Jože Biščak: Vojna proti nam

  • Objavljeno v Fokus

Osebna, ekonomska in politična svoboda so vrednote, na katere prisegamo pri reviji Demokracija. In te vrednote izhajajo iz svobode govora. Možnost in pravica, da poveš svoje mnenje o vseh zadevah in svobodno govoriš, je zahodni civilizaciji omogočila nesluten razvoj in napredek. A svoboda govora ni samo to, da lahko govoriš, ampak tudi to, da poslušaš druge, ki imajo diametralno nasprotne poglede od tvojih. Četudi se ti zdijo ideje nasprotne strani slabe, mestoma celo škodljive in žaljive zate ali določeno skupino, je svoboda govora to, da se takim idejam zoperstaviš s svojimi idejami in pogledi. In skušaš ljudi prepričati v svoj prav. Nikakor ne s cenzuro, prepovedmi ali fizičnim in materialnim uničenjem tistega, s katerim se ne strinjaš.

In ravno slednje se dogaja uredništvu Demokracije. Ker levičarski aktivisti s svojimi stališči niso uspeli prepričati ljudi, so pred tedni začeli nesluten pogrom zoper revijo. Zdaj ne gre več zato, da bi z ideološkimi nasprotniki soočili svoja mnenja, niti zato, da bi pozvali k bojkotu nakupa revije Demokracija in njene spletne strani, kar bi bilo s stališča svobode govora povsem legitimno, zdaj gre za pritlehno vojno proti nam. Nad nas ne pošiljajo samo organe pregona, češ naj nas ustavijo (karkoli že to pomeni), začeli so z ustrahovanjem naših oglaševalcev, od katerih je prav vsak medij eksistenčno odvisen. Zastavonoša te gonje ni postal nihče drug kot javni zavod RTV Slovenija, ki je po definiciji del javnega sektorja, saj so tamkajšnji novinarji in »novinarji« opredeljeni kot javni uslužbenci. Zavod, ki smo ga prisilno primorani plačevati vsi, ni na trgu, kot je Demokracija, ampak v varnem zavetrju RTV prispevka, kar pomeni, da ima denar za svoje delovanje ne glede, ali ima oglase ali ne.

A to niti ni toliko pomembno (ker tako pač je, ker smo se na to navadili, čeprav prisilni RTV prispevek za nobenega svobodnega človeka ne bi smel biti samoumeven), če bi pri tem tudi ostalo. Strašljivo je, da so si ti javni uslužbenci, ki mestoma sebe imenujejo celo preiskovalni novinarji, zadali poslanstvo, da z lažmi oglaševalce prepričajo, naj ne oglašujejo več v reviji Demokracija. Pošiljajo namreč vprašanja, zakaj oglašujejo v reviji, ki širi »sovražne vsebine, vključno z rasizmom in homofobijo«. Ta ugotovitev je izključno njihova, to je njihova percepcija zapisov v reviji, nikakor ne oglaševalcev, ki bi po tej logiki prenehali oglaševati že davno, in to ne samo v Demokraciji.

Ne želim nikogar ničesar učiti, ampak podjetja oglašujejo zato, da bi prodala svoj izdelek ali storitev. In tako preživela na trgu. Skušajo doseči kar največ morebitnih potrošnikov.  Pri tem jih vodi ekonomski interes, oglaševalci se (običajno) ne opredeljujejo do vsebin v medijih in če ne v nekem mediju oglašujejo, to ne pomeni, da podpirajo uredniško politiko. Kajti če bi to držalo, bi podjetja najprej nehala oglaševati prav v javnem zavodu RTV Slovenija. Ta je namreč postal nekakšen neuraden servis za širjenje socialističnih idej, tudi skrajno levičarskih, ki zagovarjajo skupno lastnino, nacionalizacijo, centralno-plansko ekonomijo, popoln nadzor nad življenjem posameznika. Kaj to pomeni? Kaj pomeni, da podjetje oglašuje v mediju, ki na splošno prezira zasebno lastnino, kot to pogosto slišimo od skrajnolevičarskih sogovornikov na nacionalni televiziji ali radiu in poslušamo njihova modrovanja, naj podjetniki kar zapustijo Slovenijo? Ali to pomeni, da se lastniki oglaševalcev navdušujejo nad tem, da jih taisti socialisti jutri razlastninijo in se polastijo njihovega premoženja? Najbrž ne, ker jih pri oglaševanju vodi ekonomski interes. Če bi jih kateri drug interes, to ne bi pomenilo nič drugega, kot da to podjetje sofinancira lastno uničenje, svoj lasten samomor.

