Ne bojte se!

  • Objavljeno v Fokus

Sežigali so vas. Obešali lutke z vašo podobo z mostu. Trkali so na vaša vrata in strašili vaše otroke. Metali so v vas granitne kocke. Ranili so vaše telo in vaš ponos. Govorili so vam, da ste nori. Označili so vas za drhal, ker ste vstali v bran človeku, ki so ga po nedolžnem poslali v zapor. Ponižali so vas, skušali so vam odvzeti dostojanstvo. Ukradli so vam volitve in vas zatirali na vsakem koraku. Ne bojte se!

Ta degenerirana čreda pokvarjencev, vseh po vrsti retardirancev, katerih namen je razkrojiti še tisto malo vrednot, ki so ostale v vaših srcih in umih, vas skuša zastrašiti. Z grožnjami z odvzemom prostosti vam želijo zapreti usta, da ne bi povedali, kaj si mislite, kaj svobodno razmišljate. Gnojnico zlivajo po vas. Skušajo vam preprečiti, da bi odšli na volišča; sami bi tja poslali poslušne opranih možganov z namenom, da bi nadaljevali zločin proti narodu, da bi lahko še naprej plenili, kar je vaše. Ne bojte se!

Želijo, da vam vladajo duševni berači, cirkusanti, kolesarji, izdajalci in komedijanti, ljudje, ki nimajo hrbtenice, ljudje, ki jih bo iz ozadja še naprej vodila globoka država, da vam bodo še naprej kradli, vas zastraševali in ugonabljali, vaših otrokom jemali prihodnost. Na pomoč pri svojem gnusnem početju kličejo barbarske horde, ki ta hip, ko to berete, trumoma prečkajo Kolpo. Z njihovo pomočjo vas skušajo dokončno zavojevati in zasužnjiti, a slepi, kot so, ne vidijo, da bodo na koncu zavojevani in zasužnjeni sami. Skušajo vas preslepiti, sistematično izbrisati in vam odvzeti tisto, kar vam je še ostalo: ponos, pogum in zmožnost, da se temu uprete. Dolžnost do vaših babic in dedov, odgovornost do vaših vnukinj in vnukov je, da ostanete pokončni in preprečite nadaljnji razkroj. Ne bojte se!

»Ko pogledam cesto pred seboj, me obhajajo črne slutnje; kot Rimljani, tako se mi zdi, vidim reko Tiber, ki se peni od preveč krvi. (…) Glavna naloga državnika je, da prepreči bližajoče se zlo. Na tej poti se bo srečal z ovirami, globoko ukoreninjenimi v človeški naravi. Ena od teh je, da je narava stvari taka, da je zlo nedokazljivo, dokler se ne zgodi.« Pred pol stoletja je te besede izrekel eden od najbolj inteligentnih evropskih politikov vseh časov – Britanec Enoch Powell. In bil obtožen rasizma in ksenofobije. Izkazalo se je, da je imel prekleto prav. Tudi vas danes označujejo za rasiste, ksenofobe, fašiste in homofobe. Skušajo vas oslepiti, da ne vidite zla, ki prihaja. Ne bojte se!

Govorijo vam, da Afrika pripada Afričanom, da Arabija pripada Arabcem, toda vsiljujejo nam misel, da Evropa (in z njo Slovenija) pripada vsem narodom sveta. Uprite se samomorilski ideologiji, vstanite in zavpijte: »Ne! Slovenija pripada Slovenkam in Slovencem.« Žveplo bodo zlivali na vas, pošiljali policijo na vaše domove, vas privedli pred sodnike in zapirali. Verjemite, to hočejo. To je v naravi kulturnih marksistov. Tak je njihov genski zapis. In ker so napaka evolucije, bodo tudi izumrli. Kmalu. Ne bojte se!

Včeraj so kovali zaroto proti vašim babicam in dedom, pred vašimi očmi jo danes uresničujejo, jutri želijo popolno prevlado nad življenji vaših otrok in vnukov. Boste mirno stali in gledali svoj propad? Si boste kar sami pognali kroglo v glavo, svoje hčere pa prepustili hordi posiljevalcev, sinove zavojevalcem? Res je, ne bo šlo brez boja, brez truda, da se ohrani identiteta in srž slovenstva. Krvaveli boste, potrebnega bo veliko poguma, da premagate strah. Ne bojte se!

