Zakaj je moral v resnici oditi minister za kulturo Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Še malo in začel se bo mesec februar. In v tem mesecu bomo zaokrožili desetletnico neke afere, ki je leta 2009 zelo razburkala slovensko medijsko sceno. Govorim o aferi Baričevič ozirom o aferi z bulmastifi ali, kot so jo nekateri poimenovali, garažni aferi. To je bil škandal številnih dimenzij, ki se je začel že zdavnaj prej, že takrat, ko so bulmastifi napadli Stanislava Megliča in ga hudo ranili, nadaljeval pa s protipravnim vračanjem treh od štirih psov, ki so nato do smrti napadli svojega lastnika.

 

Kot je znano, je takrat o aferi Baričevič najbolj izčrpno poročal portal Požareport, ki je v tem mesecu tudi prvi objavil informacijo o tem, da je uslužbenec ministrstva za kulturo napravil samomor, pri tem pa naj bi največjo odgovornost nosila prav dokaj sveži minister za kulturo Dejan Prešiček ter njegov državni sekretar Jan Škoberne. Sedaj je že jasno, da bosta morala oditi oba. Slabo zaigrana komedija (podrobneje jo je Bojan Požar komentiral TUKAJ) se sicer tragikomično ujema z javnomnenjskimi rejtingi aktualnega premierja Šarca, ki menda beleži celo dvotretjinsko podporo, kar je seveda mogoče ob predpostavki, da ga režimski mediji ves čas lakirajo. In seveda zamolčijo bistvene informacije, ki bi premierja in koalicijsko SD pokazale v bistveno drugačni luči.

Prav slepomišenje režimskih medijev – tudi o tem podrobneje piše Bojan Požar – je dejansko ključni dokaz, zakaj je moral minister V RESNICI oditi. Že prejšnji teden, ko se je scenarij za ministrov salto mortale šele pripravljal, smo opozorili na sicer drobno opazko, ki jo je v intervjuju za zadnjo številko Demokracije izrekel programski direktor Nova24TV Boris Tomašič, češ da je Prešiček v pogovoru za omenjeno televizijo obljubil, da dokler bo on minister za kulturo, ne bo sprejeta takšna medijska zakonodaja, ki bo posegala v medijsko svobodo. In da se lahko zgodi, da zaradi tega Dejan Prešiček ne bo dolgo minister. Ali kot je dejal Tomašič: »Če se bo tega držal, verjetno ne bo dolgo minister, saj je pritisk radikalne levice, kamor spada ne samo Levica, ampak tudi SD in tudi precej 'sredinskih' poslancev, prevelik.« Minilo je samo nekaj dni in črnilo se ni še niti dobro posušilo, ko je minister za kulturo čisto zares postal – bivši.

Kaj to dejstvo pove o aferi? Če to povežemo z dejstvom, da so Prešičkovo glavo tako rekoč prinesli na pladnju kar ljudje iz ministrove stranke, torej iz SD, to dokazuje, da se je Prešičku prvi odrekel kar njegov strankarski šef Dejan Židan, a si je ob tem pilatovsko umil roke in umazano delo prepustil Šarcu. Povedano drugače: v tej zgodbi se »večno tečna« opozicija ni niti kaj dosti oglašala, saj nismo opazili niti napovedi interpelacije. Kar je tudi razumljivo, saj je šlo za povsem interni mafijski obračun. Interes, ki se skriva v ozadju, pa je predvsem ščitenje režimskih medijev, obenem pa kaznovanje tistih, ki ne sprejemajo »cesarjevih novih oblačil« in na glas kričijo, da je cesar nag.

In kar je najbolj srhljivo: pokojni T. B., ki naj bi zaradi ministrovega mobinga naredil samomor (naši viri sicer temu ne verjamejo povsem, namreč, da gre za samomor), je namreč napisal tudi poslovilno pismo, katerega vsebina za zdaj še ni znana, vendar naj bi bila tako srhljiva, da lahko povzroči prvovrsten politični škandal. Kar pomeni, da je poslovilno pismo postalo novi sveti gral slovenske politike, vsi namigi o domnevnem prevažanju glasbenih inštrumentov v službenem avtu ministra pa so zgolj pesek v oči. In smo spet pri reprizi afere Baričevič – na eni strani srhljive podrobnosti in na drugi strani slepomišenje ter cenzura …

nazaj na vrh