1.5 C
Ljubljana
petek, 19 aprila, 2024

Nebojša Medojević za Demokracijo: »Najuspešnejši promotor črnogorske mafije v Bruslju je bil Jelko Kacin«

»Črnogorske oblasti zelo skrbno izbirajo svoje diplomatsko osebje v Sloveniji. To ves čas zagotavlja logistično podporo pri vzpostavljanju mreže za pranje denarja,« nam v pogovoru razloži opozicijski poslanec v črnogorskem parlamentu Nebojša Medojević in doda, da je bil najuspešnejši promotor črnogorske mafije v Bruslju Jelko Kacin. Povedano se bere kot scenarij za dober kriminalni film z naslovom Balkanski narcos.

Gospod Medojević, ta pogovor je nastal predvsem zaradi vašega tvita, ki se v prevodu bere: »NLB in nekdanji direktor v ČG Črtomir Mesarič sta del pralnice denarja za oblast v ČG. Slovenske politike je kupila oblast v ČG in so postali njeni lobisti v Bruslju. Za debele apanaže. Preko ČG se je pral tudi umazan denar iz Slovenije, pridobljen s korupcijo in kriminalom.« Nam lahko bolj podrobno razložite, kaj ste s tem mislili?

Povezave črnogorskih oblasti ter političnih, tajkunskih, diplomatskih, varnostno-obveščevalnih in kriminalnih struktur so dolge, globoke, vsebinske in zelo donosne. Prvi mednarodni stiki Mila Đukanovića sredi devetdesetih let so šli prek Slovenije. Glede na to da so bile strukture nekdanje jugoslovanske Udbe tako v Sloveniji kot v Črni gori nedotaknjene, so bili stiki vzpostavljeni enostavno. Črnogorskim oblastem, vpletenim v tihotapljenje v obdobju sankcij proti ZR Jugoslaviji, je bil potreben »know-how« (znanje, op. p.) za pranje denarja, pridobljenega s kriminalom, in tu so bili slovenski kadri že dobro usposobljeni. Slovenci so bili prvi »tuji« investitorji in so svojo pozornost osredotočili na banke, zavarovalnice, igralnice, borznoposredniške družbe, investicijske sklade. Slovenci so torej pokazali poseben interes predvsem za tiste posle, ki so izjemno primerni za pranje denarja. Slovenci so posredovali, da je še ena kriminalna bančna organizacija − banka Hypo Alpe-Adria − odprla svojo podružnico v Črni gori. Veliki črni fondi od tihotapljenja cigaret in pozneje prepovedanih drog so bili predmet zanimanja tožilstev številnih držav, konec devetdesetih let in v začetku leta 2000 pa so bili še posebej aktivni Italijani. Đukanović je moral poiskati pomoč izkušenih pralcev denarja in poskusiti, da se milijarde evrov pretihotapljene gotovine investirajo v legalne tokove. Mlada država, članica EU, javno znana po »uspešni« demokratični tranziciji, je bila idealen kandidatka. Črnogorske oblasti zelo skrbno izbirajo svoje diplomatsko osebje v Sloveniji, da ves čas zagotavlja logistično podporo pri vzpostavljanju mreže za pranje denarja. NLB je kupila največjo državno banko v Črni gori, banko Montenegro, in ta institucija je postala ključni igralec pri povezovanju umazanega kapitala z vrhom črnogorskih oblasti in slovenskimi strukturami. Razvila so se tudi osebna prijateljstva in visoka stopnja zaupanja med njimi. In tako so bila ustanovljena skupna podjetja črnogorskih tajkunov, ki so bili blizu vrha oblasti in slovenskih partnerjev. Črtomir Mesarič, nekdanji direktor NLB, postane nenadomestljiv; če je investitor iz Slovenije želel poslovati v Črni gori, je moral dobiti odobritev bratov Đukanović. Denar črnogorskih oblasti in denar slovenskih tajkunov se intenzivno giblje prek slovenskih bank, zavarovalnic, borznoposredniških družb, investicijskih skladov in borze.

 

Kako je to potekalo?

Sheme so znane. NLB odobri fiktivne kredite z denarnim zavarovanjem, slabe kredite z napihnjenimi zavarovanji, prek banke nato potekajo plačila slamnatim podjetjem na t. i. off shore destinacije itn. Ljubezen je trajala, dokler slovenski investitorji niso spoznali pravega obraza Đukanovića in njegovih ljudi. Tako je prišlo do težav pri delovanju NLB, ki je izgubila privilegirani položaj. Težave nastanejo tudi v zavarovalniških poslih, slovenski HIT odide iz igralniških poslov in proda se hotel Maestral, slamnato podjetje, za katerim stojijo Đukanovićevi, borza v Črni gori se zruši in Slovenci zapirajo borznoposredniške družbe, investicijski skladi bankrotirajo. Osebno se je name obrnil znani slovenski poslovnež Franc Riemer, ki je s svojim črnogorskim partnerjem, ki mu ga je priporočil prav Mesarič, odprl podjetje. Riemer je v rudnik svinca in cinka v Šulah, poleg Pljevlja, vložil več kot 10 milijonov evrov, a so ga grozljivo prevarali in na koncu izgnali iz Črne gore s smrtnimi grožnjami. Riemerju so v registru gospodarskega sodišču na čudežen način, brez njegove odobritve, zmanjšali ustanoviteljski delež in prevzeli večinski nadzor nad lastništvom skupne družbe s črnogorskim partnerjem, kjer je bilo odstotkovno razmerje 50:50. Pozneje so ugotovili, da je plačeval »reket« (zaščito, op. p.), grozili so mu s smrtjo, in Riemer danes odplačuje več kot 10-milijonski kredit, ki ga je vzel pri NLB za naložbo v podjetje, ki mu je bilo nasilno odvzeto in pozneje prodano za več kot 60 milijonov evrov. Da je zadeva še bolj bizarna, je črnogorski partner, ki v rudnik ni vložil ničesar, v Sloveniji vložil kazensko ovadbo proti Riemerju. V celotni prevari je bil ključni igralec Črtomir Mesarič. Zgodba je pravzaprav scenarij za triler. Đukanović ves čas prek svojih zaupnih ljudi zagotavlja aktivno lobiranje v Bruslju za svoj kriminalni režim, in to prav prek Slovenije.

 

Prek Slovenije? Kako?

Najuspešnejši promotor črnogorske mafije v Bruslju je bil Jelko Kacin. Ta je nase prevzel zelo težko delo, da bi izjemno kompromitirano oblast v evropskih strukturah, posebno v nemških, predstavil kot demokratično, proevropsko. Kacin je hitro ugotovil, da je to misija nemogoče, ker so vse obveščevalne službe v Evropi, še posebno BND, poročale svojim vladam, da je Đukanović nevaren mednarodni kriminalec, povezan s transnacionalnimi karteli za tihotapljenje cigaret in prepovedanih drog. Zato se je Kacin odločil, da obtoži opozicijo in jo v Bruslju predstavi kot protinatovsko, retrogradno, nacionalistično, protievropsko, prorusko itn. Svoje lobistične storitve, ki so bile plačane s krvavim denarjem mafije, je osredotočil na dva cilja: promocijo Nata in demoniziranje opozicije. Pozneje je Črna gora postala meka za slovenske diplomate, ki so prišli sem kot predstavniki EU, OVSE, Nata, evropskega parlamenta, in vedno je bila to ista zgodba. Mafijski denar je napolnil žepe slovenskih diplomatov in jim zaprl oči in usta.

 

Več v tiskani izdaji revije Demokracija.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine