Tudi novinarjem grozijo. Ampak očitno samo nekaterim – onim »drugim« je dovoljeno groziti! Izpostavljeno

Eden od primerov prejetih groženj. Eden od primerov prejetih groženj.

Ko sem nedavno malo pregledoval arhivsko vsebino na svojem računalniku, sem našel tudi kar zajetno količino printscreenov sporočil, ki sem jih dobil največkrat preko facebooka. Največkrat je šlo za vulgarno vsebino, zmerjanje, pa tudi grožnje s smrtjo, ki sem jih evidentiral in poslal na policijo. Zgodilo se ni nič. Kopije teh sporočil sem tudi javno objavil, pa tudi v tem primeru ni bilo kakšne reakcije, razen seveda tiste, ko je šlo za natikanje na kol. Pa še tam se verjetno ne bi nič zgodilo, če se to ne bi zgodilo neposredno po terorističnem napadu na uredništvo pariškega časopisa Charles Hebdo.

 

Zakaj to izpostavljam? Po dveh odmevnih umorih novinarjev na Malti ter na Slovaškem se tudi v Sloveniji marsikdo sprašuje, ali se nekaj podobnega lahko zgodi tudi pri nas. Toda zadeva ima precej veliko »lepotno napako«, ki pravzaprav ni samo kozmetična. O teh problemih namreč razglabljajo predvsem »novinarji«, ki pravzaprav bolj ustrezajo stari kardeljanski definiciji »družbeno-političnega delavca«, po Kučanovi dikciji »vojaka revolucije«. Ker so branilci režima oz. globoke države in njenih interesov, se jim pravzaprav ni treba ničesar bati. Eksistenčno so dobro preskrbljeni, uporniki pa postanejo le v času, ko je na oblasti »neprava« vlada. Takrat tudi podpisujejo peticije, kot je bila tista s kodno številko 571. Če je treba, bodo izobesili transparente z napisom »smrt janšizmu«, kar se je enkrat že zgodilo na RTV Slovenija. Sicer pa se jim ni treba bati ničesar, na kar je nedavno v Reporterju opozoril tudi publicist Rado Pezdir. Tu in tam se komu zgodi, da pregloboko pogleda v kozarec in nato odide pred kamero. Da, to je povprečno stanje slovenskega novinarstva. In zato mi pravzaprav »dol visi«, če kakšen režimski brambovec zabevska, da avtor teh vrstic ni novinar. No, dokler bo stanje takšno, se niti ne bom trudil, da bi se postavljal v enakovreden položaj s propagandisti izrojene levice. Iz preprostega razloga: ker mi to ni v čast in ker ne sprejemam nekih gnilih trendov, ki z naprednjaštvom v resnici nimajo nobene zveze.

Verjetno zdaj bolje razumete, zakaj živimo v »Sloveniji dveh hitrosti«, pravzaprav v državi dveh paralelnih pravnih ureditev. Predvsem zato, ker se kastni sistem, podedovan iz prejšnjega režima, ni nikoli ni razbil, pač pa se je le preoblikoval. Medtem ko se lahko ljubljanski župan Zoran Janković arogantno napihuje na zaslišanju v parlamentu, bo ogoljufani predstavnik podizvajalca v projektu Stožice lahko govoril le peščici v parlamentu, ne pa tudi širši javnosti. Namesto tega bo v ospredju nepotreben incident, v katerega sta se zapletla športni direktor mariborskih nogometašev Zlatko Zahovič in novinar Ekipe, ki naj bi ga sprovociral. Ne odobravam sicer Zahovičevega načina komuniciranja, a vseeno ne moremo spregledati, kako hinavsko so nekateri predstavniki režimskega »novinarstva« omenjeni incident izrabili za več podlih namenov: najprej so s tem lepo »pokrili« Jankovića, pokazali s prstom na druge in sprožili pojav, ki ga poznamo iz biologije, namreč mimikrijo – najprej se potuhneš in narediš žrtev, nato pa udariš z vso močjo. Denimo: Eugenija Carl je žrtev, ker ji je opozicijski politik na malo preveč robat način povedal, kaj je v resnici njeno novinarstvo – ni pa žrtev njen kolega z nacionalne televizije Jože Možina, ki je postal predmet tviteraškega orgazmiranja džihadista, ki je Možino videl na prehodu za pešce in razmišljal, če bi kar speljal naprej…

Če se mi ne bi šlo toliko za »stvar«, bi verjetno že zdavnaj zapustil časnikarski poklic. Vendar zaradi odprave globoke države ter paralelnih pravnih ureditev, v kateri je dovoljeno nedavno odstopljenemu predsedniku vlade in doktorju ustavnega prava Miru Cerarju celo javno teptati ustavo s suspendiranjem sodnih odločitev o izgonu ilegalnega migranta Ahmada, vztrajam v tem poklicu. Tudi za ceno groženj in vulgarnih napadov. Tako kot vztrajajo člani naše novinarske ekipe, med drugim Petra Janša, ki je svoj napor vložila predvsem v razkrinkanje pošastnega ozadja umora dr. Janka Jamnika ter krivičnega zapora za dr. Milka Noviča. To je očitno področje, ki režimskemu novinarstvu močno zaudarja. A brez skrbi, denar ne smrdi, kokain pa tudi ne. Tudi zato je novinarjem, ki ne kolaborirajo z globoko državo, dovoljeno groziti in jih ustrahovati. Vendar sporočam: ne bomo odšli tiho v noč, za nas ne velja zakon »omertá«, torej prisilne molčečnosti.

nazaj na vrh