Zgrožen sem in razočaran! Slovenski škofje brez zadržkov čestitajo novemu premierju Marjanu Šarcu. V čigavem imenu? Izpostavljeno

Lastnost dobrega voditelja je tudi v tem, da lahko običajno vljudnostno gesto tudi odreče, če bi slednja predstavljala potuho za zlorabe. (foto: Urban Cerjak) Lastnost dobrega voditelja je tudi v tem, da lahko običajno vljudnostno gesto tudi odreče, če bi slednja predstavljala potuho za zlorabe. (foto: Urban Cerjak)

Upam, da mi bralke in bralci Demokracije ne bodo zamerili, če bom v svoji kolumni tokrat zelo oseben. V četrtek, 13. septembra, je Slovenija dobila trinajsto vlado po vrsti. Pustimo ob strani številke. Dejstvo je namreč, da vse te vlade vsaj večinoma niso nič drugega kot izvršni sveti tistih, ki vladajo iz ozadja. Saj veste: v časih samoupravnega socializma nismo imeli republiške vlade, ampak Izvršni svet SR Slovenije, ki je uresničeval direktive CK ZKS v praksi. Nato pa se je zgodil »sestop z oblasti«, ki ga tov. France Popit ni hotel razumeti, zato je užaljen zapustil partijski vrh.

 

A potegavščina s »sestopom z oblasti« je pravzaprav odlično delovala. In deluje še danes. Vse je bilo videti, kot da je partija velikodušno privolila, da se odpoveduje monopolnemu položaju in da bo v bodoče tekmovala s politično konkurenco. Če ne bi privolila v to, bi se ji zgodil romunski scenarij (pa še tam stvari po likvidaciji zakoncev Ceauşescu niso dovolj počistili, kar je bila velika napaka). Tako pa je uporabila plan B in napol odprla vrata za nove stranke, da so lahko dobile svojih pet minut, s tem pa vtis, da smo dobili pravo demokracijo, kjer bo izbira oblasti v rokah ljudi. (Neo)Komunizem pa je v resnici ostal na oblasti še naprej – in v zadnjem času se iz njegove liberalne verzije vse bolj pomikamo v smer Popitove trde linije. S to razliko, da smo nekdaj imeli (samoupravni) socializem, danes pa imamo formalno, da, ponavljam, FORMALNO, parlamentarno demokracijo in tržni kapitalizem. In vlada pod vodstvom Marjana Šarca dokazuje prav to – da sprememb ne bo, ker Dolančev urok iz leta 1972 velja še naprej. Dokler se mu ne bomo uprli z državljanskim uporom, ki bo imel močno molitveno podporo.

Oprostite, molitveno podporo? Kakor vidim, so mnogi ljudje izgubili vero. Srečujem se z mnogimi ljudmi, ki se zanimajo za politiko. In večinoma gre za aktivne katoličane, ki so bili pripravljeni za to državi marsikaj tvegati, čeprav so morda še zdaj hudo naivni, če mislijo, da imamo pri nas pravo demokracijo, da imamo »levico« in »desnico«. A vse to je samo simulacija, nekakšna navidezna resničnost. V Sloveniji levice in desnice NI. Prava delitev je na mafijo oz. tiste, ki z mafijo sodelujejo, in tiste, ki ji nasprotujejo.

Žal pa tega NOČEJO videti tisti, ki bi morali to videti prvi. V mislih imam tiste, ki so ob osamosvajanju Slovenije predstavljali moralno avtoriteto v družbi – namreč slovenske škofe. Če odštejem murskosoboškega škofa dr. Petra Štumpfa, ki se je pri migrantskem vprašanju izpostavil z »ločenim mnenjem«, ki močno spominja na nedavno izraženo stališče dalajlame, ostali škofje, ki so v aktivni škofovski službi (z izjemo dr. Antona Stresa, s katerim smo nedavno objavili intervju) o družbenih temah pravzaprav sploh nočejo več govoriti. Njihovo zadrego po svoje lahko celo razumemo glede na to, da že en primer spolne zlorabe, ki jo je zagrešil duhovnik, sproži vihar v kozarcu vode – če pa se ti primeri statistično pomnožijo (in priznajmo si, to je zelo hvaležna tema za medije), je to še toliko hujše. In nihče ne more zavzeti preroške drže, ne da bi dobil nazaj golido gnojnice, češ »tudi ti si del pedofilske mafije, zato utihni!«

A ko bi se znali vrhovni pastirji naše Cerkve (mišljena je Cerkev na Slovenskem) vsaj pametno zadržati! Tako pa sem dan po izvolitvi vlade v jutranjih urah prebral obvestilo, ki ga je poslal Tiskovni urad Slovenske škofovske konference. Navajam ga v celoti:

Ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK msgr. Stanislav Zore OFM je ob glasovanju zaupnice in prisegi 13. slovenske vlade, poslal gospodu Marjanu Šarcu čestitko ter mu zaželel obilo blagoslova na mestu predsednika vlade.

