Vatikan – odtujeni center moči? Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

V eni od prejšnjih kolumen (TUKAJ) sem izpostavil slovenske poslance v evropskem parlamentu ter njihovo potencialno odtujenost od volilne baze ter od dogajanja v Sloveniji. Tokrat pa jemljem pod drobnogled spremembo odnosa domoljubno usmerjenega dela slovenskega naroda do Vatikana in katoliške Cerkve.

 

Naj uvodoma spomnim, da izrazi, kot so Vatikan, Cerkev in Sveti sedež, niso sinonimi. Medtem ko Sveti sedež izraža vrhovno oblast katoliške Cerkve in ima tudi status mednarodnega prava sui generis, Vatikan izraža ime mestne državice na ozemlju Rima prav tam, kjer se nahaja Sveti sedež. Vatikan je po nastanku precej mlajši od samega Svetega sedeža in naj bi zaradi ozemeljske suverenosti zagotavljal nevtralnost Svetega sedeža v odnosu do Republike Italije – ne glede na to, da je praktično vsak papežev protokolarni nastop na Trgu sv. Petra zaznamovan z dvema godbama, prva pripada Švicarski gardi, druga pa karabinjerjem, ki so sicer zadolženi za splošno varnost. In prav ta druga godba se pred papeževim nastopom oglasi tako z vatikansko kot italijansko himno, vsaj ko gre za nagovor in blagoslov urbi et orbi oz. mestu in svetu (vsako leto tako na božič kot veliko noč). Sveti sedež se sicer sme upravičeno imenovati Petrov sedež, čeprav drži, da apostol Peter v Rimu ni opravljal službe predstojnika (škofa), je pa v Rimu njegov grob. In še to: izvirna rimska stolnica ni bazilika sv. Petra, ki jo sicer lahko vidimo v televizijskem prenosu ob blagoslovu mestu in svetu, ampak lateranska bazilika oz. bazilika sv. Janeza v Lateranu. Vsak papež pa je po izvirnem položaju rimski škof. In v tej veličastni baziliki, torej »kraljevski cerkvi«, se je odvijalo kar pet lateranskih koncilov.

Zakaj sploh pišem o Vatikanu? Predvsem zato, ker Vatikan že vsa leta po osamosvojitvi predstavlja nekakšno priložnostno tarčo za zmerljivke. Do sedaj je to veljalo predvsem za levičarje in borbene ateiste, ki so se večinoma poistovetili s komunistično kontinuiteto. V zadnjem času pa lahko slišimo in beremo zelo podobne besede tudi s strani protikomunistov in bolj domoljubno usmerjenih Slovencev. Vatikan naj bi bilo leglo vsega slabega, od pedofilije, finančnih malverzacij do levičarsko navdahnjenega migrantoljubja (no, slednje levičarjev ne moti). Ta antivatikanski resentiment se je zlasti okrepil v zadnjih treh letih, v katerih je papež Frančišek pokazal izrazito podporo migrantom, ob tem pa ostro kritiziral države, ki so začele omejevati prihod muslimanskih migrantov. Veliko ogorčenja je sprožila tudi nedavna novica o tem, da je Vatikan odrekel azil pakistanski krščanski obsojenki, ki so jo hoteli usmrtiti zaradi bogokletja (več TUKAJ), čeprav so nekateri demantirali domnevno papeževo negostoljubje do Asie Bibi.

Kakorkoli že obrnemo, je naraščajoči odpor proti Vatikanu in papežu Frančišku na nek način razumljiv. Vedeti pa je treba, da ni brez osnove, kajti Vatikan je, tako je mogoče sklepati, celo aktivno sodeloval pri pripravi zloglasne marakeške deklaracije, ki je za vatikansko diplomacijo »korak v pravo smer«. O tem veliko pove tudi idealistično naravnana izjava stalnega opazovalca Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi nadškofa msgr. Ivana Jurkoviče (nekdanjega nuncija v Moskvi), češ da je potrebno spomniti na to, »da je večina mednarodnih migracij zakonitih in da kljub zahtevnemu položaju izzivi, s katerimi se ob tem soočamo, ne smejo zamegliti priložnosti in obogatitev, ki jih s seboj prinašajo migranti«. Celotno izjavo si lahko preberete TUKAJ. Ob tem naj spomnim, da je msgr. Jurkovič po izjavah zelo podobne besede ponovil tudi ob nedavni polnočnici v moji izvirni župniji v Smledniku.

