Vojna, ki jo morebiti zahodna civilizacija celo izgubi Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Jože Biščak. (Slika: arhiv Demokracije) Jože Biščak. (Slika: arhiv Demokracije)

Pred nekaj manj kot pol stoletja so iz takratne Sovjetske zveze izgnali ruskega pisatelja Aleksandra Solženicina. Če ne bi bil mednarodno znan (leta 1970 je bil Nobelov lavreat, nagrado prevzel šele leta 1974), bi končal v kakšnem gulagu v Sibiriji, tako pa je lahko odšel na Zahod in večino časa, dokler se leta 1994 ni smel vrniti v domovino, preživel v ZDA. Leta 1978 mu je harvardska univerza podelila častni doktorat in pred 22.000 ljudmi na Harvard Yardu je imel enega najbolj artikuliranih in premišljenih nagovorov diplomantom univerze. Vsi so pričakovali kritiko Sovjetske zveze, a Solženicin je ogledalo nastavil Zahodu, ki ga je že dodobra načel kulturni marksizem s svojimi idejami, ki uničujejo tradicionalni družbeni red, ki temelji na patriotizmu, nacionalnih kulturah, veri in družini.

Solženicin je opozoril, da sta ravno ukinjanje duhovnega odnosa do Boga in prisilna sekularizacija družbe pripeljala do razvoja socialističnih struktur. Po njegovo je bil prvotni namen humanizma in demokracije na Zahodu ustvariti in negovati vlade, da bi služile človeku, ki v iskanju sreče živi svobodno. Napovedal je katastrofo. »Govorim o nesreči despiritualizirane in nereligiozne humanistične zavesti,« je dejal. Zahod je izgubil (državljanski) pogum, ki ga je odlikoval, vse preveč se zanaša na regulacije, ki omejujejo svobodo, dano od Boga, morala je postala nezaželena.

Seveda je bil Solženicin deležen hudih kritik, da je nehvaležen, da je izdal Zahod, ki ga je rešil sovjetske represije. Kar je razumljivo, ker je bila večina medijev v lasti Židov, do katerih ni bil prizanesljiv, saj je trdil, da so bili prav oni tisti, ki so Rusijo pahnili v totalitarizem: »Židje so tako žrtve kot organizatorji sovjetskih represij.« Podobno je v tistih letih o svobodi in vlogi države razmišljal tudi Ronald Reagan (kasneje je postal 40. predsednik ZDA). Govoril je o največjem hudobcu človeštva, ki ga je kadarkoli srečal – besnem liberalizmu vrednot, ki je vodilo destruktivnih levih politik. Ožemanje davkoplačevalcev in številne regulacije omejujejo svobodo ljudi. »Svoboda ni nikoli več generacij oddaljena od izumrtja. Naši otroci tega niso podedovali. Za svobodo se je treba boriti, jo zaščititi in predati našim otrokom, da bodo storili enako, ali pa bomo nekoč ob sončnem zahodu pripovedovali otrokom in otrokom naših otrok, kako je bilo nekoč, ko so bili ljudje še svobodni,« je dejal v enem izmed svojih govorov.

O svobodi ni nikoli odveč besed, še posebej v času, ko si tudi vlade vsaj na deklarativni ravni demokratičnih (in svobodnih) držav prisvajajo pravico, da o vsem odločajo namesto državljanov: od centralizacije (politične) moči in rasti birokratskega aparata prek progresivnega obdavčevanja, kakšne žarnice gorijo v stanovanjih, kaj naj jedo in pijejo, do tega, kaj lahko mislijo in kaj govorijo. Narod so uspeli prepričati, da je zanj najboljše, da sploh ne razmišlja, da se prostovoljno prepusti v nedrje »matere« države, ki zanj skrbi. Kar vodi v (prostovoljno) državno suženjstvo in je pripeljalo do največje težave sodobne liberalne demokracije – do popolne odsotnosti moralne dediščine krščanske tradicije. Če se ljudje nekoč niso bali posvetnih oblasti, ker so menili, da so odgovorni zgolj Stvarniku, ki jim je dal neodtujljive pravice (svobodo, življenje), in so v skladu s tem živeli, je posledica moralnega propadanja, ki ga je s spodkopavanjem tradicionalnih vrednot začel kulturni marksizem, spreminjanje človeške narave, kar vodi v popolni totalitarizem, na globalni ravni v nov svetovni red oziroma globalno komunistično družbo.

Vse, kar vidimo danes od levičarjev v Sloveniji, gre v tej smeri. Državne nagrade prejemajo ljudje, ki sežigajo križe, dojijo pse, zaničujejo vero, medijski mainstream daje prostor posameznikom, ki militantno zagovarjajo LGBT agendo, in organizacijam, ki se navdušujejo nad »veliko zamenjavo« domačega prebivalstva. Kdor temu nasprotuje, ni več ožigosan samo kot nazadnjaški, ampak kot desni ekstremist, ki si zasluži pozornost obveščevalnih služb in organov pregona. Manipulacije in laži so postale za levico povsem sprejemljivo sredstvo za odstranjevanje ovir na poti so »srečnega konca«, kjer ne bo ne narodov in ras, niti spolov ali različnih ideoloških pogledov. Vse skupaj bo mlakuža mešanih, ubogljivih in vrednostno uniformnih ljudi, ki bodo sledili božanstvom novega reda. Resnica v takem svetu ne bo zaželena. Že danes ni. In tega sploh ne skrivajo več.

Veste, kaj so leta 2015 rekli na uradnem forumu Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) na Dunaju? Da je treba biti z resnico zelo previden, drugače lahko to pomeni »sovražni govor«. Resnica se po njihovo mora prilagajati okoliščinam, saj jo je včasih težko sprejeti. To je na svoja ušesa slišala Elisabeth Sabaditsch-Wolff, hčerka avstrijskega diplomata, ki je bila na forumu. In to »novo« interpretacijo resnice leta 2017 občutila na svoji koži, ko je bila obsojena, ker je preroka Mohameda označila za pedofila. Sodišče je zapisalo nekako takole: je sicer delno res, ampak, saj veste, okoliščine so bile druge. Sicer za »sprejemljive laži« ni treba k severnim sosedom. Tostran Karavank dandanes slišijo na imena Marjan Šarec, Karl Erjavec, Matej Accetto, Rajko Knez in Jerca Korče.

Kolumna je bila kot uvodnik objavljena v tiskani izdaji revije Demokracija.

nazaj na vrh