Oglaševalci se morajo pač sami odločiti, ali bodo nasedli pogromu ali ga bodo ignorirali na način, da bodo za svoje lastnike gospodarno poslovali in skušali doseči čim večje število potrošnikov, s tem pa uspešnejše poslovanje. Zavedati se morajo, da se levičarski aktivisti, če jim bo uspelo zatreti svobodo govora in utišati drugače misleče, pri tem ne bodo ustavili. Naslednji na vrsti bodo prav lastniki podjetij in njihova lastnina, na koncu popoln nadzor nad ljudmi, se pravi vrnitev v totalitarizem.

Ne bi se smeli bati tistih, ki javno predstavijo svoja stališča, čeprav so ta za nekoga nesprejemljiva. Če se jih bojimo, se ujamemo v lastne predsodke, če se jim ne moremo zoperstaviti s svojimi argumenti, potem ni nekaj narobe z našim sogovornikom, ki je lahko ideološki nasprotnik, ampak z nami. Bolj bi nas moral skrbeti resnični fašizem, ki želi z grožnjami (tudi oglaševalcem) preprečiti javno izražanje stališč in mnenje zgolj zato, ker se z njimi ne strinja, ker so zanj mogoče žaljiva ali mu preprosto niso povšeči. Ne glede na vse, se moramo vedno in povsod bati zgolj tistih, ki želijo zatreti javno razpravo in vsem vsiliti svoj pogled na temo. To so pravi fašisti, to so pravi tirani, to so pravi totalitaristi. In zagotovo to nismo na Demokraciji, kjer imamo svoj svetovni nazor o različnih temah: od tradicionalne družine do ilegalnih migracij in slovenskega naroda. Vedno pozorno poslušamo druge in se jim zoperstavimo izključno z besedo. Prepričani smo namreč, da ima vsakdo pravico povedati, kaj si misli o katerikoli zadevi. Menimo, da moramo slišati več, več in še več resnic - ki jih lahko sprejmemo ali jim nasprotujemo z besedo in argumenti - da bi pridobili izkušnje in tisto modrost, ki bi pripeljale do dobrih odločitev in rešitev.

Svoboda govora je temeljna pravica. Še več. Svoboda govora je temeljna svoboda. Omejitev razmišljanja in širjenja idej je bolj resna omejitev, kot da si fizično zaprt. Kdorkoli želi svobodo govora omejiti, in ravno to počnejo na RTV Slovenija, si želi prevlado nad svobodnim posameznikom in njegovo voljo. Svoboda govora je ključna za gospodarski in družbeni razvoj. To dokazujejo raziskave, to priča zgodovina. Mnenja so se soočala, med seboj kresala, na koncu smo dobili najboljše. Svoboda govora torej ni le prijazno izražanje stališč, ampak (včasih zelo trdo) soočenje, kar je bistvenega pomena za demokracijo in posledično blaginjo ljudi. Svoboden posameznik mora vedeti, kakšne so ideje, stališča in razmišljanja drugega. Ve pa tako, da drugemu ne omejuje svobode govora, da drugega na tak ali drugačen način ne želi uničiti. Zgolj zato, ker se z njim ne strinja. In zgolj zato, ker se počuti ogroženega zaradi idej drugega. Iskanje varnega zavetja in pomoči v nedrjih države, kot to zadnje čase počno na RTV Slovenija, Društvu slovenskih pisateljev, Slovenski filantropiji in še kje, je znak podganjega značaja, nemoči, da bi se na trgu, v boju argumentov in različnih stališč soočili z revijo Demokracija.

Enkrat sem že zapisal, enkrat sem že sporočil levičarskim aktivistom, bom še enkrat: lahko me ovadite, obtožite, sodite, obsodite, pošljete v zapor. A če me boste želeli utišati, me boste morali ubiti. Kar vam, ljudem, ki za pogrom proti drugače mislečim ne izbirate sredstev, najbrž ne bo težko. Svoboda (govora) je nekaj, za kar se je vredno boriti. In se bom še naprej. Če se izgubi ta bitka, ne bo več kaj pustiti prihodnosti.

Preberite več...

Ne bojte se!

  • Objavljeno v Fokus

Sežigali so vas. Obešali lutke z vašo podobo z mostu. Trkali so na vaša vrata in strašili vaše otroke. Metali so v vas granitne kocke. Ranili so vaše telo in vaš ponos. Govorili so vam, da ste nori. Označili so vas za drhal, ker ste vstali v bran človeku, ki so ga po nedolžnem poslali v zapor. Ponižali so vas, skušali so vam odvzeti dostojanstvo. Ukradli so vam volitve in vas zatirali na vsakem koraku. Ne bojte se!

