Vendar, da ne bo pomote: stojim na stališču, da mora biti v državi osnova javno zdravstvo, zaradi ohranjanja vsega kar tak sistem zagotavlja, res pa je, da privatni sektor vključen ali ne v javni sistem, ob različnih oblikah zavarovanja, marsikje priganja zaspan javni sistem in s tem omogoča večjo učinkovitost in racionalnost pri delovanju.


V nadaljevanju lahko zapišem da je naš zdravstveni sistem iz strani politike še naprej grajen na laži. Politika rada govori kako dober sistem smo imeli v preteklosti! Ali res? Kaj pa težave z svincem v Mežiški dolini, cinkom in kadmijem v Celju, azbestom v Anhovem in okolici. In to ob "dobro" organizirani medicini dela! Sedaj se ministrica hvali z visokim mestom našega zdravstva na lestvicah OECD. Pri tem, malo za šalo malo za res ne omeni, da smo na teh lestvicah v neposredni soseščini ZDA, ki jo stalno kritiziramo. Resnica ob tem je tudi, da mesto, ki ga zasedamo na lestvicah zasedamo po zaslugi prizadevanj posameznikov in skupin ki delajo na področju ishemične bolezni srca, neonatologije in sladkorne bolezni in ne načrtnega dela politike! Na splošno lahko zapišem, da pri nas dobiš toliko dobro zdravstveno storitev, h kolikor dobremu zdravniku prideš. Enotnega sistem, ki bi bolnikom omogočal v povprečju enako varno obravnavo in vpogled v delo in kakovost zdravnika pri nas ni. Ministrstvo na tem področju ni naredilo nič! Prav tako ministrstvo in vlada ni naredila ničesar pri opredelitvi mreže zdravstvene dejavnosti, na področju razdrobljenosti dela med bolnišnicami in s tem večje varnosti in kakovosti. Zelo kritično je postalo stanje na področju brezosebnosti medicine. Mislim, da se tega na ministrstvu niti ne zavedajo! Nujno moramo rešitev iskati s spremembo izbire študentov medicine. Kot je zapisala zdravnica Breda Jelen Sobočan, specialistka psihiatrije, "sedaj izbiramo le po točkah, znanju iz naravoslovja, na podlagi razuma. Kandidati oziroma izbranci so žal brez humanističnih vedenj, mnogokrat z nizko čustveno inteligenco, brez empatije". Tak izbor vodi do razosebljenja medicine, v tehnično medicino, kar je, upam si zapisati slepa ulica v medicini! Ne nazadnje v okviru izobraževanja in pri delu se nikjer ne držimo niti pravil profesionalizma kamor sodi na prvem mesti altruizem, odgovornost, odlično znanje in usposobljenost, čast in spoštovanje sodelavcev. Prav tako ministrstvo ni naredilo ničesar glede različnega nagrajevanja, kajti povsod , tudi v medicini imamo dobre in slabe zdravnike! Ampak, kdo bo to ocenjeval? Lažje je delovati v smislu egalitarnosti in nadaljevati s prakso iz preteklosti. Za politiko! In tako nas dobri kadri počasi zapuščajo! Tudi zniževaje čakalnih dob le z dodatnim denarjem se je v svetu izkazalo kot neuspešno, če pri tem ni reorganizacije dela, novih vertikalnih in horizontalnih povezav med in v bolnišnicah!


Dejstvo je tudi, da je ob demografskem stanju, razvoju medicine in medicinske tehnologije nerealno pričakovanje, da se v pravicah in obvezah do zdravstvenega zavarovanja ne bo nič spremenilo! Sam ocenjujem, da gre celo za politično zavajanje, Politika bi morala takoj, v dogovoru s stroko, (ki je sedaj povsem izključena iz dogovarjanja), takoj uvesti sistem merjenja varnosti in kakovosti v zdravstvu, v osnovi spremeniti sistem zavarovanja ( z več stebri in zagotavljanju varnosti za socialno ogrožene), pospešiti koordinacijo med zdravstvenimi institucijami, dati večjo vlogo in pomen osnovnemu zdravstvu ter spremeniti zdravstvene zavode v javne gospodarske službe.


Politika pa nič. Naredila ni nič glede na zapisano v koalicijski pogodbi. V resnici se ni lotila niti korupcije. Ohranja se dosedanji način dela kar pomeni ohranjanje dosedanjih denarnih tokov na področju nabav v zdravstvu. Slednji tečejo v "pravo smer", kljub zaklinjanju o ničelni toleranci do korupcije. Ne nazadnje se iz enakih razlogov dopušča lokalni politiki, oz. "našim", da se vtikajo v politiko na sekundarnem zdravstvenem nivoju. To Angleži jasno opredeljujejo kot korupcijo, ker si s takimi stališči, ko stoje na okopih proti državi, pridobivajo glasove na lokalni ravni. In ne nazadnje noben direktor ni bil do sedaj zamenjan zaradi izgub:Le zakaj, ko je toliko sliši o slabem vodenju? Ali smo s tako zdravstveno politiko zadovoljni? Kam nas to vodi? Zakaj ob vsem tem nismo bolj glasni?

 

V Ljubljani, 2.3.2018

prim. Janez Remškar, dr. med

nazaj na vrh