Premiera dokumentarnega filma: Lepa Vida ali Film o hrepenenju

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Rudi Šeligo: Lepa Vida, SNG Maribor, 1979, (foto: Janez Jemec) Rudi Šeligo: Lepa Vida, SNG Maribor, 1979, (foto: Janez Jemec)

Ob zaključenem Cankarjevem letu in ob 170. obletnici Prešernove smrti TV Slovenija pripravlja premiero dokumentarnega filma Lepa Vida ali film o hrepenenju. Ogledate si ga lahko v torek, 5. februarja, ob 21. uri na TV SLO 1, dan prej, 4. 2. ob 19. uri pa bo film predstavljen v kranjskem Prešernovem gledališču. Film, ki je nastal v Dokumentarnem programu TV Slovenija govori o hrepenenju, o poti Lepe Vide od ljudskega izročila do vrhunske literarne umetnine, hkrati pa tudi o poti samega človeka. Scenarij zanj je napisala Nuša Ekar, režiral ga je Božo Grlj, direktor fotografije je Jure Nemec, montažer Martin Kastelic. V filmu sodelujejo Ddr. Irena Avsenik Nabergoj, dr. Igor Škamperle, dr. Janko Kos, dr. Tine Hribar, Mile Korun, mag. Sebastijan Horvat, dr. Andreja Gomboc in Bogdana Herman.

Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih ustnih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Je nesmrtni simbol hrepenenja; če bi se njeno hrepenenje končalo, bi bilo konec življenja.

Takole je o njej razmišljal literarni zgodovinar dr. Anton Ocvirk: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej.«

V času romantike je bilo zbiranje ljudskega gradiva močno vodilo; to namreč odseva narodovo identiteto. Tako se je Lepa Vida znašla tudi v rokah Franceta Prešerna. Potem, ko je leta 1832 Prešeren v Kranjski čbelici objavil pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet – svet umetniške besede. Lepo Vido je postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje. Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem.

Krstna uprizoritev Šeligove Lepe Vide je bila v SNG Maribor, v gledališki sezoni 1978/79. Delo je režiral Franci Križaj, dramaturgi so bili Taras Kermauner, Bojan Štih in Tone Partljič, v glavnih vlogah sta nastopila Minu Kjuder in Peter Ternovšek.

Taras Kermauner je o drami takrat v gledališkem listu med drugim zapisal: “.....Priznati pa je le treba: Rudiju je šla težaška Vida težko spod rok. Že sicer se nagravžno muči naš dramatik, ko stiska in pači svoje antisintaktične stavke, Vida pa mu je zarezala zemljevid grenkih potez na stalno utrujeno čelo. Ko sva ga z Alenko obiskala v njegovem sredozemskem letnem dvorcu, poleti 1976. leta, ah jabolkbogati Brkini, obisk mi je navdihnil otožen esej, je tožil, obupan, da se mu Vida, prekletnica, ne odseda in je vmes butnil z besnejšo Čarovnico. Snoval ju je potemtakem skupaj, očiten diptih. Čakamo na tretji del; bo to povodnomožna Urška, Petra Klepčevka, kraljica Matjažanka? Triptih mora prerasti v slovenskega Fausta z nosilno Valpurgo...... Kar me je, stojim za Šeligovo Vido in mariborskim mogočnim projektom. Križaj je pred leti postavil čudežen Umor v katedrali. Štih se vnema za Port royal, za Grabbeja. Igravci čutijo potrebo po očiščenju, po veličini. Lavrenčič hoče stopnjevano realnost, Hegedušićeva trka na zdravje španskemu dvoru. Kaj še manjka? Če bo premiera pokazala vsaj nekaj od zaneseno pričakovanega, bom čutil, da moje delo ni bilo zaman. Lepi Vidi, uspešnici, pa bomo dovolili, da se vrne uživat na Špansko; najbrž ne ve, da so tam zdaj drugi časi, da je napočila toliko pričakovana demokracija. V tem življenju pa naj zaigra veličastno smrt. Želim ji, v drugem življenju, srečno poroko in obilo otrok. Na mnoga leta!”
Naslednjo gledališko sezono 1979/80 je bila drama Lepa Vida Rudija Šelige na takratnih jugoslovanskih gledaliških odrih prvič uprizorjena v sarajevskem Kamerni teatar 55. Režiser predstave je bil Slobodan Unkovski, glasbo pa je prispevala skupina Leb i sol.

Rudi Šeligo: Lepa Vida, Kamerni teatar 55, Sarajevo, gledališki plakat, 1980

vir: Služba za komuniciranje RTV Slovenija, Sigledal – spletni portal slovenskega gledališča

 

nazaj na vrh