Železni zakon papirologije: kdo bo šel na ulice in trge? Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Se še spomnite znamenitih »spontanih« vstaj? Bilo je pred petimi leti, začelo pa se je v Mariboru. Navidezno sicer zaradi stacionarnih »Kanglerjevih« radarjev, a v resnici je šlo za nekaj povsem drugega. Najmanj za to, da se je Franc Kangler izneveril mafijskim seniorjem in ni hotel igrati vazala njihovim mrežam. Tudi zato je moral oditi in tudi zato so mafijske strukture v igro poslale medijsko sponzoriranega gostinca Arsenoviča.

 

»Vstaje« so se nato nadaljevale v Ljubljani. Na prvi pogled je vse skupaj izgledalo kot upor preprostega ljudstva skorumpiranim elitam, »tako levim kot desnim«, kar je bil seveda strahovit nateg. Kdor je opazoval njihovo organizacijo in kdo vse je stal v prvih vrstah, je imel kaj videti. Šlo je za čisto skrajno levičarsko agendo, katere glavna naloga je bila sklatiti drugo Janševo vlado z oblasti. Neposredno tega vstajniki sicer niso dosegli, zato jim je na pomoč priskočila protikorupcijska komisija ter njen predsednik, veliki up »ponižanih in razžaljenih« Goran Klemenčič, kasnejši pravosodni »hik« minister v Cerarjevi vladi. Zgodilo se je poročilo, ki je na isti imenovalec postavilo Janeza Janšo in Zorana Jankovića, ki se je samo začasno taktično umaknil z vrha Pozitivne Slovenije. Danes je ta stranka le še bled spomin, njeni kadri so se medtem že preselili v nove transmisije (SMC, LMŠ), Janković pa je dobil nov županski mandat. In kar je najpomembnejše: ostaja na prostosti in nedotakljiv.

Zakaj omenjam vstaje? Če ste spremljali poročanje Požareporta v času po padcu druge Janševe vlade, ste lahko zasledili tudi informacije o tem, kdo vse je stal (tudi finančno) v ozadju vstaj. In le-te nikakor niso bile spontane. Še več – lahko celo utemeljeno sklepamo, da so bile financirane z denarjem mafijskih omrežij, pa naj bo to Balkanski bojevnik ali pa Nevidna moč. Res je sicer, da se je vstajam pridružilo precej naivnežev, ki so pod pretvezo vsegliharstva dobili svojih »pet minut«, a to ne spremeni dejstva, da je šlo za mafijski projekt. Ni šlo torej za civilni upor proti mafijskemu režimu, ampak za korekcijo istega režima – v imenu mafije iz ozadja.

Sedaj se napoveduje upor v primeru podpisa razvpitega sporazuma o migracijah. Seveda ne s strani starih znancev iz vstajniških vrst (nekateri že sedijo v parlamentarnih klopeh in so celo v vladni koaliciji), ampak s strani domoljubov, ki napovedujejo, da bodo zasedli ulice in trge (več o tem TUKAJ). Žal pa lahko ugotovimo, da tudi naslednji protesti ne bodo posebej množični, vsaj dokler se ne bo Pandorina skrinjica migracij dokončno odprla tudi v Sloveniji. Ampak takrat bo že prepozno. Do takrat pa bo marakeška deklaracija pač samo deklaracija, torej papir, ki ne bo v ničemer vplival na našo vsakdanjost. Večina Slovencev bo še naprej brezskrbno žurala, kofetkala, hodila na fitnes in v nakupovalne centre. Ker ji je VSEENO. Vseeno ji je, ali bo deklaracija podpisana ali ne, saj tako ali tako ne bo kaj dosti vplivala na nas. Vseeno ji je, ali je Slovenija zraven ali ne.

Morda sem za koga zloben, ampak včasih si prav želim, da bo se kakšen džihadist razstrelil sredi Ljubljane in naredil konec tej sprevrženi brezskrbnosti. Ker bi edino to vrglo iz tira brezbrižno večino, zaprto v svoj svet užitkov.

nazaj na vrh