Zakaj sem se odločil za Romano Tomc

Koga boste pa vi izbrali? Koga boste pa vi izbrali? Foto: Matic Štojs Lomovšek

Ko so pred nekaj meseci v javnost prihajala prva imena možnih kandidatov za predsednika republike, sem si mislil, da bo zadeva precej težka, kajti dosedanji predsednik Borut Pahor bo kandidaturo ponovil in bo prvi favorit za zmago. Kasnejše meritve javnega mnenja so sicer pokazale, da Pahorjeva zmaga le ni tako samoumevna, kot je to sprva kazalo. A mene je skrbelo nekaj drugega: že vsaj od začetka avgusta je bilo jasno, da skupnega kandidata slovenske pomladi tokrat ne bo in da si bo morala vsaka stranka sama izbrati kandidata.

Če kdo misli, da sem se že avtomatsko odločil za tistega, ki ga bo ponudila SDS, se moti – na odločitev stranke, ki mi je sicer najbližja, sem moral počakati mesec dni po tistem, ko je kandidaturo napovedala Ljudmila Novak. Njo se odmislil že v samem štartu, že zato, ker s svojo držo dejansko simbolizira držo dolomitske izjave, kar smo sicer videli že pri SKD v devetdesetih letih: za slovensko politiko je večji problem Janez Janša in njegova SDS kot pa celoten udbomafijski sistem, ki obvladuje družbene podsisteme. Po drugi strani pa iz iste stranke prihajajo nekakšni pozivi k medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in preseganju delitev. Kot da bi imeli normalno demokracijo, kot da bi imeli »levico« in »desnico«, ki imata enake izhodiščne možnosti. A slovenska resničnost je povsem drugačna, tisti pa, ki opozarjajo nanjo, pa so očitno trn v peti onim drugim, ki se zaradi lastnih interesov radi »dilajo« z nasprotno stranjo. Verjemite, v uredništvu Demokracije hranimo celo dokaze o tem, kako so nekateri podjetniki, ki se kitijo z blagovno znamko krščanske demokracije, prosperirali na račun poslov z državo, a so morali zato narediti tudi kakšno uslugo rdečim gospodarjem.

Ob tem naj še dodam, da sem prav tako izključil podporo Borutu Pahorju, tudi v primeru, če se uvrsti v drugi krog skupaj z Marjanom Šarcem. V tem primeru bom pač oddal neveljavno oz. prečrtano glasovnico. Preprosto zato, ker ne želim prevzemati nobene moralne odgovornosti za gnile kompromise, ki jih sklepa sedanji predsednik republike. Ne rečem, da se ni potrudil, da je presegel meje svojega političnega pedigreja, toda za seboj ima zavidanja vredno kariero, v kateri je leporečil, medtem ko so njegovi tovariši v ozadju izvajali umazana dela. Mar ni tako delal tudi »očka« Josip Broz Tito?

In da smo si na jasnem: izključil sem tudi podporo Marjanu Šarcu. Že res, da mi je bil njegov lik Serpentinška v preteklosti celo simpatičen, toda zakaj bi morali Slovenci dobiti za predsednika nekega komedijanta, ki si ga je četa starih vplivnih stričkov in tetk izbrala za izzivalca dosedanjega predsednika, ki je prav tako neke vrste komedijant? Smo res tako nizko padli, da ne premoremo niti minimalne državniške integritete? Vsaka država ima namreč prav takšnega predsednika, kot si ga zasluži.

Prav tako sem izključil tudi podporo Maji Makovec Brenčič, aktualni ministrici za izobraževanje, znanost in šport. Ne samo zato, ker je nad organizatorje blagoslova osnovne šole na Polici poslala inšpektorje. Pač pa (med drugim) zato, ker je bila prejemnica dodatkov za stalno pripravljenost. Tudi sam delam v poklicu, kjer je potrebna stalna pripravljenosti, vendar teh dodatkov ne dobivam iz dveh preprostih razlogov: nisem prave politične barve in ne delam v državni službi.