Lahko bi sicer rekli, da gre morda za neko zelo splošno izjavo o migracijah, kar naj bi spodbudilo zlasti evropsko javnost, naj vendarle odpre svoje domove za muslimane, ki naj bi bežali iz svojih držav in si reševali golo življenje (vsaj tako je mogoče razumeti papeževe izjave). Toda v zadnjih treh letih je bilo objavljenih – tudi na spletni strani Demokracije – dovolj dokazov, ki povsem razbijajo ta na videz naivni idealizem o nekakšnem odprtem sobivanju evropskih staroselcev z migranti iz povsem drugačnih verskih in kulturnih okolij. Po pravici povedano: ne da se mi več tega naštevati. Res je, da je odprtost in darežljivost lepa krščanska lastnost, a v kombinaciji s kratko pametjo zna biti uničujoča. In zagotovo tudi diplomati Svetega sedeža to dobro vedo, zato je po treh letih dokazovanja, kaj se v resnici dogaja z uvažanjem muslimanov v Evropo, vsako tako sprenevedanje žalitev za zdrav razum.

Je pa po svoje presenetljivo, da se slovenski škofje o teh vprašanjih zadnje izražajo zelo zadržano. Morda se zavedajo, da je to nevarna plovba med Scilo in Karibdo. Morda se tudi bolj zavedajo, kaj v resnici so migracije, ki smo jim priča. V letošnjih božičnih nagovorih slovenskih škofov tako nismo slišali nobenih odkritih namigov na migracije, le koprski škof dr. Jurij Bizjak je v nagovoru na polnočnici v Kopru na koncu dejal, da pozdravlja »naše mlajše brate muslimane, ki mesec dni pred božičem slavijo rojstvo preroka Mohameda« (ob tem je pozdravil tudi pravoslavne in evangeličanske kristjane ter Jude). Skratka, nekakšna plaha zadržanost, ki pa ne bi smela biti izgovor za molk o resnici.

Toda če je vse večji razdor med domoljubi in Cerkvijo kakšno opozorilo, je to predvsem opozorilo vrhu Cerkve, da ji na tem področju ni uspelo evangelizirati ljudi, ki sicer izražajo pripadnost krščanski tradiciji, a morda sami nimajo osebnega odnosa z Bogom. Nekako tako, kot je leta 1996 med obiskom dejal papež sv. Janez Pavel II, da se mora vsaka krščanska generacija vedno znova odločiti za Kristusa. Zagotovo je treba vzeti resno opozorilo, da krščanstvo brez Kristusa ne vodi k dobremu, a po drugi strani pa ne moremo sprejeti različice krščanstva, kjer bo zdrav razum izklopljen – kajti ko ga izklopimo, se bo s tem pojavilo še bistveno več predsodkov in zaprtosti, torej vsega tega, kar papež Frančišek pogosto kritizira.

Zagotovo pa je zapleteni migrantski klopčič za vse nas spodbuda in opozorilo, da Evropa takšna, kot je sedaj, s svojo praznino, ki je nastala kot posledica skrajnega sekularizma, privlači vse več »tujerodnih invazivnih vrst«, kot ta pojav imenujejo biologi. S tem pa tudi probleme, ki iz tega izhajajo. Domoljubje brez zavedanja, da duhovni boj ne poteka proti krvi in mesu, »ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti gospodovalcem tega mračnega sveta, proti zlohotnim duhovnim silam pod nebesnim oblokom« (Ef 6, 12), samo po sebi ne more prinesti rešitve. Zato lahko ponovim poziv apostola Pavla iz Svetega pisma: »Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom.« (2Kor 5,20) In bo tudi Vatikan morda manj odtujen kot sedaj.

nazaj na vrh