Ta degenerirana čreda pokvarjencev, vseh po vrsti retardirancev, katerih namen je razkrojiti še tisto malo vrednot, ki so ostale v vaših srcih in umih, vas skuša zastrašiti. Z grožnjami z odvzemom prostosti vam želijo zapreti usta, da ne bi povedali, kaj si mislite, kaj svobodno razmišljate. Gnojnico zlivajo po vas. Skušajo vam preprečiti, da bi odšli na volišča; sami bi tja poslali poslušne opranih možganov z namenom, da bi nadaljevali zločin proti narodu, da bi lahko še naprej plenili, kar je vaše. Ne bojte se!

Želijo, da vam vladajo duševni berači, cirkusanti, kolesarji, izdajalci in komedijanti, ljudje, ki nimajo hrbtenice, ljudje, ki jih bo iz ozadja še naprej vodila globoka država, da vam bodo še naprej kradli, vas zastraševali in ugonabljali, vaših otrokom jemali prihodnost. Na pomoč pri svojem gnusnem početju kličejo barbarske horde, ki ta hip, ko to berete, trumoma prečkajo Kolpo. Z njihovo pomočjo vas skušajo dokončno zavojevati in zasužnjiti, a slepi, kot so, ne vidijo, da bodo na koncu zavojevani in zasužnjeni sami. Skušajo vas preslepiti, sistematično izbrisati in vam odvzeti tisto, kar vam je še ostalo: ponos, pogum in zmožnost, da se temu uprete. Dolžnost do vaših babic in dedov, odgovornost do vaših vnukinj in vnukov je, da ostanete pokončni in preprečite nadaljnji razkroj. Ne bojte se!

»Ko pogledam cesto pred seboj, me obhajajo črne slutnje; kot Rimljani, tako se mi zdi, vidim reko Tiber, ki se peni od preveč krvi. (…) Glavna naloga državnika je, da prepreči bližajoče se zlo. Na tej poti se bo srečal z ovirami, globoko ukoreninjenimi v človeški naravi. Ena od teh je, da je narava stvari taka, da je zlo nedokazljivo, dokler se ne zgodi.« Pred pol stoletja je te besede izrekel eden od najbolj inteligentnih evropskih politikov vseh časov – Britanec Enoch Powell. In bil obtožen rasizma in ksenofobije. Izkazalo se je, da je imel prekleto prav. Tudi vas danes označujejo za rasiste, ksenofobe, fašiste in homofobe. Skušajo vas oslepiti, da ne vidite zla, ki prihaja. Ne bojte se!

Govorijo vam, da Afrika pripada Afričanom, da Arabija pripada Arabcem, toda vsiljujejo nam misel, da Evropa (in z njo Slovenija) pripada vsem narodom sveta. Uprite se samomorilski ideologiji, vstanite in zavpijte: »Ne! Slovenija pripada Slovenkam in Slovencem.« Žveplo bodo zlivali na vas, pošiljali policijo na vaše domove, vas privedli pred sodnike in zapirali. Verjemite, to hočejo. To je v naravi kulturnih marksistov. Tak je njihov genski zapis. In ker so napaka evolucije, bodo tudi izumrli. Kmalu. Ne bojte se!

Včeraj so kovali zaroto proti vašim babicam in dedom, pred vašimi očmi jo danes uresničujejo, jutri želijo popolno prevlado nad življenji vaših otrok in vnukov. Boste mirno stali in gledali svoj propad? Si boste kar sami pognali kroglo v glavo, svoje hčere pa prepustili hordi posiljevalcev, sinove zavojevalcem? Res je, ne bo šlo brez boja, brez truda, da se ohrani identiteta in srž slovenstva. Krvaveli boste, potrebnega bo veliko poguma, da premagate strah. Ne bojte se!

