Kogojevi dnevi: V petek koncert Camerate Labacensis

Kanal ob Soči / Vir: Wikipedija Kanal ob Soči / Vir: Wikipedija

Prosvetno društvo Soča Kanal v okviru Kogojevih dnevov vabi na koncert komornega orkestra Camerata Labacensis, ki bo v petek, 28. september 2018, ob 20.30 v cerkvi svete Marije Vnebovzete v Kanalu ob Soči.

Program bo naslednji:

 

 

Letski motiv za glas in klavir je Marij Kogoj napisal leta 1916 na Dunaju, ko je opravljal drugi letnik na Akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost pri Franzu Schrekerju. To je bil čas, ko je izstopil iz goriškega obdobja, za katerega sta bili še značilni romantično občutje in intimnost. Intuicija ga je vodila k odkrivanju novega, izvirnega izraza in tako se je kmalu po letu 1914 začel kazati kot skladatelj z nekonvencionalnim izrazom, ki si je prizadeval romantiko speljati v ekspresionizem. Samospev Letski motiv je nastal ne prehodu v ta nov slogovni izraz, ki je bil bolj objektiviziran in je prehajal iz poduhovljenega na splošno človeško raven, pa vendarle še ni dosegel izrazite distance od subjekta. »Romantična idealizirana čustvenost se v njem nekoliko umika stvarnosti, upodabljanje te pa dobi simboličen pomen. I...I Gre za nov slogovni element, ki se razlikuje od samega ekspresionizma zaradi še vedno harmoničnega občutenja sveta.« (Ivan Klemenčič)

Giuseppe Tartini je napisal na stotine trio sonat, violinskih sonat in koncertov. Med najbolj razširjenimi in priljubljenimi skladbami v njegovem sijajnem opusu je violinska sonata Vražji trilček. Znana ni postala le zaradi zgodbe o nastanku, ampak tudi zato, ker je polna domiselnih trilčkov v najrazličnejših oblikah, ki enkrat melodijo krasijo, drugič gradijo temeljno teksturo partiture, včasih pa so del tematskega gradiva. Kot sam naslov pove, je navdih za to skladbo Tartini našel pri samem hudiču, ki ga je sanjal in mu je igral na violino. Melodijo Tartini ni znal zapisati v obliki, kot jo je slišal pri hudiču, ne glede na to pa mu je uspelo ustvariti mojstrovino. Tartini je sledil oblikovnim principom Antonia Vivaldija, vendar pa je v glasbo vnesel veliko svojega znanja.

Z devetimi skladbami Bachianas Brasileiras si je brazilski skladatelj Heitor Villa-Lobos prislužil svetovno slavo in kritiško priznanje kot eden najpomembnejših skladateljev 20. stoletja. Bachianas Brasileiras v kompozicijski osnovi združujejo slogovne tendence in estetiko Johanna Sebastiana Bacha z brazilsko folkloro, s katero je skladatelj aludiral na domačo kulturo in je njegov osebni podpis. Villa-Lobos je glasbo Bacha častil skozi celo življenje. Razumel jo je kot univerzalni zvočni izvir, ki je globoko zakoreninjen v ljudski glasbi vsake države sveta. Bachianas Brasileiras so zasnovane dvo- ali tridelno in vsaka ima po dva naslova - baročnega in portugalski prevod. Bachianas Brasileiras št. 5 je dvostavčna lirična skladba s spevno melodijo, ki je v izvirniku za sopran in osem violončelov.

Uroš Prevoršek, violinist, dirigent, skladatelj, profesor in ustanovitelj orkestra RTV Slovenija, je glasbo študiral na konservatoriju v Ljubljani, in sicer gosli, kompozicijo (Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc) in dirigiranje. V Milanu se je zasebno izpopolnjeval pri violinistu Albertu Poltronieriju in leta 1939 študij sklenil na konservatoriju Verdi. Bil je koncertni mojster radijskega orkestra v Beogradu. Po letu 1945 je postal dirigent radijskega orkestra v Ljubljani, leta 1946 pa še profesor teoretičnih predmetov na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Udejstvoval se je kot koncertni violinist in dirigent, kot skladatelj pa je pisal zlasti violinske skladbe. Appassionato (Nostalgija) je napisal leta 1973. Za RTV Slovenija jo je takrat posnel violinist Dejan Bravničar.

