Zakaj država državljanom odreka pravico do nošenja orožja? Izpostavljeno

  • Napisal  Kavarna Hayek
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Slika je simbolična. (Slika: Nova24TV) Slika je simbolična. (Slika: Nova24TV)

Predlog novele zakona o orožju oziroma priprava novele, ki bo vključevala evropsko direktivo, ki nošnjo zelo omejuje, v 17. členu sicer dodaja novi kategoriji upravičencev na posest orožja.

Prva so športni tekmovalci z uradno priznanih strelskih tekmovanjih, drugi pa so tisti, ki bi »predložili dokazilo o članstvu v nevladni organizaciji, ki deluje v javnem interesu na področju obrambe in policije«. Nekateri se nad tem zgražajo, češ da to pomeni oboroževanje paravojaških in parapolicijskih formacij, nihče pa se ne vpraša, zakaj država ljudem sploh omejuje nošenje orožja.  

Policijo imajo države zato, da z grožnjo sile skrbi za red, varuje državljane in njihovo premoženje, služi ljudstvu in preiskuje kazniva dejanja. Pri tem je bolj ali manj uspešna, saj je stopnja preiskanih kaznivih (glede na zadnje dostopno poročilo policije za leto 2016) dejanj 48,3 odstotna, kar pomeni, da je predlani 31.815 kaznivih dejanj ostalo neraziskanih. Policija pravi, da je to dober odstotek, vendar podrobnejši pregled pokaže, da je policija najbolj neuspešna pri preiskavah kaznivih dejanj zoper premoženje, se pravi zoper zasebno lastnino. Teh kaznivih dejanj je bilo leta 2016 40.042, raziskanost pa je samo 27,9-odstotna. A to še ni vse. Še slabše je pri vlomih ali poškodovanju zasebne lastnine. Raziskanost teh kaznivih dejanj je samo 13,1-odstotna. To pa pomeni, da je zasebna lastnina v Sloveniji zelo slabo zaščitena. Tudi pri ropih ni nič boljše. Od 226 ropov jih je policija uspešno preiskala samo 87. Povedano drugače. Posameznik in njegova lastnina očitno nista prednostna naloga slovenskih organov pregona. In če država ne more zaščititi državljana in njegove lastnine, ima posameznik vso pravico na samoobrambo, obrambo svoje družine in svoje lastnine. Toda kaj se zgodi, če posameznik skuša zaščititi svojo lastnino in pri tem poškoduje ali ubije vlomilca ali roparja? Država takega posameznika lahko obtoži prekomerne uporabe sile.

Eden takih primerov je bil denimo leta 2012, ko je na počivališču Ravbarkomanda Belorus, ki je spal v tovornjaku, zalotil državljana Češke in Kosova pri ropu. Kriminalec je pobegnil, voznik tovornjaka, ki se je zbudil, se je pognal za njim. Ko ga je dohitel, ga je nepridiprav napadel z nožem, ga porezal, toda očitno ni vedel, s kom ima opravka. Spreten Belorus ga je zgrabil in tako premikastil, da so češko-kosovskega državljana morali huje poškodovanega odpeljati v ljubljanski klinični center. Belorus je torej brez pomoči policije uspešno obranil svojo lastnino.

Kaj bi se zgodilo, če bi ubogal policijo, ki pravi, da morajo državljani v takih primerih ubogati roparja, mu izročiti, kar zahteva, nato pa poklicati policijo, da bo ona rešila primer? Zgodilo bi se to, da bi primer Belorusa po vsej verjetnosti končal med nepreiskanimi primeri, kar pomeni, da bi voznik tovornjaka izgubil svoje premoženje. Toda v omenjenem primeru se je zgodilo še nekaj. Ker ga je pretepel, so Belorusa ovadili za kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe. Na srečo so kasneje pregon opustili.

Državljani imajo torej pravico, da branijo svojo lastnino, če jo država ne more. To pa pomeni, da se lahko oborožijo. Toda država jim tega ne pusti. No, vsak ima sicer lahko strelno orožje, toda upravnim enotam in policiji mora dokazati, da ga res potrebuje. Kar je popoln nesmisel. Na eni strani je policija oziroma država, ki je lahko oborožena, ne da bi vprašala za dovoljenje svoje državljane in lahko proti svojim državljanom po svoji presoji ukrepa s strelnim orožjem, po drugi strani pa država državljanom preprečuje, da se oborožijo in sami branijo svoje premoženje, ki ga, kot kažejo statistični podatki, tako slabo brani država.

Nasprotniki svobodne nošenja orožja pravijo, da bi se povečalo število ubojev in umorov, če bi dopustili, da se posamezniki lahko oborožijo. Enako misli policija. Toda kriminalci, lopovi, roparji in nepridipravi vseh vrst se očitno na to prepoved požvižgajo. Oborožijo se kljub temu, da je prepovedano. Torej, če bi dopustili prosto trgovino z orožjem, kriminalci ne bi bili nič bolj oboroženi, kot že so. In strelnega orožja ne bi uporabljali nič manj, kot ga že. Bi bili pa pošteni državljani bolj varni. Zato so kriminalci tukaj očitno našli skupni jezik s policijo – prepoved svobodne nošnje orožja naj ostane. Zakaj že? Da bi se kriminalci počutili bolj varne pred svojimi žrtvami? Enako razmišlja država. Orožje bi državljani lahko uporabili proti njej, če bi presodili, da jih izkorišča. Ampak to se zgodi bolj poredkoma.

Ali veste kateri evropski državi imata najbolj liberalno zakonodajo glede nošenja orožja? Avstrija in Švica. In katere med najbolj strogimi? Luksemburg, Danska in Nemčija. Kaj pa pravi statistika? V Luksemburgu je zabeleženo v povprečju 0,72 umor ali uboj s strelnim orožjem na 100.000 prebivalcev, v Nemčiji 0,85 in na Danskem 0,99, medtem ko je v Avstriji to povprečje 0,51, Švici pa 0,59. Kako je to mogoče, ko pa razna anti-oboroževalna gibanja pravijo, da bi popolna prepoved nošenja in uporabe strelnega orožja pripomogla k manj ubojem in umorom? Če bi to držalo, bi morali biti Švica in Avstrija daleč pred Luksemburgom, Dansko in Nemčijo po številu umorov in ubojev s strelnim orožjem. Toda dejstva govorijo ravno nasprotno. Zelo restriktivni zakoni glede nošenja in uporabe orožja ne pripomorejo k večji varnosti državljanov in k manjšemu številu kaznivih dejanj, storjenih s strelnim orožjem, ampak k večjemu. Zakaj? Ker bi oboroženi nepridipravi trikrat premislili, ali bodo napadli in oropali oboroženega državljana. Možnosti bi bile v tem primeru izenačene, mogoče bi bile celo večje za žrtev, če bi napadalca opazila, kako se plazi v njegovo hišo z namenom, da ga okrade. Žrtev, ki brani svoje življenje in svojo lastnino, bi lahko na napadalca streljala takoj, ko bi ga zaznala, kajti nihče, prav nihče nima pravice vstopiti na tujo posest brez dovoljenja lastnika. Ima pa lastnik vso pravico, da z vsemi sredstvi brani svojo lastnino. Če bi na začetku omenjeni Belorus mirno čakal policijo, svoje lastnine (torbice z denarjem in dokumenti) najbrž nikoli več ne bi videl. Tako pa jo je branil in nalomil roparja, da ga bo ta pomnil celo življenje. In mogoče mu je ta lekcija koristila, da ne bo nikoli več skušal ropati.

nazaj na vrh