Dr. Milan Zver o dr. Jožetu Pučniku - velikan med evropskimi velikani Izpostavljeno

  • Napisal  dr. Milan Zver
  • Comments:DISQUS_COMMENTS

Vsakič, ko pišem o dr. Jožetu Pučniku, začutim vznemirjenost, ki je globoko utemeljena na nečem, kar običajno poimenujemo "respect" do osebe, ki je nedvoumni vzornik, do osebe, ki je trajno zaznamovala slovensko družbo in kulturo.

 

Mnogi znanci so zadnje dni, potem ko smo po njem poimenovali sejno dvorano v Evropskem parlamentu, menili, da je to senzacionalno, enkratno, skratka presežek. Z vidika zapletene procedure in trnove poti do tega to deloma drži. Pa tudi - v Evropskem parlamentu praktično ni več prostih mest, ki bi jih poimenovali po zaslužnih evropskih politikih. Povpraševanje je večje od možnosti. Dostikrat je tako, da veliki zmagajo. Tokrat se je vztrajnost izplačala in stvari so se obrnile v pravo smer takrat, ko so se odločevalci poglobili v življenje in delo ter spoznali, kdo je v resnici bil dr. Jože Pučnik.

V Evropi bi težko našli koga, ki bi imel tako izjemno življenjsko zgodbo: npr. že v najstniških letih je prišel v konflikt z režimom. Nato je kot nadobudni mladenič bičal napake oblasti in jo poskušal izboljšati skozi delovanje v danih strukturah. Zato so ga za več let zaprli, za dve leti v samico. Naposled je moral zapustiti družino in domovino, saj mu je Udba pojasnila, da dela zanj v Sloveniji ne bo! V Evropi, v svobodnem svetu, je zaživel na novo, še enkrat je diplomiral in naredil znanstveno kariero. Ko so razmere za demokratizacijo dozorevale, se je vrnil v domovino, združil opozicijo in jo pripeljal do zmage na prvih povojnih demokratičnih volitvah. In tako naprej. O njegovih političnih dosežkih vemo pravzaprav vse, a vprašanje je, ali smo jih vselej pravilno razumeli. Zagotovo ne na prvih predsedniških volitvah leta 1990, niti na naslednjih parlamentarnih ne! V času življenja mu Slovenci nismo znali ustrezno izkazati prave hvaležnosti za ogromno delo, ki ga je opravil za Slovenijo. Vlada Toneta Ropa je dosegla moralno dno v letu njegove smrti (2003), saj ga ni hotela pokopati z vojaškimi častmi.  

Kot velja za mnoge velike ljudi, jih začnejo ceniti šele po njihovi smrti. Zaradi razmer, kakršne pač so v Sloveniji na področju medijev in šolstva, se prava vloga Jožeta Pučnika v moderni slovenski zgodovini šele izrisuje. Pri tem so pomembne zlasti nevladne organizacije, kot je inštitut, ki nosi njegovo ime, ki od leta 2006 organizira vrsto dogodkov, tudi o temah, ki so tesno povezane z njegovim delom. Tudi SDS goji spoštljiv spomin nanj. Poimenovala je svoj sedež po dr. Pučniku, redke lokalne skupnosti so po njem poimenovale ceste, trge, parke, tudi osnovno šolo, Janševa vlada pa osrednje nacionalno letališče. Pričakujemo, da se bo s tem nadaljevalo in tako vsaj malo spremenilo sicer dokaj sprevrženo spominsko krajino na Slovenskem.

Pučnik je, ko se je vrnil domov, prinesel v politiko svoj »slog«: racionalizem, metodičnost, usmerjenost k reševanju konfliktov, pogum, sposobnost celostne analize, predanost, resnicoljubnost. Vedel je, kaj je dobro in prav, ker je bil človek jasnih načel in vrednot. Seveda gre za retorično vprašanje, ali smo njegov vzorec ustrezno prevzeli. Če bi ga, bi v Sloveniji lažje oblikovali pravno državo, delujočo demokracijo in gospodarstvo, socialno pravičen in tudi spodbuden sistem za ljudi, ki so podjetni in inovativni. Pa ni tako.

Če se vrnemo na izhodiščno vprašanje, ali je novo simbolno »domovanje« Pučnika v najbolj demokratični evropski instituciji nepričakovan presežek, bi torej morali odgovoriti, da ne! Je nekaj povsem normalnega, saj spada tja, zaradi tega, kar je bil, zaradi svoje izvirne zgodbe. Povojna evropska politika premore velika imena, kot so Konrad Adenauer, nekdanji nemški kancler, Robert Schuman, francoski politik in državnik, Jean Monnet, francoski politik in diplomat, oče ideje o gospodarski integraciji, Južni Tirolec Alcide de Gasperi, nekdanji britanski premier Winston Churchill, kakor tudi generacija eminentnih politikov, ki so sledili, kot so Valery Giscard d'Estaing, Margaret Thatcher in Helmut Kohl. Vsi so bili močni nacionalni politiki, a hkrati prepričani Evropejci, ki so si postavili pomembne cilje: zgraditi Unijo na takšnih strukturah, ki bodo preprečile novo vojno, trajno zagotovile mir, demokracijo, varovanje človekovega dostojanstva. Življenjske zgodbe teh ljudi so res nekaj posebnega. Zagotovo so opravljali višje in močnejše politične funkcije kot Pučnik, nekateri so celo trpeli pod fašizmom in nacizmom, toda takšne zgodbe, kot jo je spisalo življenje dr. Jožeta Pučnika, nima nihče! Jasno je, da trpljenje ni samo po sebi kazalnik, po katerem bi ocenjevali ali rangirali politike. Toda dejstvo, kako se je Pučnik pogumno boril za pravico in resnico, v groznih represivnih razmerah, in kaj vse je bil za to žrtvoval ter ne nazadnje dosegel – to sproža izjemen "respect", če se vrnemo k tej besedi, ne le pri prijateljih v Evropi, ampak tudi pri njegovih političnih nasprotnikih.

Pučnik je torej dobil svoje mesto v Evropski uniji. Poslej se bodo pomembni strokovni sestanki, sestanki političnih delegacij, parlamentarnih odborov itd. dnevno odvijali v sejni dvorani dr. Jožeta Pučnika. Prišel je čas, ko lahko storimo kaj več zanj še doma, zlasti na področju izobraževanja, v medijih ter političnih in državnih strukturah. Pučnik si zasluži nezlagano, resnično podobo tudi v svoji domovini, ki jo je neizmerno ljubil.

nazaj na vrh