A vendar, kakor je šel razkroj naprej, vas mora črna prihodnost in brezizhodnost, kot se vam slika v glavah, prisiliti, da odprete oči. Možje, opasajte si meče, poveznite oklep, dajte si grb Slovenije in slovenstva na junaške prsi! Žene, oskrbite rane svojih pogumnih mož, pustite solze za jutri, ko bodo to solze sreče! Pokazali bomo večglavi levičarski kači multikulturalizma, da nas ni strah. Pokazali bomo, da zavračamo smrt, da zavračamo sovraštvo do samih sebe, v kar nas silijo koruptivni in pokvarjeni lakaji uničevalcev naših domačij. Naj jim bo jasno, da ne bomo več nastavljali drugega lica, da se ne bomo več ne umikali ne opravičevali. Zakričite! Naj vas sliši družina, naj vas sliši sosed, naj vas sliši vsa ta prelepa dežela: »Dovolj je bilo!« In šli bomo nezadržno naprej – do volišč in oddali glas za Slovenijo, za tiste, ki delajo in bodo delali − ZATE. Ne bojte se!

Preberite več...

Pisma podpore in upora: Mizarjeva spoved in Židanov klošmerl

Če bi volilna kampanja trajala še kakšen mesec dlje, bi izvedeli še marsikatero banalno zanimivost. Zadnji hip se je s svojim znanjem pohvalil kandidat svoje stranke Marjan Šarec, ko je povedal, da je imel šest popravnih izpitov. Na srednji lesarski obrtni šoli, ne pri študiju vesoljske tehnologije. Šarec je to sam povedal in to s takšnim navdušenjem, kot da je šlo za zlati znak genijalnosti in ne za gnilo jabolko neznanja. S tem je hotel dokazati, da je polno kvalificiran za mandatarstvo in za vodenje nove vlade. Če bi naše dvorno novinarstvo bilo kaj vredno, pa ni, bi Šarec moral pred kamerami izdelati stol, da se vidi, kje je padal. Namesto tega pa ga mediji povzdigujejo na raven izdelovalca sofisticirane kredence. Potem ni čudno, da je vse več namigov, da je po načelu “koline in modra kuverta” naredil tudi sprejemni izpit na AGRFT. In da se je spečal z razvpitim tajkunom Bojanom Petanom.

V resnici je neznanje princip, po katerem vladajo socialistične, komunistične in nasploh leve vlade. Dober primer je, kako je v vladi Mira Cerarja imela ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc tako rekoč na reverz podpisano pomilostitev za celoten mandat in ne glede na to,  kaj bo in kaj je storila. Zagrešila pa je uvod v zdravstveni genocid Slovenk in Slovencev. Miro Cerar seveda ni imel druge možnosti, kot da je to mortalitetno dejavnost ministrice podpiral, saj je tudi sam pravno opravilno nespodoben in ima visoko kvalifikacijo pravnega neznanja.  Zato se prepira z vrhovnim sodiščem, ne verjame računskemu sodišču, viha nos nad ustavnim sodiščem in nek prekršek, ki še izrečen ni bil (posojilo SDS) razglaša najprej za hudo kaznivo dejanje, potem pa malo popusti v neznanju in doda, da gre za velik prekršek. Kar je pa spet relativno, ker je vse več dokazov, da se njegova stranka predvolilno financira iz drugega tira. To pa pomeni, da je Cerar povsem iztiril in tudi njegovi kandidati na terenu vedo, da je konec hausbala. Kar ni nobena tragedija, bo pa to osiromašilo parlamentarni demokratični prostor in ga oskubilo za kakšen lik iz psihiatrije. Cerar tudi v rednem mandatu ni vedel, kaj v resnici govori, zato tudi zdaj prodaja laži in izmišljije kot je tista, je histerično kričal, “kako si drznete Magni v Mariboru reči lakirnica, ker se tam gradi tovarna avtomobilov za 4000 zaposlenih”. Saj vem, da ima Bog bolj pomembno delo, ampak tokrat bi ga pa lahko malo užgal po jeziku. Posebej se sploh ni treba mučiti z resnico – samo v pogodbo med Magno in vlado se vpogleda, pa je jasno, da človek laže. Lagati pa se ne sme ne po božjih zapovedih in ne ko gre za kampanjo – v njej se lahko samo obljubljate med in mleko, kar pa ni laž, ampak politični nateg.

Znanje Dejana Židana, vodje komunistične partije, je tudi zelo vprašljivo. Kot izvedenec za prašičerejo je sesul to živinorejsko dejavnost v Prekmurju, njegova stranka pa je te metode uporabila tudi na ravni vlade in države, le da ni šlo za prašiče, ampak za ljudi. Židan se tudi ni pripravljen učiti se, učiti se in učiti se (Lenin, Tito), ker je bil nadvse užaljen, ko je po to toči in peronospori s teranom dobil prijateljsko opozorilo, da vinogradništvo ni prašičereja. Kar je zelo res, samo on tega še danes ne verjame. Je pa Krašovce nategnil tako zelo, da še danes prisegajo, da je teran samo njihov, Hrvati pa adijo. Tu smo seveda že na terenu komunistične prevare in večne laži.

