Zbogom, človekove pravice!? Ali vas bomo branili na ulicah in trgih? Izpostavljeno

Zbogom, človekove pravice!? Ali vas bomo branili na ulicah in trgih?

Spominjam se leta 1998. Pa ne samo zato, ker sem tega leta maturiral in začel s študijem, ampak tudi zato, ker sem se začel že kmalu po maturi tudi intelektualno prebujati, čeprav sem bil še zelo naiven.

 

Ko sem se sredi novembra tega leta prvič kot študent udeležil vsakoletnega praznovanja na Zavodu sv. Stanislava, je bil tedanji slavnostni govornik dr. Lovro Šturm, ki je bil tedaj še ustavni sodnik. In tema govora? Petdesetletnica Splošne deklaracije človekovih pravic, ki je bila sicer sprejeta 10. decembra 1948 v generalni skupščini Združenih narodov (deklaracijo si lahko preberete TUKAJ). Pri sprejemu deklaracije se je vzdržalo osem držav, med drugim tudi tedanja Jugoslavija. Kar je bilo pričakovano, saj je bil koncept človekovih pravic za jugoslovanske marksiste zgolj buržuazni koncept, ki je nasprotoval konceptu pravic razreda. Vzdržala se je tudi Savdska Arabija – zaradi pravice žensk in veroizpovedi, kar je bilo zanjo in za ostali islamski svet nesprejemljivo.

Čisto mimogrede: epohalni govor dr. Šturma je bil nato objavljen v reviji Tretji dan, nasploh pa je bila obletnica deklaracije tisto jesen »vroča tema« tudi na teološkem tečaju (danes so to Nikodemovi večeri), takrat z naslovom »Ljubim, torej sem«.

Letos bomo desetega decembra tako obeležili že sedemdesetletnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Uganete, kaj se bo na ta dan zgodilo? Da, uganili ste – ta dan bo v Marakešu v Maroku dokončno razglašen razvpiti dogovor Združenih narodov o migracijah, bolj znan pod nazivom »marakeška deklaracija«. O njej je bilo sicer povedano že toliko, da ne bi izgubljal besed. Je pa izbira datuma po svoje zelo sporočilna, prav tako tudi dejstvo, da je glavni protagonist tudi tokrat Organizacija združenih narodov, ki žal velja za eno pomembnejših vplivnih organizacij, ki so pod močnim vplivom mecena globalne levice Georgea Sorosa.

In kar nas lahko še posebej skrbi, je dejstvo, da se evropska politična javnost le stežka upira marakeški deklaraciji in njenim pogubnim posledicam. Problem namreč niso samo evrosocialisti, med katere spada tudi razvpita evroposlanka Tanja Fajon, pač pa predvsem Evropska ljudska stranka, ki je precej razdeljena, saj njen vpliven del podpira deklaracijo. Prav tako jo podpira tudi Evropska komisija,medtem ko je nemška kanclerka Angela Merkel v evropskem parlamentu spet ponovila staro mantro: Evropa se mora poenotiti, tudi v strpnosti in solidarnosti. Kar je samo ponovitev njenega nasveta, da morajo meje Evrope za migrante ostati odprte.

In Slovenija? Po eni strani velika večina slovenske javnosti nasprotuje deklaraciji, a kaj, ko se to ne odraža v političnem vrhu. Predsednik republike Borut Pahor je tako že izjavil, da je marakeški dogovor za Slovenijo sprejemljiv, očitno se v to smer nagiba tudi premier Marjan Šarec, ki se je še pred kratkim zaklinjal, da ga v Marakeš ne bo, medtem ko prejšnji premier in sedanji zunanji minister Miro Cerar računa, da se Slovenija ne bo zgledovala po državah, ki so odstopile od dogovora, in da bo torej vztrajala pri teh zavezah. In ni odveč poudariti, da sta maja letos prav Cerar in tedanji zunanji minister Karl Erjavec podpisala omenjeno pogodbo s hudičem.

In kaj zdaj? Na Evropo ne kaže računati, slovenska opozicija pa ne more izstopiti iz proceduralnih okvirjev. Slovenija potrebuje predvsem močno civilno gibanje, ki se bo množično uprlo tej veleizdaji. Prva priložnost bo že v sredo, 21. novembra, v dopoldanskih urah, ko bo potekala izredna seja (na zahtevo SDS) prav o marakeški deklaraciji. Toda očitno je to šele začetek. Morda bi bila lepa priložnost prav desetega decembra? Namreč, marakeška deklaracija negira splošno deklaracijo človekovih pravic vsaj v dveh točkah: osebna varnost (3. člen) ter svoboda mišljenja in izražanja (19. člen). Že zdaj je pritisk ideologov politične korektnosti na medije in družbena omrežja (facebook) silovit, a ne bodo se ustavili samo pri tem. Če pozorno poslušamo Tanjo Fajon, Dominiko Švarc Pipan in ostale njune somišljenike, lahko opazimo tudi velik pritisk na spremembo sodne prakse, da bi se »sovražni govor« dokončno institucionaliziral in postal priročno sredstvo kazenskega preganjanja vseh, ki »mislimo narobe«. Sodni proces proti Tadeju Strehovcu, ki se je danes soočil celo z grožnjo s smrtjo, je samo dodaten dokaz, kako resne so razmere in kako je upor nujno potreben. In s tem mislim na upor na ulicah in trgih. Razen če se hočemo kot žabe skuhati do bridkega konca.

Če nam torej ukinjajo človekove pravice pred našimi očmi, ne smemo oklevati. Ali kot je zapisal Ivan Cankar: »Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja.« Človekove pravice moramo braniti in to zelo konkretno. Sicer jim bo že v kratkem zazvonil navček, ko bomo lahko vzklikali v slovo človekovim pravicam, tako kot je hrvaški novinar Žarko Plevnik 27. junija 1991 ob tankovskem izpadu v Osijeku izrekel znamenite besede: »Zbogom, Jugoslovanska ljudska armada.«

nazaj na vrh