Zakaj me Jelinčič ni presenetil, še manj pa šokiral Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Podpora Zmaga pl. Jelinčiča vladnemu predlogu proračuna je zadnje čase ena od osrednjih političnih tem, saj je bil proračun sprejet s podporo poslancev SNS ter poslancev manjšin. Kar pomeni, da »odpad« Levice od vladne koalicije ni bistveno vplival na razmere v državi. Ali pač?

 

Nekoliko nenavadno pa je vseeno, da se sedaj toliko ljudi zgraža nad Jelinčičem in so, odkrito povedano, ob njegovem obnašanju »presenečeni«. No, presenečeni so lahko samo tisti, ki so popolni nepoznavalci slovenske politike. Namreč, Jelinčičeva SNS se je namreč prvič prebila v parlament na volitvah leta 1992 z značilno nacionalistično retoriko in tudi na račun razpada Demosa in predčasnega konca njegove vlade. Kot je znano, je bila SNS v tistem času celo ena večjih poslanskih skupin, le njen manjši del pa je nato podprl izvolitev Drnovškove vlade. Med podporniki je bil tudi sam Jelinčič, precej poslancev SNS pa se je temu uprlo. Večina upornikov je nato ustanovilo samostojno poslansko skupino, iz nje je nastala Slovenska nacionalna desnica, nekateri poslanci pa so se pridružili tudi drugim strankam. SNS je sicer kasneje »držala linijo« s štirimi poslanci, kasneje je sicer odpadla poslanka Polonca Dobrajc, sicer nekdanja Jelinčičeva zasebna partnerka, nekoliko kasneje pa še skupinica, zbrana okoli glasnega poslanca Saša Pečeta. Vendar nihče od teh ni mogel ogroziti Jelinčičevega primata, čeprav se je že zdelo, da je z izpadom SNS iz parlamenta leta 2014 Jelinčič odšel v politični pokoj. A se je nato spet vrnil.

O Jelinčiču se je skozi vsa ta leta spletlo že veliko neverjetnih zgodb. Od njegovega dosjeja, razkritja udbovskega nadimka »Padalec«, pa o tatinskih podvigih, od sakralnih predmetov pa do pištol. V devetdesetih letih se je prav tako zgodilo precej incidentov, v katerih je bil vpleten Jelinčič kot osumljenec, a očitno je bilo vse skupaj zelo dobro inscenirano. Zanimivo je, da se zaradi obtožb o sodelovanju z Udbo nikoli ni veliko sekiral (za razliko od nekaterih drugih, ki so samo zaradi govoric o udbovski preteklosti vlagali tožbe proti Demokraciji), pač pa se je s tem tudi ponašal. Precej časa je uporabljal tudi tipično levičarsko retoriko, usmerjeno proti Cerkvi, desnici in domobrancem. Verjetno se bo marsikdo spomnil njegovih besed o volivcih predsedniškega kandidata, sedaj že pokojnega dr. Jožefa Bernika iz leta 1997? Namreč, da so ti volivci »golazen«, ki bi jo morali pobiti že leta 1945. No, še vedno pa Jelinčič na svojem vrtu hrani Titov kip, čeprav je vmes taktiko zamenjal in s protimigrantsko retoriko postal zanimiv tudi za medije, ki ga prej niso marali. Tudi to pove nekaj o tem, da je nedvomno zelo prilagodljiv in zvit. O tem govori tudi podatek, da se mu je uspelo preriniti v London tako, da so mu potne stroške »častili« kar dvojno: na eni strani zgodovinar, ki ga je tedaj še neznani Jelinčič, kasnejši osamosvojitveni »Rambo«, »nafehtal«, da mu je plačal pot v London, a te stroške je »Padalcu« hkrati plačala tudi SDV. Kdor zna, pač zna.

Ko je Jelinčič poleti 2018 prišel na piknik SDS v Bovec, so se mnogi čudili in se zgražali. Videti je bilo sicer, da se je na piknik povabil kar sam. Očitno je dobro izbral čas – takrat je bilo ravno vmesno obdobje po volitvah, ko se še ni vedelo, kdo bo vodil novo vlado. In vedel je, da ga s piknika ne bodo odgnali, pa tudi da bodo mediji iz tega naredili zgodbo – in kakor je znano, so pri Reporterju in portalu Domovina hitro zagrabili vabo. Sam sem sicer že takrat vedel, da pomladne vlade ne bo in da gre pri Jelinčiču za povsem kontraobveščevalno akcijo. Zato njegovemu obisku na pikniku SDS nisem posvečal veliko medijske pozornosti. Šlo je pač za priročen spin, ki so ga nekateri potrebovali. In očitno je vedel, na katero struno je treba zaigrati. Kasnejši razvoj dogodkov, ko se je oblikovala »antijanša« koalicija, je pokazal, da Jelinčičev obisk kakšne koristi ni prinesel – vse, kar se je zgodilo, so bili propagandni učinki. Tako ali tako so morali pri SDS vedeti, da se na prvaka SNS pač ni mogoče zanesti. Bratenje na pikniku pač ne more biti podlaga za kakšna politična zavezništva. Mnogi so to vedeli že takrat. Kdor pa takrat tega ni vedel, se je lahko prepričal najkasneje marca letos, ko je SNS podprla spremembe proračuna, kar je pomenilo več proračunskega denarja za migrante (glej TUKAJ).

Tudi zato je vsako presenečenje ob Jelinčičevem glasovanju za proračun odveč. Namreč, Zmago pl. Jelinčič s tem glasovanjem rešuje sebe. Trenutno je namreč v precej burnem ločitvenem postopku, ki polni predvsem tabloidne medije. In zagotovo si bo s podporo proračunu zagotovil tudi večjo naklonjenost s strani sodišč. Tudi sodstvo je namreč vezano na proračun – ne pozabimo tega. Prav zato nimam razloga, da bi bil ob Jelinčičevem početju šokiran. Svojo vlogo je pač odigral »korektno« – no, korektno za tistega, ki mu omogoča korist. Saj vemo, kdo je gospodar te države? Stane Dolanc, nekdanja desna roka Zmagovega ljubljenca Tita, je to povedal že pred skoraj pol stoletja…

nazaj na vrh