A vendar, kakor je šel razkroj naprej, vas mora črna prihodnost in brezizhodnost, kot se vam slika v glavah, prisiliti, da odprete oči. Možje, opasajte si meče, poveznite oklep, dajte si grb Slovenije in slovenstva na junaške prsi! Žene, oskrbite rane svojih pogumnih mož, pustite solze za jutri, ko bodo to solze sreče! Pokazali bomo večglavi levičarski kači multikulturalizma, da nas ni strah. Pokazali bomo, da zavračamo smrt, da zavračamo sovraštvo do samih sebe, v kar nas silijo koruptivni in pokvarjeni lakaji uničevalcev naših domačij. Naj jim bo jasno, da ne bomo več nastavljali drugega lica, da se ne bomo več ne umikali ne opravičevali. Zakričite! Naj vas sliši družina, naj vas sliši sosed, naj vas sliši vsa ta prelepa dežela: »Dovolj je bilo!« In šli bomo nezadržno naprej – do volišč in oddali glas za Slovenijo, za tiste, ki delajo in bodo delali − ZATE. Ne bojte se!

Preberite več...

Pisma podpore in upora: Mizarjeva spoved in Židanov klošmerl

Če bi volilna kampanja trajala še kakšen mesec dlje, bi izvedeli še marsikatero banalno zanimivost. Zadnji hip se je s svojim znanjem pohvalil kandidat svoje stranke Marjan Šarec, ko je povedal, da je imel šest popravnih izpitov. Na srednji lesarski obrtni šoli, ne pri študiju vesoljske tehnologije. Šarec je to sam povedal in to s takšnim navdušenjem, kot da je šlo za zlati znak genijalnosti in ne za gnilo jabolko neznanja. S tem je hotel dokazati, da je polno kvalificiran za mandatarstvo in za vodenje nove vlade. Če bi naše dvorno novinarstvo bilo kaj vredno, pa ni, bi Šarec moral pred kamerami izdelati stol, da se vidi, kje je padal. Namesto tega pa ga mediji povzdigujejo na raven izdelovalca sofisticirane kredence. Potem ni čudno, da je vse več namigov, da je po načelu “koline in modra kuverta” naredil tudi sprejemni izpit na AGRFT. In da se je spečal z razvpitim tajkunom Bojanom Petanom.

V resnici je neznanje princip, po katerem vladajo socialistične, komunistične in nasploh leve vlade. Dober primer je, kako je v vladi Mira Cerarja imela ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc tako rekoč na reverz podpisano pomilostitev za celoten mandat in ne glede na to,  kaj bo in kaj je storila. Zagrešila pa je uvod v zdravstveni genocid Slovenk in Slovencev. Miro Cerar seveda ni imel druge možnosti, kot da je to mortalitetno dejavnost ministrice podpiral, saj je tudi sam pravno opravilno nespodoben in ima visoko kvalifikacijo pravnega neznanja.  Zato se prepira z vrhovnim sodiščem, ne verjame računskemu sodišču, viha nos nad ustavnim sodiščem in nek prekršek, ki še izrečen ni bil (posojilo SDS) razglaša najprej za hudo kaznivo dejanje, potem pa malo popusti v neznanju in doda, da gre za velik prekršek. Kar je pa spet relativno, ker je vse več dokazov, da se njegova stranka predvolilno financira iz drugega tira. To pa pomeni, da je Cerar povsem iztiril in tudi njegovi kandidati na terenu vedo, da je konec hausbala. Kar ni nobena tragedija, bo pa to osiromašilo parlamentarni demokratični prostor in ga oskubilo za kakšen lik iz psihiatrije. Cerar tudi v rednem mandatu ni vedel, kaj v resnici govori, zato tudi zdaj prodaja laži in izmišljije kot je tista, je histerično kričal, “kako si drznete Magni v Mariboru reči lakirnica, ker se tam gradi tovarna avtomobilov za 4000 zaposlenih”. Saj vem, da ima Bog bolj pomembno delo, ampak tokrat bi ga pa lahko malo užgal po jeziku. Posebej se sploh ni treba mučiti z resnico – samo v pogodbo med Magno in vlado se vpogleda, pa je jasno, da človek laže. Lagati pa se ne sme ne po božjih zapovedih in ne ko gre za kampanjo – v njej se lahko samo obljubljate med in mleko, kar pa ni laž, ampak politični nateg.