Nadškof Zore je v pismu izrazil upanje, da bo nova vlada pripravljena konstruktivno sodelovati s Slovensko škofovsko konferenco pri urejanju odprtih vprašanj med državo in Katoliško Cerkvijo ter varovala versko svobodo vseh verskih skupnosti v Sloveniji.

Obenem se je v ločenem pismu zahvalil nekdanjemu predsedniku vlade dr. Miru Cerarju za lepe odnose s Cerkvijo v Sloveniji ter mu je zaželel uspešno delo na mestu zunanjega ministra.  

Oprostite, ampak takšna vsebina je bila zame nič manj kot nož v srce. Nekaj podobnega kot prihod dr. Damirja Črnčeca v kabinet novega premierja. Lahko da bo kdo rekel, češ kaj se razburjam, gre pač za običajno vljudnostno gesto predsednika Slovenske škofovske konference ob vsaki izvolitvi vlade. Toda že pri omembi ločenega pisma prejšnjemu premierju dr. Miru Cerarju se nahaja evidentna laž, ko se je ljubljanski nadškof zahvalil za »lepe odnose med državo in Katoliške Cerkvijo«. Prav v mandatu prejšnje vlade se je namreč zgodila odločba Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol. Odločba še vedno ni uresničena! Pa čeprav je tedanji premier Cerar celo obiskal Zavod sv. Stanislava in dajal obljube, ki jih ni izpolnil. Tudi v novi koalicijski pogodbi ni nobenih zagotovil, da bo odločba US uresničena.

In najmanj to je razlog, da bi morali škofje ob izvolitvi nove vlade ravnati povsem drugače. Že zaradi tega, ker je članica vlade tudi nekdanja premierka Alenka Bratušek, ki se je šla skoraj takoj po izvolitvi poklonit tedaj prav tako sveže izvoljenemu papežu Frančišku, kjer je bilo izrečenih veliko vljudnostnih besed, tudi o položaju Cerkve v Sloveniji, potem pa se je vse nadaljevalo po starem. Ali vrh slovenske Cerkve res ni nič zaskrbljen, da ministrstvo za pravosodje prevzela naslednica komunistične partije SD, medtem ko po sodiščih vlačijo tajnika SŠK dr. Tadeja Strehovca ter duhovnika Franca Klopčiča, ki je bil že oproščen, s strani višjih sodnikov pa spet obsojen??! Ali škofom res ni mar, da bo glavno besedo v vladni koaliciji imela stranka Levica, katere poslanci javno obračunavajo s Cerkvijo in kristjani nasploh? Ali vsi ti napadi na svobodo govora in na podjetništvo že pred imenovanjem nove vlade niso znak za alarm, da je naša država že dolgo časa zelo močno zavožena in da se ne moremo delati, kot da je vse v najlepšem redu???

Skratka, kot kristjan oz. katoličan sem razočaran in zgrožen. Zgrožen zato, ker vidim, kako vrh slovenske Cerkve deluje po liniji najmanjšega odpora. To, da še niso spoznali, da nam vlada mafijski režim, ki uporablja demokratično proceduro kot slepilo, jim niti ne morem zameriti. A ko gre za znamenja časov, ni več izgovorov za zaslepljenost. Še manj pa za komformizem ter udinjanje režimu pod pretvezo nekega demokratičnega bontona. V redu, razumem, da so se morali v času prejšnjega režima škofje previdno odzivati na kadrovske spremembe. Toda če menijo, da imamo sedaj res demokracijo, bi morali že zaradi tega dati oblastnikom jasno vedeti, da pač niso bogovi, ki bi lahko pometali s civilno družbo, kakor se jim v nekem trenutku zazdi. Očitno pa prav civilnodružbeni kritični refleks med katoličani močno popušča. Ko sem pred nekaj meseci raziskoval vpletenost nekaterih katoliških ustanov v nevladno (beri: »levičarsko«) platformo Sloga, sem ugotovil, da sem dregnil v pravo osje gnezdo, saj so se te organizacije znašle v neposredni španoviji z Mirovnim inštitutom. In ne samo to: nek klerik me je celo prepričeval, kako je to dobro, in da demokracija v Sloveniji sploh ni ogrožena. Halo?????

Za zaključek in v razmislek: »Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja.« (Ef 5, 17)

nazaj na vrh