William Gomez, skladatelj in kitarist iz Gibraltarja, je razmeroma neznano ime izven domače države. Bil je izvrsten kitarist, ki je svojo poklicno pot posvetil poučevanju tega glasbila, obenem pa je deloval kot dirigent ljubiteljskih skupin in doma užival ugled. Sicer pa so takratne politične struje skrbele, da je živel v senci lastnega talenta, saj so si prizadevale, da zaradi političnih prepričanj ni dosegel slovesa, ki si ga je zaslužil. Njegovo ime je po smrti ostalo znano po vsem svetu, zahvaljujoč ganljivi skladbi Ave Maria, ki jo je med drugim popularizirala latvijska operna diva, mezzosopranistka Elina Garanča.

Astor Piazzolla argentinski skladatelj, ki je tango povzdignil na višjo umetniško raven akademskih razsežnosti, je v svoji dolgi in bogati glasbeni karieri ustvaril številna dela, prežeta z duhom Argentine. Čeprav danes Argentina njegovo zapuščino uvršča med največje »izvozne artikle«, pa je bila v času skladateljevega življenja do njegovega dela nemalokrat zadržana ali celo odklonilna. Izoblikovali so se tabori, ki so nasprotovali njegovemu, po njihovem mnenju, nespoštljivem odnosu do glasbene dediščine in si prizadevali izničiti umetniški doprinos Piazzolle. Verano Porteno in Balada para un loco sta iz istega ustvarjalnega obdobja. Verano Porteno (Poletje v Buenos Airesu) je iz leta 1965, Balada para un loco, na besedilo urugvajskega pesnika Horacia Ferrera, pa iz leta 1969. Balada para un loco v prevodu pomeni Balada za norca.

Camerata Labacensis

Komorni orkester Camerata Labacensis deluje od leta 1980 in nadaljuje poslanstvo Komornega orkestra RTV Ljubljana, ki je deloval med letoma 1975 in 1979. Člani orkestra so predvsem solisti Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Prvi umetniški vodja je bil Anton Nanut. Sedanji dirigent orkestra je Franc Avsenek, predavatelj na Akademiji za glasbo Ljubljana in prejemnik Betettove nagrade za izjemne dosežke v glasbeni umetnosti, ki je to mesto prevzel leta 1990. Danes orkester ne deluje s stalno zasedbo, ampak projektno. Izvaja širok repertoar vseh glasbenih obdobij. Ker je umetniški kredo orkestra slogovno neomejen, so takšni tudi projekti. Blizu mu je tudi glasba žanrov, kot so funky, jazz in tango. Sodeluje z gledališkimi hišami v Avstriji in Italiji pri njihovih glasbeno-gledaliških produkcijah. Posebno poglavje orkestra je tudi filmska glasba, tako lahko najdemo v njegovi diskografiji več zgoščenk te glasbe. Leta 2008 je bil angažiran pri poletnem programu Festivala Ljubljana.

Sanja Zupanič se je petja učila pri Saški Kolarič na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Eno leto je študirala petje na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, potem se je vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Študij petja pa je nadaljevala pri Tatjani Vasle na ljubljanskem glasbenem konservatoriju.

Monika Skalar je študij violine opravljala na Državni visoki šoli za glasbo v Kolnu (Igor Ozim) in po opravljeni diplomi ter specializaciji postala koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Je ustanoviteljica Ljubljanskega godalnega kvarteta in je tudi koncertna mojstrica orkestra Camerata Labacensis. Od leta 2004 je zaposlena na Akademiji za glasbo v Ljubljani kot profesorica violine.

nazaj na vrh