Zakaj mora Janša vztrajati v politiki? Izpostavljeno

  • Napisal  Milan Gregorič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Janez Janša na kongresu SDS (foto: arhiv Demokracije) Janez Janša na kongresu SDS (foto: arhiv Demokracije)

V zadnjem času je bilo mogoče zaslediti v javnosti več pavšalnih izjav, da bi se moral Janša umakniti s položaja predsednika SDS in celo s politične scene, češ da je s svojo stranko nosilec sovražnega govora, veliki luzer in da ljudi deli, ne pa povezuje ipd.

 

In to govorijo celo nekateri politiki in javne osebnosti pomladne strani, kot npr. tudi nekateri komentatorji Reporterja, kar je negativno odjeknilo med naročniki in bralci tednika.

Žolč Dejana Židana

Sprašujem se, zakaj naj bi se Janša umaknil iz politike. Morda zaradi tega, ker ga sprijeno zakulisje tranzicijske levice že desetletja demonizira in se v svojih spodletelih poskusih njegovega političnega umora poslužuje celo politično skorumpiranih državnih institucij, kot so npr. represivni organi, sodstvo in KPK, pa zarot in volilnih prevar z instantnimi strankami in novimi obrazi? Nazadnje so ob nedavnih volitvah priskočili na pomoč tem mračnim silam celo vodje strank nove koalicije s svojim škandaloznim papagajskim skandiranjem s strani lakajskih medijev sugeriranega slogana, »da ne bodo sodelovali z Janšo«, ne da bi se pri tem zavedali, da so s tem predvsem oni nosilci sovražnega govora in ljudi delijo, saj je bil Janša kljub vsemu pripravljen iti v koalicijo tudi z njimi. Pozabljajo tudi, da čim več umazanije mu naprtijo, tem bolj sami bredejo vanjo. In s tem končno tudi žalijo Janševo človeško dostojanstvo. Posebej je pri tem izstopal Dejan Židan, ki je s svojim zaigranim angelskim obrazom dobesedno sikal skozi zobe svoj žolč na Janšo.

Državniška drža

Priznam, da kakšna izjava predstavnikov SDS tudi meni ni všeč, tudi v zvezi z migracijami, vendar najdemo na drugi strani še drugačne sovražne izbruhe, npr. »premalo smo jih pometali v brezna« ali »še je praznih brezen«. Pa pljunek Novakovi, ko je hotela govoriti na tigrovski slovesnosti na bazoviški gmajni, da je »domobranska svinja«, ali pa zadnji surov izpad Tita Turnška ob intervjuju Možina-Dežman. Nisem opazil, da bi na levi strani to koga motilo. Priznam tudi, da je kak Janšev twit oster in boleč, a praviloma le, ko je k temu izzvan. Sicer pa ima ob vsem zlu, ki so mu ga njegovi preganjalci in rablji povzročili, vso pravico tudi do kakega strupenega twita. Kot politik pa si je npr. s svojim govorom maja 2003 (Delo, 28. 5. 2005) prislužil odkrito priznanje pisatelja Borisa Pahorja in celo Spomenke Hribar, ki ji sicer ni mogoče pripisovati kake posebne ljubezni do Janše. Dejal je, med drugim, »da so se naši sonarodnjaki uprli z orožjem fašizmu in nacionalsocializmu povsem legitimno. Najprej tigrovci, nato partizani, ki so nosili glavno težo spopada z okupatorjem … Zaradi monopolizacije odpora s strani komunistov in prisege okupatorju na protikomunistični strani pa je prišlo do notranjih delitev že med vojno in predvsem po njej … Po vojni pa smo dobili koncentracijska taborišča, tokrat komunistična, pa kolektivizem, kombinate, nacionalizacijo, neučinkovito plansko gospodarstvo, verbalni delikt, politično policijo … Dobili pa smo tudi obnovo porušene domovine, pozitivne zdravstvene in socialne reforme, dvig pismenosti, večjo enakopravnost med spoloma …, visoko stopnjo formalne zaščite delavskih pravic in manjše socialne razlike«. Torej prava državniška drža ter trezna, tehtna in objektivna ocena dogodkov naše boleče polpretekle zgodovine, ki je še nisem slišal iz ust kakega slovenskega politika.

