Veliki brat te opazuje

  • Napisal  Prof. dr. Andrej Umek za nova24tv.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Prof. dr. Andrej Umek / Foto: STA Prof. dr. Andrej Umek / Foto: STA

Meseca julij in avgust sta že praviloma počitniška meseca in meseca političnega mrtvila. Ker torej v zadnjem času ni bilo posebno izstopajočih dogodkov, se mi je skoraj nehote zastavilo vprašanje, po kakšni poti in kam nas, torej Slovenijo in nas Slovence, pelje vlada Marjana Šarca. To vprašanje se mi je zdelo toliko bolj upravičeno, ker te dni poteka eno leto, odkar je ta vlada prevzela oblast, in prvo leto vladanja je tisti čas, v katerem vsaka vlada pokaže svoj resnični obraz. Ko sem torej v vročem avgustovskem popoldnevu sedel v svojem klimatiziranem kabinetu in o tem razmišljal, mi je pogled drsel po knjižnih policah in se ustavil na knjigi Georga Orwella 1984. To že skoraj pozabljeno knjigo sem po ne vem več koliko letih, mislim, da sem jo nazadnje bral še pred izvolitvijo prve slovenske demokratične vlade, ponovno vzel v roke in pred mano je ponovno zaživela podoba totalitarne Oceanije in njenega voditelja Velikega brata. Moja prva reakcija je bila, da saj tako hudo pri nas v Sloveniji res ni. Res je, tako hudo v Sloveniji res ni, ali vsaj za enkrat še ni. Nisem se pa mogel otresti občutka, da so zaznavni trendi, ki za zdaj še demokratično Slovenijo pomikajo proti Oceaniji. In tem trendom sem se namenil posvetiti to kolumno.

Prvi trend, ki mi je prišel na misel, so prizadevanja ministra Jerneja Pikala po popolnem poenotenju slovenskega šolstva, seveda pod državnim, to je ministrovim, nadzorom. Ta trend je najbolj očiten z ministrovim zakonom o financiranju privatnih osnovnih in srednjih šol. V tem zakonu vidim namen kolikor mogoče zmanjšati število učencev in dijakov, ki obiskujejo privatne šole in niso, ali vsaj ne v zadostni meri, pod kontrolo države oziroma ministra za izobraževanje. Pri tem gresta minister in vlada z njim enostavno preko dejstva, da bi v demokratični družbi svobodnih posameznikov moral biti od njih zahtevani in predpisani izobraževalni program plačan enako, ne glede na to, kje se izvaja. Taka diskriminacija med našimi in manj našimi izvajalci je enostavno nedopustna in jo vlada prakticira samo zato, ker ima nad enimi večji nadzor, jih bolj ozko usmerja kot druge. Ta z demokratičnega stališča pretirana želja po usmerjanju izobraževalnega procesa ni očitna samo v osnovnem in srednjem šolstvu, temveč je prisotna tudi v terciarnem. Vlada oziroma od nje imenovani organi dajejo ali ne dajejo soglasja k študijskim programom.

V nasprotju z mano, ki sem bil kot univerzitetni profesor pri oblikovanju predmetov, ki sem jih predaval, vedno in vedno bolj podvržen presoji in soglasju vladnih uradnikov z nižjimi akademskimi dosežki od mojih ali celo brez njih, so lahko moji ameriški kolegi tudi na najuglednejših univerzah, npr. na svetovno znani MIT, ki na svetovni lestvici univerz zaseda drugo mesto, neodvisno od vseh vladnih uradov in agencij določali vsebino svojih predavanj. Na osnovi zgornjih vrstic lahko ugotovim, da si je slovenska vlada na področju izobraževanja vedno jemala pooblastila, ki ji v demokratični družbi ne pripadajo, je pa vlada Marjana Šarca z ministrom za izobraževanje Pikalom storila še korak naprej k bolj doslednemu usmerjanju vseh izobraževalnih procesov.

Končni cilj je podržaviti gospodarstvo
Podobno kot v primeru izobraževanja ta vlada tudi grobo posega v slovensko gospodarstvo. To seveda ni v skladu s svobodnim tržnim gospodarstvom, kar naj bi slovensko gospodarstvo bilo. Primerov pretiranega vmešavanja vlade v trg in gospodarstvo je toliko, da v tej kolumni ne morem vseh omeniti. Na kratko bi omenil samo nekaj primerov. Eden med njimi je neživljenjska delovnopravna zakonodaja in kot drugega vzemimo,  da se vlada pogaja s sindikati in pristaja na dvig plač tudi tam, kjer vlada neposredno ne nosi posledic svojih odločitev. V obeh primerih so evidentno kršeni principi socialno-tržne ekonomije. Zaradi aktualnosti dogajanja: mislim, da je nedopustno vmešavanje vlade v gospodarstvo najbolj očitno v primeru najnovejšega zakona o nepremičninskem posredovanju. Vlada se je popolnoma izneverila ali pozabila na pravilo, da je cena pri katerem koli poslu v tržnem gospodarstvu stvar dogovora obeh partnerjev, ponudnika blaga ali storitve in kupca. Cene blaga in storitev se oblikujejo skladno s ponudbo in povpraševanjem. Ukrep vlade na področju nepremičninskega posredovanja je na prvi pogled nepomemben detajl, če ne bi predstavljal tako močnega odmika od tržnega k politično usmerjanem in vodenem gospodarstvu. Tako gospodarstvo je bilo še vedno in povsod neuspešno in je vodilo v revščino za vse. Zato je ukrep vlade za reguliranje nepremičninskega posredovanja tisti indikator, kako si vlada želi usmerjati in omejevati vse gospodarske dejavnosti. Kot vse kaže, je končni cilj te vlade podržaviti gospodarstvo. Kaj pa to pomeni, mislim, da mi ni treba razlagati. Slabe izkušnje iz preteklosti so, upam, Slovencem še vse preveč jasno v spominu.

Vlada si prisvaja oblast, ki ji ne pripada
Tretji in zadnji primer, ki ga bom omenil – pa mislim, da liste še niti približno nisem izčrpal -, je nespoštovanje odločb ustavnega sodišča. Neizvršenih odločb, če sem prav preštel, se je nabralo že kakšnih petnajst. Pri tem, ko vlada Marjana Šarca ne izpolnjuje sodb ustavnega sodišča, ruši v vseh demokracijah ustaljeni sistem delitve oblasti in razvrščanja upravnih aktov po pomembnosti. Na kratko bi samo omenil, da je ustava postavljena najviše. Zato jo je mogoče spreminjati samo s kvalificirano večino. Pri nas je to dve tretjini glasov poslancev v DZ. Zato bi morali biti zakonodaja, ki jo sprejema DZ z navadno večino, in seveda tudi vsi nižji upravni akti, skladni z ustavo. Varuh v ustavo zapisanih principov pa je ustavno sodišče. Neizpolnjevanje njegovih razsodb postavlja torej hierarhijo upravnih aktov na glavo. To pa pomeni, da si vlada prisvaja oblast, ki ji v demokraciji ne pripada. Zato v tem pogledu privzema vlogo Velikega brata.

 
nazaj na vrh