Znanje Dejana Židana, vodje komunistične partije, je tudi zelo vprašljivo. Kot izvedenec za prašičerejo je sesul to živinorejsko dejavnost v Prekmurju, njegova stranka pa je te metode uporabila tudi na ravni vlade in države, le da ni šlo za prašiče, ampak za ljudi. Židan se tudi ni pripravljen učiti se, učiti se in učiti se (Lenin, Tito), ker je bil nadvse užaljen, ko je po to toči in peronospori s teranom dobil prijateljsko opozorilo, da vinogradništvo ni prašičereja. Kar je zelo res, samo on tega še danes ne verjame. Je pa Krašovce nategnil tako zelo, da še danes prisegajo, da je teran samo njihov, Hrvati pa adijo. Tu smo seveda že na terenu komunistične prevare in večne laži.

Židanovi so seveda v tem predvolilnem boju uporabili marsikaj iz udbovske zakladnice dedkov in očetov – grožnje, cenzuro in podobno. Definitivno pa so se v novejšo zgodovino zapisali kot Stranka klošmerl (Sk), pri čemer si upam trditi, da ni pravega opravičila za tolikošno količino primitivizma in zastraševanja nad pisoarji.

Ko sem že omenil primitivizem, ne morem mimo Karla Erjavca. Iz dneva v dan je bil v tej kampanji bolj nizko, pomembno nižino pa je dosegel na soočenju, kjer sta s Šarcem tekmovala, kdo bo bolj histeričen in kdo bo komu uspešneje pljunil v obraz. Resnici na ljubo je bil zmagovalec Erjavec, ko je Šarcu poočital, da je nabadal njegovo ministrico za okolje, kar je končno bilo na ravni vokabularja koalicije sovraštva Janković-Erjavec. Ne glede na to pa zna Erjavec odigrali tudi partijo gosposkosti in davkoplačevalske eminentnosti. Kot varovana oseba je pred dnevi iskal kondicijo po arbitražnem Umagu, spremljala pa sta ga varnostnika – eden je sprehajal njegovega psa, drugi pa njegovo ženo. Vse skupaj je bilo finančno na ravni treh obljubljenih pokojnin – 1000 evrov.

Luka Mesec pridno ohranja raven svojega ekonomsko-političnega neznanja in ne odstopa navzgor, ker je to prezahtevno. Še vedno se mu zdi genijalna tista o slovenskem izvozu kot ahilovi peti, zato je tudi na zadnjem soočenju to spet razlagal in pojasnjeval. Na obrazu pa se mu je videlo, da zdaj pa tudi sam sebi več ne verjame. Imel pa je nekaj ustreznih boljševističnih in stalinističnih izpadov o obubožanem proletariat, v žepu pa je imel zadnjo plačilno listo v višini 5000 evrov. Po vsem tem me ne čudi, če je šef udbe in partije Milan Kučan v stiski obiskal generalnega direktorja RTV Igorja Kadunca in mu zaukazal, da naj vendarle nekaj naredi, da njegovi ne bodo izpadli še večji bebci na zadnjem soočenju. Pa ni pomagalo.

