Velika noč - praznik duše in srca ali polnosti obložene mize in nepristnost počutja Izpostavljeno

  • Napisal  Vane K.Tegov
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Simbolična fotografija (foto: V Fokusu) Simbolična fotografija (foto: V Fokusu)

Včeraj je bila Velikonočna sobota, ki je predhodnica ali priprava na nekaj, kar pravzaprav traja že nekaj časa. Začelo se je z postom, ki se je začel pred šestimi tedni in se zaključi z jutrišnjem Velikim dnem, pričakovanjem Kristusovega vstajenja od mrtvih, čas upanja in veselja ter na simbolni ravni pričanje o  premagovanju  telesne in duhovni smrti.  Da človek,  ne glede na njegovo fizično odsotnost iz tuzemskega življenja,  pravzaprav živi in je med nami tako kot verjamemo in verujemo da je Kristus med nami. Zato ga slavimo.  Zato slavimo njegovo vstajenje od mrtvih. Za prenekaterega med nami je to čas simbolnega vstajenja,  nove obljube sebi in svojim bližnjim,  da  spremenimo nekaj v sebi na bolje, brez da nas kdo navaja na to pomembno početje. Obenem pa ta pomladni čas tako kot Velika noč,  je priložnost in možnost za nekaj povsem novega  v nas samih, med nami in med ljudmi,ki nas obkrožajo. Zato je praznik pomemben. In bo. In bo še  kako pomemben za vse in za vsakogar. Do tukaj vse v redu.

Kaj pa ni v redu?

Del praznovanja, ki ga oddaljuje od bistva samega praznika, se pravi kaj praznujemo in se modificira v nekaj  ki se mu reče kako praznujemo. Temu bi   laično rekli iz bistva k formi. Forma ki ima tendenco da prevzame primat nad vsebino. Na začetku sicer dopušča dialog z vsebino, kasneje se postavi v primarno vlogo. Celo  forma izvaja  »pritisk«na vsebino.

Kako pa to vidimo  med praznovanjem. Dan dva ali celo teden pred tem se vse vrti okrog tega kaj vse se potrebuje, da bo ja popolno v »jerbasu«ob blagoslavljanju ali žegnanju dobrot,  do mize na Velikonočno nedeljo s čem mora biti obogatena z namenom da je in da bo čim bolj  bogato obložena. Tu  se pa začne najprej pogovorna olimpijada nakupovalna odisejada, šele na to pogled nad opravljenim ter tuhtanje kaj bi pravzaprav radi. Radi bi »praznovali«. Včasih ta prazničnost prav kislo izzveni. Stres, kaj skuhati in kako skuhati da bo čim boljše, čim lepše. O oblačilnih niansah in dodatnih stresov okrog usklajenosti namiznega prta z ostalo praznično »konfekcijo« pa ne bi izgubljali besed. Rezultat teh priprav ob trenutku ko bi se naj začelo praznovanje pa  so  kisli nasmehi, povešeni ustni kotički, živčni želodci in posledično temu nesproščenost. »To pa ja ni bil naš  namen, še najmanj povod in cilj praznovanja«,  večkrat slišimo v po prazničnih  pogovorih.

Kako pa naj bo?

Tako da bo praznik  izpolnjene duše, vere in verovanje v lastno pravilno početje.  In to da se naše početje dotakne čim več ljudi, bližnjih, znanih, manj znanih ali popolnoma  neznanih. Spomnimo  se svojih najbližjih ter »pogruntati« neko nevsakdanjo malenkost,  ki jih najbolj osrečuje. Ali je to hrana ali gesta za katero veš da se dotakne srca, izvabi pristen »širokousten«, do »osmice« nasmeh, pa tudi kakšno  iskrivo solzico ki kaže na ganjenost in mehkega srca ob tem. Na tem delajmo ob praznikih in praznovanjih. Takšni prazniki in praznovanja bodo prispevali ob prazničnih dnevih pa tudi sicer.  Popolnost početja naj  prevladuje polnostjo miz in konfekcijske usklajenosti.  Usklajenosti duše  in notranjega zadovoljstva prinesejo nešteto  lepih praznovanj, obratno pa redko kdaj.
Simfonije izpolnjenega praznovanja na vam prinese čim več lepih in polnih trenutkov in čutenj. To pa je  namen praznovanja in  vseh praznovanj.
Aleluja!

Vane K.Tegov

(Vir: http://vfokusu.com)

 

nazaj na vrh