Vrnitev zloglasnega 133. člena Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Včeraj sem ves dan kot novinar spremljal sojenje prvaku SDS Janezu Janši. Tožnici Eugenija Carl in Mojca Pašek Šetinc sta ga kazensko tožili zaradi razžalitve. In to zgolj zato, ker je v nekem zapisu na Twitterju omenil »Eugenijo C« in »Mojco PŠ« ter ti dve osebi s Twitterja označil za odsluženi prostitutki.

 

Kako se je končal proces na prvi stopnji, vemo (o tem več TUKAJ). Čeprav se je tožena stran sklicevala na to, da sta se tožnici sami prepoznali v zapisu, kjer nista bili imenovani z imenom in priimkom, to ni pomagalo. Sodni senat, ki mu je predsedovala Barbara Žumer Kunc, je ocenil, češ da itak vsi vemo, na koga se zapis nanaša. Torej je Janša kriv. Zakaj? Ker je s sicer res pridihom cinizma dve osebi označil za odsluženi prostitutki (se razume, da medijski), vendar jih ni poimenoval direktno. A ker sta se obe osebi prepoznali, sta bili razžaljeni.

Oprostite, ampak takšna sodna praksa je enostavno nevarna. V vsaki normalni državi bi mogla sodba na višji stopnji doživeti padec. Kajti to bi denimo pomenilo, da bi lahko npr. jaz zapisal, da je Serpentinšek izprijen prostitutek v službi globoke države, v tem zapisu pa bi se prepoznal aktualni predsednik vlade Marjan Šarec in me tožil. In bi senat zaradi »objektivnih okoliščin« ugotovil, da sem res žalil predsednika vlade. Ker se je v zapisu prepoznal in ker itak vsi vemo, kdo je v resnici Serpentinšek. Ja, daleč smo prišli.

Osebno sem sicer takšen razplet včerajšnjega maratonskega sodnega procesa tudi pričakoval. Kaj pričakovati drugega od senata, kjer je predsednica imela odlično karierno priložnost, da se prebije v ospredje v skladu s pričakovanji botrov? Ker je bilo očitno že prej naročeno, da mora biti sojenje končano do včerajšnjega dne, so bili vsi dodatni dokazi in predlogi za zaslišanje prič s strani obrambe zavrnjeni. Češ, kdo se bo pa ukvarjal z dodatnim poizvedovanjem glede okoliščin. Očitno je bila tudi čustveno prizadetost, ki jo je včeraj sodnici izlila »princesa Eugenija«, zelo prepričljiva, tako da je sodba pravzaprav sledila obtožnici. Že videno iz procesa Patria.

In kar je najhuje – incident je bil očitno insceniran s pomočjo facebook skupine »Legija smrti«, za katero sem prepričan, da je bila ustanovljena s strani kontraobveščevalcev v službi Režima (in zanimivo, ustanovitelj te skupine se je danes preko twitterja kar sam javil). Prav tu se je tudi začela zgodba o tem, kako je režimsko novinarstvo to zlorabilo, izpostavilo tri znane člane SDS, ne da bi sami vedeli, da imajo kaj opraviti z Legijo smrti. Sledila je Janševa reakcija na povsem tendenciozno medijsko poročanje. S to razliko, da kazenskih posledic od tistih, ki so to »zakurili«, ne bo nosil nihče.

In ko smo prej omenili Marjana Šarca – tako rekoč v istem času, ko se je sodilo Janši, je aktualni predsednik vlade brez dlake na jeziku dal prav še enemu medijskemu džihadistu, to je Domnu Saviču. Ponovil je namreč znano Savičevo stališče, da podjetja v bojda državni lasti ne bi smeli oglaševati v medijih, ki širijo sovražni govor. Torej, sedaj že iz najvišjega političnega vrha prihaja poziv podjetjem, da se umaknejo iz oglaševanja tudi iz medija, ki ga pravkar berete. Očitno je, da so pisma, ki so prihajale k predsedniku vlade, bila del organizirane kampanje, saj je znano, da se je »državljan D« tovrstnega načina pritiska posluževal že prej.

Kaj torej sporočajo dogodki zadnjih dni? Če je svoboda izražanja tako problematična, da jo je treba ožiti, potem je vseeno, če se jo takoj ukine. Torej: dobrodošel, 133. člen, pogrešali smo te!

nazaj na vrh