Plebiscitarna podpora

Kdo naj vodi SDS, pa ne morejo odločati Murgle, ampak edinole pristojni organi stranke, ki pa so npr. ob volilnem porazu leta 2011 soglasno zavrnili Janšev ponujeni odstop, na zadnjem kongresu stranke pa je dobil skoraj plebiscitarno podporo. Tudi zadnje volitve so pokazale, da največ volivcev zaupa ravno njegovi stranki, in to v razmerah, ko se je »sam boril proti vsem«. In končno, če bi se organi stranke odpovedali človeku, ki je bil po krivici že stokrat popljuvan in celo nezakonito zaprt, ker neustrašno razgalja mračne zakulisne sile pohabljene slovenske demokracije, bi bil to nož v hrbet in bi se verjetno stranka sesula. V Murglah pa bi to proslavili s šampanjcem.

Je res »luzer«?

Janša je bil v prejšnjem režimu med prvimi, ki so tvegali spopad s »povampirjeno JLA«, in je zaradi tega tudi končal v zaporu ter nato s svojimi političnimi sopotniki dvignil na noge slovensko javnost, kar je kasneje pripeljalo do zloma komunizma, do demokratizacije, ustanovitve samostojne slovenske države in njene umestitve v njeno naravno evropsko okolje. In v desetdnevni vojni je na čelu obrambnega ministrstva veliko pripomogel, da je Slovenija te svoje pridobitve tudi obranila. S tem je, kot je to nekje lepo zapisal dr. France Cukjati, »postal simbol upora proti nedemokratični oblasti … Hoteli so ga uničiti, a so iz njega naredili junaka«. Ustvaril je najmočnejšo politično stranko, trdno zasidrano v volilnem telesu, s programom, ki ga gospodarstveniki ocenjujejo kot enega boljših, in lastne medije, ki začenjajo razbijati levičarski medijski monopol. Bil je dvakrat na čelu slovenske vlade in v njegovem prvem, polnem mandatu (2004−2008) »so pokojnine zrasle za petino, neto plače za več kot četrtino, gospodarska rast je bila okrog sedem odstotkov, javne finance konsolidirane in brezposelnost zmanjšana na polovico« (Reporter, 5. 10. 2015). Bil je »prvi Slovan«, ki je vodil EU. Za svoje delo je prejel opazna priznanja uglednih evropskih politikov in strank, npr. od Angele Merkel, Evropske ljudske stranke, Mednarodne demokratske zveze (IDU) in tudi njihovo odločno podporo, ko ga je levičarska politična mafija spravila v zapor. Označevanje Janše za luzerja ob tem njegovem izjemnem življenjskem opusu in zahteve po njegovi zamenjavi so milo rečeno smešne. Res je že kdaj izgubil kako bitko, a se je na koncu spet vrnil kot zmagovalec. Mizerna predstava nove koalicije že na samem začetku mandata pa daje slutiti, da morda tudi zgodbe o zadnjih volitvah še ni konec. Tudi sicer problem ni Janša kot oseba, ampak njegov neizprosni odnos do umazanih rabot slovenske levice. Kajti če bi kdo drug vodil SDS in nadaljeval isto politiko kot Janša, bi bil prav tako tarča zakulisnih političnih akterjev.

Nevaren silam kontinuitete

Sam mislim, da je Janša s svojimi življenjskimi in političnimi izkušnjami postal velik politični šahist, da vidi dlje kot marsikdo drug, da zna čakati in da se še ni izpel. Zasluži si še en uspešen mandat na čelu vlade in za zaključek kariere še en predsedniški mandat, kar bi pomagalo Sloveniji, da se končno izvije iz klešč zatohle tranzicijske levice in postane normalna demokratična evropska država. Dr. Stane Granda pa je zapisal (Demokracija, 7. 6. 2018), da nihče ni popoln in tudi Janša ni svetnik, vendar »zgodovina ne razvršča ljudi po osebnih napakah, ampak praviloma po zgodovinskih zaslugah. In tu je Janez Janša v novejši zgodovini skupaj s Pučnikom in še nekaterimi drugimi osebnostmi brez konkurence«. To naj bi tudi bil eden temeljnih izvorov sovraštva in laži, s katerimi ga obmetavajo že desetletja. Jaz bi še dodal, da je Janša nevaren silam kontinuitete, ker je ta čas edini slovenski politik, ki lahko zbere okrog sebe dovolj širok ljudski konsenz, da jim lahko iztrga oblast iz rok, in ima okrog sebe dovolj sposobnih ljudi, da lahko upravljajo državo. Kakorkoli se bodo stvari iztekle z njim, pa bo že s tem, kar je doslej ustvaril, ostal v kolektivnem spominu naroda kot izjemna figura novejše slovenske zgodovine. Tudi takrat, ko o njegovih kritikih, preganjalcih in rabljih ne bo ne duha ne sluha več.

Milan Gregorič

(Članek je objavljen v Demokraciji.)

nazaj na vrh