Zoran Janković in podarjeni milijoni – nov spomenik spodleteli tranziciji Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Novica o sodno potrjenem odpisu dolgov Zoranu Jankoviću in njegovi družini me je dosegla prejšnji teden na dopustu, zato se nanjo odzivam šele sedaj. Priznam, sprva me je nekoliko šokirala, kar je normalno. Odpis 29 milijonov evrov težkega dolga pač ni nekaj, kar se dogaja vsak dan. Sploh pa ne v državi, kjer prihaja do rubežev zaradi dolga v višini dvajset evrov. In kot po pravilu se takšni rubeži dogajajo malim ljudem, ki so za vsak večji projekt pripravljeni zbirati zamaške. In mnogi med njimi gredo vsako leto za prvi maj na Rožnik, kjer isti ljubljanski župan pretaka krokodilje solze zaradi socialnih krivic, ki naj bi jih prinesel tako imenovani kapitalizem.

 

Skratka, bil sem nekoliko šokiran. Ne pa tudi presenečen. Veliko bolj bi bil presenečen, če bi denimo odpisali gromozanski dolg nekomu, ki ne bi spadal v sfero tako imenovanega »novega razreda«, ki ga je skozi čas zavožene tranzicije ustvarila komunistična mafijska nomenklatura. Namreč, kdo je sploh Zoran Janković? Lahko ga imamo sicer za solatarja, opankarja, balkanskega šerifa in ne vem kaj še, a takšnega privilegiranega položaja zagotovo ne bi imel, če ne bi bil politični protežiranec zadnjega partijskega šefa Milana Kučana. Da si nekoliko osvežimo spomin: komunistični funkcionarji so bili vedno na nek način vpeti tudi v športne dogodke, v celo tako eminentne, kot je denimo svetovno prvenstvo v košarki. Denimo tistega, ki ga je leta 1970 gostila tedaj povsem nova ljubljanska dvorana Tivoli in je postal tudi osnova za Jančarjev roman (ter film) »Zvenenje v glavi«. Kot je znano, je tedanja jugoslovanska košarkarska reprezentanca zmagala in prav ob koncu filma se v glavni vlogi pojavi predsednik organizacijskega komiteja Stane Dolanc, ki je v izjavi dejal, da je zmaga zelo lepo rojstnodnevno darilo predsedniku Josipu Brozu Titu. No, dvorana Tivoli je tistega leta postala nov dom košarkarjev ljubljanske Olimpije, pet let po tistem (torej leta 1975) je predsednik tega kluba postal kdo drug kot Milan Kučan, ki je bil tedaj glavni sekretar ZKS (tri leta kasneje je postal predsednik republiške skupščine), njegov namestnik pa je bil mladi 22-letni študent ekonomije Zoran Janković, kasnejši prvi mož Mercatorja, ustanovni član Foruma 21, od leta 2006 dalje ljubljanski župan in leta 2011 kot vodja Pozitivne Slovenije skorajšnji slovenski premier. Kot zanimivost naj omenim, da je Janković tistega leta že dobil prvega sina Damjana, pet let kasneje pa je, tedaj že kot oče dveh sinov, diplomiral iz področja agroekonomije – mentorica pa je bila profesorica in kasnejša ministrica Tea Petrin.

To je seveda le kratko uvodno pojasnilo, zakaj je sploh prišlo do odpisa tako velikega dolga. Režimski mediji so začeli iskati opravičila in krivca spet našli v opoziciji, češ da so tudi njeni poslanci glasovali za zakon, ki je služil kot podlaga za takšen odpis dolgov. A se je izkazalo, da je šlo v tem primeru za prevaro s pomočjo fiktivnega upnika, na kar je javno opozoril odvetnik Radovan Cerjak. Bistvo ozadja dogodka pa je v tem, da si je oblastna nomenklatura takšno dejanje lahko privoščila, ker je vedela, da bo sicer prišlo do velikega razburjenja, vendar večjega odpora ne bo. Čeprav Slovenci sami sebe slikamo kot uporniški narod, ki je tudi zaradi lastne uporniške drže preživel ognjeno dvajseto stoletje, očitno bolj drži stara cankarjevska izjava, da smo narod hlapcev. V katerikoli drugi državi bi zaradi takšnega odpisa dolgov prišlo do množičnih demonstracij. V Sloveniji pač ne. Nekaj časa bo še nekaj jamranja na internetnih omrežjih, a narod bo, kot se po balkansko reče, vse pozlatil in se sprijaznil, da mora pač tako biti. Jankovićeve dolgove bomo pač plačali davkoplačevalci, tudi tisti, ki ljubljanskemu županu ploskajo ob njegovih jokavih nagovorih na Rožniku.

Če bi hotel našteti prav vse afere, v katere je vpleten Zoran Janković s svojima sinovoma, bi se jih verjetno nabralo za debelo knjigo. In prav v tem grmu tiči zajec – od leta 1998 dalje, ko se je v javnosti pojavilo ime Jureta Jankovića kot privilegiranega maturanta, ki je lahko kljub popravnim izpitom delal maturo na prvem roku, se je v slovenski tranzicijski kroniki nabralo toliko škandaloznih zgodb, da bi se moral narod že zdavnaj zganiti in narediti revolt proti takšni oblastniški samopašnosti. A kot rečeno, slovenski narod vdano prenaša tovrstne vnebovpijoče škandale, res da z nekaj jamranja in nerganja, to pa je tudi vse. Tudi zadnjo veliko afero s farmacevtko smo Slovenci pogoltnili brez velikega odpora, kar je dokaz, da smo politično podprtim tranzicijskim kriminalcem pripravljeni odpustiti vse. Takšna drža samo dokazuje, da je povprečen Slovenec v svoji državljanski in civilni ozaveščenosti povsem na dnu. Če bi bilo drugače, se ne bi tako zlahka sprijaznili, da vlado vodi tretjerazredni komedijant, ki ravno tako sodi v sfero Kučanovih političnih protežirancev.

Ni torej problem v Jankovićevih milijonih – slednji so lahko kvečjemu nov spomenik spodleteli slovenski tranziciji. Problem je v odzivnosti ljudi. Ko bomo znova poslušali jok zaradi slabega javnega zdravstva in kroničnemu pomanjkanju javnega denarja za najbolj nujne projekte ter o revščini, ki naj bi jo v našo državo prinesel kapitalizem, bo treba vse dežurne ljubitelje krokodiljih solz spomniti na njihovo lastno brezbrižnost ter licemerstvo, ko so ob tranzicijskih kriminalnih rabotah gledali stran, potem pa spet začeli z akcijami zbiranja zamaškov. Zgolj čakanje na naslednje volitve je premalo. Veliko premalo. Kajti z običajnimi političnimi sredstvi se mafijskih struktur pač ne da odpravljati. Na žalost.

nazaj na vrh