Učna ura poznega socializma za Butalce Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Če boste povprečnega Slovenca povprašali o razmerah v Sloveniji, vam bo odgovoril približno takole: imamo kapitalizem, ki nas je povsem zasužnjil. In rešitev? Vrnitev v socializem kajpak! Ker če ne bi bilo kapitalizma, ne bi bilo tajkunov, niti izkoriščanja, pa tudi ceste bi gradili normalno, pa tudi zasebniki ne bi parazitirali na javnem zdravstvu.

 

No, to, kar ste prebrali, je dejansko le lažen opis dejanskega stanja. Veliko Slovencev namreč misli, da dejansko živimo v kapitalizmu, kakršnega poznajo tudi na zahodu. To je seveda samo utvara, ali bolje rečeno, samoprevara, ki jo lahko pričara kakšen iluzionist tipa David Copperfield. Bistvo te samoprevare pa je v tem, da si za rešitev želijo to, v čemer v resnici živijo, torej da ne razlikujejo med problemom in rešitvijo. Pozni socializem, ki ga imamo sedaj, bi torej radi »ozdravili« s še več socializma.

Slovenci se sicer radi primerjamo z Avstrijci. Kot je znano, slednji že gradijo drugo cev predora Karavanke. Na slovenski strani predora se dela še niso začela in se verjetno še nekaj časa ne bodo, saj se je slovenski razpis za izgradnjo spet zapletel, tako kot je pri nas že v navadi. Namreč, prišlo je do novih pritožb na razpis, kar pomeni, da se bo začetek gradnje spet zavlekel. In pritožniki? Dva slovenska izvajalca, ki nista bila izbrana, sta se pač pritožila, med njimi tudi Petričev Kolektor. In očitno bo saga s pritoževanjem trajala toliko časa, da se bo razpis končal v korist slovenskih gradbenih baronov, pri katerih bo prej izbrano turško gradbeno podjetje podizvajalec. Razliko v ceni pa bo pobral nekdo drug.

Verjetno boste ob tem rekli, češ pa saj je prav, da posel dobi slovenski izvajalec, četudi bomo plačali nekoliko več. Namreč, zakaj bi projekt, ki bo Slovenijo bolje povezal s svetom, izvajal tujec? A tu ne gre več za razum, gre bolj za čustva. Da bo bolj razumljivo: če greste nakupovat v Lidl in hočete kupiti toaleten papir, imate na izbiro ne samo več vrst, ampak tudi več proizvajalcev toaletnega papirja. Če si želite Palomo, boste zanj odšteli več, čeprav to ni garant za to, da boste za to ceno dobili večjo količino in boljšo kakovost. Obstaja tip ljudi, ki kupujejo bolj s čustvi kot z razumom, in v tem primeru so pripravljeni zaradi gesla »kupujmo slovensko« plačevati več za izdelek, ki je manj konkurenčen. Je pa zato »naš«. Nacionalni interes pač terja svoj davek – pri toaletnem papirju je sicer minimalen, pri gradbenih projektih pa številke letijo v nebo. In kot vedno, narod vse »pozlati«.

Takšen primer je tudi slovenska letalska družba Adria Airways, ki je po 58 letih delovanja ugasnila. Nekateri so to že razglasili za nacionalno katastrofo najhujše vrste, češ naša država si zapira okno v svet, treba je ukrepati. Le malo pa je tistih, ki so se vprašali, kaj je pripeljalo AA do njenega potopa, kolikokrat je bila doslej dokapitalizirana z davkoplačevalskim denarjem, koliko je bila v resnici konkurenčna in kje so vse tiste afere z »zastonj« letalskimi vozovnicami. Še dobro se spomnim, kako sem pred desetimi leti imel služben let v Bruselj, kjer sem kot novinar sodeloval na dogodku v evropskem parlamentu, vendar sem moral letalsko povezavo poiskati sam. Za povraten let z Adrio bi takrat odštel več kot polovico svoje plače – pa pustimo ob strani dejstvo, da je Evropski parlament do določene mere pokril tudi potne stroške. Sam sem izbral nekoliko manj udobno možnost – polet iz Trsta preko Rima v Bruselj, torej »okoli riti v varžet«, ki je bil mnogo cenejši od direktnega leta z letališča Jožeta Pučnika v Bruselj in nazaj. Ko sem nedavno na družbenih omrežjih zagledal kopijo letalske vozovnice na liniji Ljubljana-Bruselj, pa se nisem mogel načuditi, kako poceni je bruseljski prevoznik, ki je vskočil namesto odpovedanih linij Adrie Airways, ponudil letalske vozovnice. In primerjal s tem, kar bi pred leti odštel za polet s slovenskim prevoznikom, ki je v svojih skoraj 60 letih delovanja imel številna znana direktorska imena, znana predvsem po političnem profilu. S tem ne mislim samo Janeza Kocijančiča, ampak tudi njegovega predhodnika, nekakšnega novodobnega narodnega heroja Franca Severja, ki ima sedaj 96 let in se celo hvali s svojimi partizanskimi junaštvi. Prav v času, ko je bil sam prvi mož tedanjega Inexa Adrie, je prišlo do najhujše letalske nesreče in sicer na Korziki leta 1981. Okoliščine nesreče še do danes niso pojasnjene, tudi govorice o tem, da je bila nesreča morda inscenirana, še niso povsem potihnile. Čisto mimogrede: predsednik republiškega izvršnega sveta je bil tedaj Janez Zemljarič, direktor Kompasa pa Egon Conradi, oba sta bila svoj čas šefa Udbe.

Skratka, na globalnem nivoju trg deluje. Praznino, ki je nastala s stečajem Adrie Airways, so že zapolnili ostali prevozniki, kjer že sedaj dela precej slovenskih pilotov. Tudi za zaposlene se že odpirajo nove rešitve, saj je poljski letalski prevoznik Lot že opravil pogovore z Adrijinimi piloti, kabinsko osebje naj bi medtem prejelo ponudbe madžarskega prevoznika Wizz Air. Ne glede na to pa vlada že razmišlja o ustanovitvi gospodarske javne službe, ki bi opravljala polete na pomembnejših linijah, ki bi bile zaradi propada Adrie lahko izgubljene. Povedano drugače: vlada bi rada ustanovila nekakšen letalski kolhoz, ki bi vzdrževal to, kar je v nacionalnem, pardon, političnem interesu. Recimo letalska linija z Moskvo, ki je očitno zelo vabljiva tako za Marjana Šarca kot tudi za Zorana Jankovića. O tem, da bi vlada nekatere letalske linije subvencionirala, pa se govori že nekaj časa. Vas to na kaj spominja?

Skratka, zgodba z Adrio Airways ter gradbenimi projekti, od druge cevi do drugega tira pa vse do tretje razvojne osi, ki jo je Alenka Bratušek že v času, ko je bila predsednica vlade, s svojimi posegi krepko podražila, je za Slovence lahko koristna učna ura poznega socializma. Še bolj pa za Butalce, torej za vse tiste, ki mislijo, da nam gre slabo zato, ker živimo v kapitalizmu. Če bi bilo res tako, kot mislijo, bi bilo v Sloveniji marsikaj drugače.

nazaj na vrh