Zakaj nismo bolj bogati, sprašuje Andrej Umek Izpostavljeno

  • Napisal  Prof. dr. Andrej Umek
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA) Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

Skoraj trideset let je minilo od tistega 11. januarja 1989, ustanovitve SDZ, ko sem se začel ukvarjati s politiko. Osnovno vprašanje, na katerega sem ob takrat razumljivo prednostnih temah, prehodu v demokratično družbo in osamosvojitvi, poskušal odgovoriti, je bilo, kaj mora Slovenija narediti, da bo po letih relativnega zaostajanja začela dohitevati in prehitevati druge evropske države in se bo uvrstila med bogatejše med njimi.

Ob delu na univerzi in v politiki ter študiju literature sem prišel do spoznanja, da sta ključna dejavnika za to ekonomska svoboda in mednarodno konkurenčni in inovativni človeški viri. Avtorji, ki so mi še posebej pomagali pri oblikovanju tega stališča so: David S. Landes[1], Richard L. Florida[2], Jared Diamond[3] in Daron Acemoglu & James A. Robinson[4]. Številne njihove knjige so prevedene tudi v slovenščino. Vsi ti avtorji, priznani profesorji na vodilnih ameriških univerzah, soglašajo, da sta ključna dejavnika za razvoj in visok življenjski standard prebivalstva prav ekonomska svoboda in kakovostni človeški viri. Dajejo pa posamezni avtorji posameznim komponentam teh dveh dejavnikov večji ali manjši pomen. Meni je dala neposreden motiv za pisanje tega prispevka pred kratkim objavljena lestvica Times Higher Education Ranking 2019 (THER, Timesova razvrstitev visokega šolstva) in uvrstitev slovenskih univerz na tem seznamu.

Vsaj ena univerza bi se morala uvrstiti med sto najboljših

Nedvomno kakovostno visoko šolstvo pomembno prispeva k razvoju, dobrim in dovolj številnim delovnim mestom ter dvigu življenjskega standarda. Do tega spoznanja so prišli že pred dobrimi tridesetimi leti vodilni politiki v ameriški zvezni državi Kaliforniji in so sklenili, da si bodo prizadevali, čeprav so že imeli visoko šolstvo najvišje kakovosti, vendar je bilo to privatno, da se univerza Stanford uvrsti med najkakovostnejše univerze na svetu. V teh prizadevanjih so uspeli, saj jo THER 2019 uvršča na sedmo mesto. Zato bi morala slovensko politiko, vlado in predvsem ministra, zadolženega za visoko šolstvo, še kako skrbeti letošnja uvrstitev slovenskih univerz. THER 2019 uvršča Univerzo v Ljubljani v kategorijo 601–800 in Univerzo v Mariboru v kategorijo 801–1.000. Vseh preostalih slovenskih univerz sploh ni na seznamu, ki vključuje 1.258 univerz. Mislim, da to ni osnova, na kateri lahko Slovenija gradi svojo prihodnost. Trdno sem prepričan, da bi se vlada morala na te uvrstitve odzvati in sprejeti strategijo dviga kakovosti visokega šolstva v RS. Kot smiselne ocenjujem naslednje cilje: ena univerza med prvih sto, druga mora napredovati v kategorijo 201–250 in vse preostale med 1.200. Prepričan sem, da je vlada tista, ki bi morala te cilje zastaviti sebi in univerzam ter univerzam zagotoviti ustrezno financiranje. Realizacijo teh ciljev pa ustrezno z univerzitetno avtonomijo prepustiti univerzam samim.

Foto: STA

Levi politiki ne vedo, kako do višjih plač

Ne bom trdil, da je dvig kakovosti slovenskega visokega šolstva lahek projekt. V njem bodo nedvomno tudi sporne, za marsikoga lahko tudi nesprejemljive odločitve. Nujno pa je potrebno zasledovati interes Slovenije kot celote in zanemariti partikularnost in notranje delitve. Za globalno konkurenčnost in višjo dodano vrednost na zaposlenega med in po 4. industrijski revoluciji Slovenija nujno potrebuje kakovostnejše visoko šolstvo, kot ga kažejo letošnje ocene THER. Po drugi strani sem prepričan, da to ni pretežaven ali celo nemogoč projekt. V slovenskem visokem šolstvo obstajajo dovolj kvalitetni posamezniki in skupine, ki bodo doseganje zastavljenih ciljev omogočili. Vsekakor pa je potreben nacionalni, vladni projekt. Potrebne so v doseganje zastavljenih ciljev usmerjene spremembe zakona o visokem šolstvu. Smiselno bi se bilo zgledovati po podobnemu projektu Kalifornije in če mu že ne bomo sledili, se iz njega lahko vsaj marsičesa naučimo. Tako kot v Kaliforniji je potrebno v projektu določiti najbolje uvrščeno univerzo. Skladno s sedanjim stanjem je smiselno, da je to Univerza v Ljubljani in prav tako je smiselno, da drugo mesto pripade Univerzi v Mariboru.

Vlada in resorni ministri bi se morali zavedati, da nosijo odgovornost ne samo za svoje odločitve, ampak tudi takrat, kadar se na izzive časa ne odzivajo. Vsi v Sloveniji se zavzemajo za višje plače, eni sicer bolj glasno in neodgovorno kot drugi. Redko kdo pa omenja, kaj moramo napraviti, da si bomo zaslužili višje plače. Nedvomno moramo dvigniti dodano vrednost na zaposlenega. Eden od predpogojev za to je kakovostno visoko šolstvo. To v sedanjem trenutku, kot kažejo mednarodne analize, tem zahtevam ne ustreza. Primarna naloga sedanje in bodočih vlad je, da dvignejo kakovost slovenskega visokega šolstva. Slovenska javnost to od njih upravičeno pričakuje.

Andrej Umek

[1] David S. Landes, The Wealth and Poverty of Nations, W.W. Norton & Co., New York, N.Y., 1998.

[2] Richard L. Florida, The Rise of the Creative Class, Perseus Book Company, New York, N.Y., 2002.

[3] Jared Diamond, Guns, Germs, and Steel, W.W. Norton & Co., New York, N.Y., 1999.

[4] Daron Acemoglu & James A. Robinson, Why Nations Fail, Profile Books LTD, London, Great Britain, 2012.

nazaj na vrh