Karmen Kozmus: Moja pot je odvisna od mene same

  • Napisal  Maruša Opeka
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Leta 2014 je bila Karmen Kozmus izvoljena za mestno svetnico Mestne občine Celje. Leta 2014 je bila Karmen Kozmus izvoljena za mestno svetnico Mestne občine Celje. arhiv Demokracije

Karmen Kozmus je 33-letna Celjanka, ki gleda v svet z odprtimi očmi. Če večini njene generacije ni mar, kakšna bo država v prihodnje, se je ona že pred leti odločila, da bo pomagala kreirati njen jutri. To je njena zgodba.

Karmen Kozmus je prepričana, da lahko vsak od nas z aktivnim in odgovornim državljanstvom pripomore k boljši državi. »Ljudje morajo spoznati, da vsak glas šteje enako in da imajo priložnost izbrati dobro,« pojasni. Pri tem pa doda, da je seveda od vsakega posameznika odvisno, ali bo nasedal novim obrazom ali pa bo izbral stranko s programom in tradicijo. Ni skrivnost, da sama sledi vrednotam, ki jih zastopa Slovenska demokratska stranka (SDS). Leta 2014 je bila na lokalnih volitvah izvoljena za mestno svetnico v mestni občini Celje, v Mestnem odboru SDS Celje je podpredsednica, že četrto leto je zaposlena kot lokalna asistentka pri evropski poslanki Patriciji Šulin, svojo politično pot pa je začela pri Slovenski demokratski mladini (SDM). Tako na lokalni kot nacionalni ravni si prizadeva, da bi politika našla pot do ljudi.

Ljubezen do domovine

»Trudim se,« poudarja Karmen Kozmus, »da izpostavim težave vseh generacij. Zavedam se, da biti svetnik ni služba, ampak je poslanstvo. Tudi biti poslanec je poslanstvo, ki je dano od volivcev in za volivce.« Prav zato bi morale biti odločitve funkcionarjev v dobro ljudi. Žalostijo jo nespametne odločitve, ki so privedle do pomanjkanja delovnih mest, stanovanj za mlade, ukrepov na področju varstva okolja. Moti jo, da šolski sistem ne sledi potrebam trga dela, da pokojnine in plače niso usklajene in še bi lahko naštevala.

Ima pa Slovenija na srečo številne ljudi, med njimi je tudi Kozmusovo, ki razmišljajo, kako bi pripomogli k boljši prihodnosti naše države. »Potrebujemo politiko, ki je prijazna družinam, poiskati moramo nove priložnosti v turizmu, večji poudarek dati slovenskemu kmetijstvu in lokalni pridelavi. Mladi potrebujejo delo, ponuditi jim je treba pošteno plačilo in možnost za pridobitev stanovanja, da bodo ostali doma in jim ne bo treba priložnosti iskati v tujini,« našteva sogovornica. Njej domovina namreč veliko pomeni, zato pravi, da bi morale tradicionalne vrednote in ljubezen do lastne države znova dobiti svoje mesto v družbi. »Zame definitivno velja rek: Povsod je lepo, a doma je najlepše, zato o odhodu v tujino nisem nikoli razmišljala,« prizna Kozmusova, ki je po izobrazbi profesorica zgodovine in teologije, a jo v profesorske vode ni nikoli zares zaneslo. Samo krajši čas je kot pripravnica delala na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru, se pa tega obdobja še vedno rada spominja. »Vesela sem, da me nekdanji dijaki, ko se srečamo na ulici, vedno pozdravijo, z nekaterimi smo še vedno v stiku preko družbenih omrežij,« pravi in doda, da se je od dijakov tudi sama veliko naučila.