Židanovi so seveda v tem predvolilnem boju uporabili marsikaj iz udbovske zakladnice dedkov in očetov – grožnje, cenzuro in podobno. Definitivno pa so se v novejšo zgodovino zapisali kot Stranka klošmerl (Sk), pri čemer si upam trditi, da ni pravega opravičila za tolikošno količino primitivizma in zastraševanja nad pisoarji.

Ko sem že omenil primitivizem, ne morem mimo Karla Erjavca. Iz dneva v dan je bil v tej kampanji bolj nizko, pomembno nižino pa je dosegel na soočenju, kjer sta s Šarcem tekmovala, kdo bo bolj histeričen in kdo bo komu uspešneje pljunil v obraz. Resnici na ljubo je bil zmagovalec Erjavec, ko je Šarcu poočital, da je nabadal njegovo ministrico za okolje, kar je končno bilo na ravni vokabularja koalicije sovraštva Janković-Erjavec. Ne glede na to pa zna Erjavec odigrali tudi partijo gosposkosti in davkoplačevalske eminentnosti. Kot varovana oseba je pred dnevi iskal kondicijo po arbitražnem Umagu, spremljala pa sta ga varnostnika – eden je sprehajal njegovega psa, drugi pa njegovo ženo. Vse skupaj je bilo finančno na ravni treh obljubljenih pokojnin – 1000 evrov.

Luka Mesec pridno ohranja raven svojega ekonomsko-političnega neznanja in ne odstopa navzgor, ker je to prezahtevno. Še vedno se mu zdi genijalna tista o slovenskem izvozu kot ahilovi peti, zato je tudi na zadnjem soočenju to spet razlagal in pojasnjeval. Na obrazu pa se mu je videlo, da zdaj pa tudi sam sebi več ne verjame. Imel pa je nekaj ustreznih boljševističnih in stalinističnih izpadov o obubožanem proletariat, v žepu pa je imel zadnjo plačilno listo v višini 5000 evrov. Po vsem tem me ne čudi, če je šef udbe in partije Milan Kučan v stiski obiskal generalnega direktorja RTV Igorja Kadunca in mu zaukazal, da naj vendarle nekaj naredi, da njegovi ne bodo izpadli še večji bebci na zadnjem soočenju. Pa ni pomagalo.

So pa tile časi prinesli tudi prvovrstna napotila, kako in koga voliti. Dekan filozofske fakultete tovarišica Roman Kuhar je na primer vse moške študente in profesorje razglasil za ženske. Neko nenavadno bitje, ki si pravi Muki in ima s.p. masažni salon intelektualne storitve, pa se je dal v imenu protifašistične fronte stalinistične falange povabiti v medije, kjer je razlagal, kako se je treba z vsemi sredstvi upreti sovražnemu govoru in strahu pred strahom. In naj bi danes po Ljubljani spet malo razbijali in ogrožali javno moralo. Slovenac Remzo se je “pritožiu”, ker je dobil v poštni predal SDS vabilo na volitve in je spisal pismo bralca, kako grozno da mu je. Vem samo to, da v rodni mu domovini teh težav ne bi imel, pa se tega nekako ne spomni. Oni drugi Safet, ki bi Možino z avtom, pa Slovencem sporoča, da naj jedo govna, ker da v Bosni ni nobenega navala migrantov. No, ga ni več, ker jih kakšnih 200 vsak dan pride k nam. Dragan Matić spet kandidira, tokrat v imenu JLA, oni Kamel pa v imenu Palestinske države. Zoran Janković se je lastniško spravil še nad pokopališče v Šentvidu, kar pomeni, da bi po farmacevtki rad zlorabil še mrtve. Tam je dovolj velika skupna parcela, da bi lahko sezidal nekaj prestižnih blokov za nekrita posojila pralnice denarja NLB. Pomočnica odgovornega urednika Draga Kosa - Tjaša Slokar Kos s POP TV mirno objavi tvit, “smrt SDS”,  Hrvat Oliver Frljić pa v imenu slovenske gledališke umetnosti sramoti Slovenijo po Evropi s predstavo, ki je milo rečeno odrska pornografija in degutantno norčevane iz krščanstva.

In ne me po vsem tem vprašati, čemu bom volil SDS in Janšo.

Preberite več...