Gorenak: Cerarjev »kokošnjak nevarnih kokoši« Izpostavljeno

  • Napisal  dr. Vinko Gorenak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS

Leta 1991 sem prvič obiskal Gotenico. Za tiste, ki ste mlajši in verjetno ne veste kaj se je tam dogajalo, naj povem, da je bilo po drugi svetovni vojni to zaprto območje na Kočevskem, ki je bilo namenjeno bivanju komunističnega vodstva Slovenije v primeru vojne. To pomeni, da je bilo zaprto do te mere, da tja razen posvečenih politikov komunistične nomenklature in strogo preverjenih posameznikov, ki so tam delali, ni prišel nihče.

 

Leta 1991 je takratni notranji minister Igor Bavčar to območje odprl za javnost. Tam so mi takrat pokazali med drugim tudi farmo kokoši, ki nesejo jajca, katere namen je bila samooskrbo komunistične nomenklature v morebitni vojni. Ker pa vojne ni bilo, so produkte od tam (seveda tudi jajca), delili med posvečene posameznike komunistične nomenklature. Kokošnjak je bil že takrat popolnoma avtomatiziran, razen zlaganja jajc v embalažo. No, v takem kokošnjaku sem bil prvič in zadnjič v svojem življenju, pa tudi jajc kar nekaj let nisem več mogel jesti. Odrasle kokoši so bile natrpane v kokošnjake tako, da so hodile ena po drugi, perja praktično niso imele, saj so se med seboj napadale in kljuvale, mnoge so bile tudi krvave. Precej grd pogled, ki se mi je vtisnil v spomin. Seveda se boste vprašali zakaj to pišem?

Danes (6. 3.) sem bil gost oddaje »Tema dneva« na Nova24TV, kjer me je voditelj oddaje Jure Ferjan med drugim vprašal, kako gledam na delovanje sedanje koalicije. No uganili ste, delovanje vodilne stranke koalicije SMC Mira Cerarja, sem v tistem trenutku videl kot prej omenjeni kokošnjak. Zakaj? Naj to utemeljim.

Že kar nekaj koalicij smo bili deležni v Sloveniji, tako desnih, še več pa levih. V vsaki koaliciji na koncu mandata prihaja do rahljanja odnosov, tekmovanja, populizma in še česa. Vse na račun prihajajočih volitev. Običajno manjše politične stranke izstopajo z izsiljevanji, izstopi, vlaganjem populističnih zakonov, povzročanjem vladnih kriz in še česa. Žrtve takšnega početja pa so navadno ravno največje koalicijske stranke, ki morajo gledati dlje kot le do prihajajočih volitev. Toda danes ni tako, danes je vse drugače. Zakaj?

Že leta 2015 sem javno napovedal, da bo od stranke SMC po naslednjih volitvah ostalo le še toliko poslancev, kot jih gre v dobrega starega fička. Takrat se je morda komu zdelo, da pretiravam, vendar je danes to realnost. Morda sem bil še celo preveč optimističen, ker se lahko zgodi, da stranka SMC celo izpade iz parlamenta po vzoru Jankovičeve stranke PS.

In prav tu se skriva posebnost položaja stranke SMC. Ker natančno in v naprej vedo, da jih po naslednjih volitvah ne bo več in da bo velika večina ali celo vsi iskali novo službo, počnejo to kar pač počnejo, pri čemer pa jih prav nič ne zanimajo posledice njihovih ravnanj. Prav na debelo sami sebe imenujejo na direktorske položaje, kar se v sodobni zgodovini Slovenije še ni dogajalo. Kako si drugače razlagati imenovanje nekdanje poslanke stranke SMC Guček Zakoškove za direktorico Bolnice Celje ali pa imenovanje sedanje poslanke stranke SMC Tanje Cink, ki je še v parlamentu skoraj ne poznamo, za direktorico Varstveno delovnega centra v Novi Gorici, seveda po izteku poslanskega mandata? Skoraj vsak poslanec stranke SMC, tudi Milan Brglez, je prav sedaj, nekaj mesecev pred volitvami začutil nujno potrebo po vložitvi določenega zakona, ki se tiče njegovega volilnega okraja in prinaša denar za njegovo volilno območje. Res neverjetno… Največja posebnost, morda celo sreča pa je, da drug drugemu nasprotujejo in so med seboj popolnoma skregani. O kakšnem vodenju poslanske skupine stranke SMC ni več nobenega sledu. Vse je že prisotno, kreganja, grožnje, izsiljevanja, pogojevanja, manjka le še fizično nasilje. Skratka, očitno gre za bitko za preživetje, kot v kokošnjaku iz Gotenice. Toda, če bi to vsaj ostalo samo v »kokošnjaku Mira Cerarja« bi državljani lahko to iz varne razdalje, brez posledic zase, opazovali. Toda temu na žalost ni tako, račun njihove borbe bomo plačali davkoplačevalci.

Vir: blog

nazaj na vrh