Njen prosti čas

Življenje ji je na pot pripeljalo nove karierne izzive. Nekaj časa se je ukvarjala z novinarstvom in pisala za Demokracijo, potem pa se je leta 2014 zaposlila kot lokalna asistentka pri evropski poslanki Patriciji Šulin. »Delo lokalnega asistenta je dinamično, raznoliko, odgovorno in zelo zanimivo. Iskreno lahko rečem, da v službo zelo rada hodim,« z velikim entuziazmom opisuje svojo službo. Čeprav je Kozmusova delovna, zagnana in ambiciozna, pa kariera ni vse, kar jo določa. Sicer priznava, da je prostega časa bolj malo, se pa trudi, da bi ga preživela čim bolj aktivno in v družbi najdražjih. »Ne nazadnje je vse stvar organizacije in osebnih prioritet,« pripomni.
V prostem času tako rada obišče prijatelje, prebira knjige, odide v kino, na sprehod, spremlja nogomet, in kot se za rojeno Celjanko spodobi, tudi rokomet. »Predvsem poleti se rada odpravim na Obalo, rada tudi raziskujem evropske prestolnice,« odgovori in doda, da jo pot največkrat zanese v sredozemski del Evrope, kjer jo navdušujeta predvsem hrana in visoke poletne temperature. Razkrije, da v vsaki državi obišče živalski vrt. Živali so ji zelo všeč. Pravi, da jih že od otroštva rada opazuje, vendar si zaradi življenja v stanovanju hišnega ljubljenčka ne more privoščiti.

Kulinarična navdušenka

Novinarska radovednost mi ni dala miru in pri pripravah na pisanje sem pobrskala po njenem profilu na Facebooku in naletela na vrsto fotografij z najrazličnejšimi jedmi, tudi eksotičnimi. Karmen Kozmus potrdi, da je prava kulinarična navdušenka. »Oba s partnerjem rada kuhava, preizkušava nove jedi, uživava v kulinaričnih izkušnjah, eksperimentirava z začimbami. Jedem dajo piko na i,« z navdušenjem pripoveduje ljubiteljica enolončnic in raznovrstnih testenin. V kuhinji je začela eksperimentirati že v zgodnjem otroštvu. Smeje se pripoveduje, kako sta z mlajšim bratom pripravila zmes za piškote. »Ker nisva znala narediti testa, sva naredila neko lepljivo zmes, ki se je v nekaj minutah strdila. Med oblikovanjem modelčkov se nama je ta zmes povsod prijela – še na tleh in po stenah je bila. Ko sva spoznala, da iz najinega testa ne bo piškotov, sva šla po očeta.
Še danes nama oče večkrat pravi, da sva bila takšna, kot da bi padla v zmes. Oče je nato več ur čistil najino razdejanje, mati pa naju. Še vedno se spomnim, kako je cukalo, ko mi je zmes spravljala z lasišča.« V šali jo vprašam, ali se je do danes že naučila speči piškote. »Z leti sem se naučila pripraviti piškote, vendar pa jih res bolj redko pečem,« se nasmeje Kozmusova. Jo pa večkrat s hrano razvaja njena mama, za katero pravi, da je zelo dobra kuharica. Posebej pohvali njen jabolčni zavitek.

Tesno povezana z družino

Rada ima tudi nedeljska kosila, pa ne toliko zaradi goveje juhe in praženega krompirja kot zaradi druženja z domačimi. Sicer priznava, da bi si želeli še več časa preživeti skupaj, vendar natrpani urniki tega velikokrat ne dopuščajo. Je pa z družino ostala tesno povezana. Prosti čas ji posebej popestri skoraj leto dni star nečak, ki mu je tudi krstna botra, na kar je posebej ponosna.

Ne skriva, da si tudi sama želi družine. »Družina je najpomembnejša vrednota v življenju in za svoje otroke si želim otroštvo, kot sem ga imela sama. Čeprav se mogoče sliši klišejsko, sem prepričana, da so za dober odnos potrebna iskrenost, potrpežljivost, ljubezen in vera. Če so v odnosu srečni starši, so tudi otroci,« je prepričana sogovornica, ki je staršem hvaležna, da so jo vzgojili v pošteno, odgovorno, delovno in zanesljivo osebo, ki se ne boji izzivov. Stali so ji ob strani in jo naučili, da zmore in da njena pot ni odvisna od njenega spola, starosti, videza, ampak od nje same.

nazaj na vrh