Kaj pa kandidati, ki bi lahko dobili moj glas? Boris Popovič je pred leti dajal neko upanje, da bi se lahko vključil v pomladni krog, vendar je za kaj takšnega preveč pragmatičen in se hitro obrne po vetru. Potem je tu Andrej Šiško, ki je nedvomno velik domoljub in ima za sabo podpornike z mentaliteto nogometnih navijačev, kar je lahko zelo obremenjujoče. Težko pa si predstavljam, da na eni strani obljublja lustracijo ter kritizira »leve in desne«, po drugi strani pa izjavi, da so v rovu sv. Barbare pokopani ustaši, kar je seveda mišljeno kot diskvalifikacija. Morda takšna stališča pojasnjuje dejstvo, da je bil nekje fotografiran z jugoslovansko zastavo. Angelca Likovič bi bila zagotovo lahko tudi moja izbira. Ne morem ji zameriti, če je iz Savla postala Pavel in hkrati sodeluje v resničnostnih šovih kot ostrojezična gospa. Kar pri njej cenim, je usmerjenost »pro life«, kar se ujema tudi z mojim prepričanjem. Recimo, da se ujemava v 95 odstotkih njenih stališč glede splava. Tistih pet odstotkov pa predstavlja način, kako to pove. Ni potrebno izpostavljati primerov posiljenih žensk, ker so ti primeri zelo redki, za to obstajajo tudi drugačne rešitve. Tako ali tako pa splav podpira večina Slovencev, celo večina slovenskih katoličanov. Večinoma zaradi nevednosti, ki se tu in tam meša s kljubovalnostjo. Ne glede na to skladnost z gospo Likovič, ki ima tudi nekaj političnih izkušenj (bila je članica SDS, nato Krščansko-demokratske stranke, sedaj pa stranke Glas za otroke in družine), menim, da je za predsedniško funkcijo primeren nekdo, ki kaže državniško in umirjeno držo, brez nepotrebnih provokacij.

Tako ostaneta le še dve možnosti: meni skoraj neznana Lara Suzana Krause in pa evropska poslanka Romana Tomc. Ne bom trdil, da je idealna kandidatka. V preteklosti sem imel pripombe čez nekatera njena glasovanja v evropskem parlamentu, kar je verjetno povezano tudi s tem, da nam je Bruselj bolj oddaljen (od Slovenije in evropske resničnosti), kot smo pripravljeni priznati. Če je bila še nekaj let nazaj zveza Nato tista, ki bi se ji morali Slovenci odpovedati, je prst sedaj uperjen v Evropsko unijo. Povedano po pravici: Evropska unija res ni v najboljši kondiciji. V sedanjem stanju ne spominja dosti na ideale, za katere so se borili njeni očetje. Toda za razliko od radikalnih stališč »anti-EU«, ki jih zagovarja Šiško, sem prepričan, da je EU vendarle prava izbira, potrebna pa je temeljitih reform, ki ne bodo zgolj sistemske. Zaradi številnih »junckerizmov« je celo tradicionalno proevropsko usmerjen pomladni volilni bazen postal evroskeptičen. Ne glede na to pa v slovensko predsedniško palačo (no, saj je niti še nimamo, predsednik republike še vedno deluje v zgradbi, ki je v lasti Vlade RS) sodi nekdo, ki je nasploh umirjen, proevropsko usmerjen, a vendarle ne sme biti indiferenten do krivic in zlorab, ki se dogajajo.

Morda bo kdo moje stališče ocenil za oportunistično, a vendarle je za slovenske razmere bolj verjetno, da predsedniški prestol zasede nekdo, ki stavi na spoštovanje in sodelovanje, čeprav to geslo zveni precej dvoumno. Kajti prepričan sem, da predsednik ali predsednica republike nikoli ne bi smel(a) spoštovati zla in sodelovati z njim. In to pričakujem tudi od Romane Tomc, ki sem jo izbral kot najboljšo kombinacijo lastnosti, ki jih sicer pričakujem od osebe na predsedniški funkciji. Moj glas ni zgolj usluga, ampak je hkrati tudi imperativ oz. zaveza, še posebej zato, ker sem svoje glasovanje vnaprej obrazložil. Moja izbira tudi nikogar ne obvezuje – razen v tem, da se volitev zanesljivo udeležite. Za Slovenijo gre!

nazaj na vrh