So pa tile časi prinesli tudi prvovrstna napotila, kako in koga voliti. Dekan filozofske fakultete tovarišica Roman Kuhar je na primer vse moške študente in profesorje razglasil za ženske. Neko nenavadno bitje, ki si pravi Muki in ima s.p. masažni salon intelektualne storitve, pa se je dal v imenu protifašistične fronte stalinistične falange povabiti v medije, kjer je razlagal, kako se je treba z vsemi sredstvi upreti sovražnemu govoru in strahu pred strahom. In naj bi danes po Ljubljani spet malo razbijali in ogrožali javno moralo. Slovenac Remzo se je “pritožiu”, ker je dobil v poštni predal SDS vabilo na volitve in je spisal pismo bralca, kako grozno da mu je. Vem samo to, da v rodni mu domovini teh težav ne bi imel, pa se tega nekako ne spomni. Oni drugi Safet, ki bi Možino z avtom, pa Slovencem sporoča, da naj jedo govna, ker da v Bosni ni nobenega navala migrantov. No, ga ni več, ker jih kakšnih 200 vsak dan pride k nam. Dragan Matić spet kandidira, tokrat v imenu JLA, oni Kamel pa v imenu Palestinske države. Zoran Janković se je lastniško spravil še nad pokopališče v Šentvidu, kar pomeni, da bi po farmacevtki rad zlorabil še mrtve. Tam je dovolj velika skupna parcela, da bi lahko sezidal nekaj prestižnih blokov za nekrita posojila pralnice denarja NLB. Pomočnica odgovornega urednika Draga Kosa - Tjaša Slokar Kos s POP TV mirno objavi tvit, “smrt SDS”,  Hrvat Oliver Frljić pa v imenu slovenske gledališke umetnosti sramoti Slovenijo po Evropi s predstavo, ki je milo rečeno odrska pornografija in degutantno norčevane iz krščanstva.

In ne me po vsem tem vprašati, čemu bom volil SDS in Janšo.

Preberite več...

Skrajni obup levice

Obup slovenske levice se z vsakim dnem predvolilne kampanje samo stopnjuje. Stranke na levici se na vse pretege trudijo, da bi na tisoč in en način desnici onemogočile zmago na volitvah. To počnejo že vrsto let, le da jim ne uspeva najbolje in da tako obupani niso bili še nikoli.
Medtem ko na levici vse, s čimer se ne strinjajo, označijo za sovražni govor, poslancem največje opozicijske stranke pravijo celo »esdeesovska svojat'«, kot je to storil poslanec Levice Franc Trček in pri tem dodal, da sam premore več bontona kot oni. Tako zelo so obupani na levici, da nastopajo le še z jasnim golim sovraštvom.
Da so polni sovraštva in strahu, so dokazali mladi Socialni demokrati z idejo o spletni policiji. »Mladi ne želimo živeti v svetu, kjer prevladuje sovražni govor,« se je glasil začetek tvita Mladega foruma, v katerem prihodnji vladi predlagajo »ustanovitev spletne policije, ki bo intenzivno zatirala sovražni govor in uporabnika primerno kaznovala«. No, mladi, vsaj tisti, ki ne živimo v prejšnjem stoletju, ampak tukaj in zdaj, si ne želimo živeti v udbovskem svetu, kjer bo kazensko preganjana svoboda govora. O tem, kaj je sovražni govor in kaj ne, bi kakopak odločali sami. To pa pomeni preganjanje vseh, ki mislijo drugače od njih.
Sovraštva ne skrivajo niti do najbolj nedolžnih bitij tega sveta. Predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan in članica stranke Martina Vuk, državna sekretarka na ministrstvu za družino in enake možnosti (kako ironično), sta javno nastopila v spotu, kjer jasno in glasno zagovarjata žensko »pravico« do splava. Da je ogorčena, je dejala Vukova, nad izjavami o prepovedi ali omejevanju »pravice« do splava. Da nobeni ženski 55. člen slovenske ustave ne odreka pravice, da se svobodno odloči za rojstvo in da sama odloča o svojem telesu, zdravju in življenju, so zapisali. Vsekakor, o svojem. Nima pa pravice odločati o telesu in življenju nekoga drugega. Drugega, ki je toliko njeno telo, kot je očetovo.
55. člen ustave ne omenja žensk, temveč govori o starših. Starša, pa vemo, sta vedno dva – če seveda poznamo osnove biologije. Tako se Socialni demokrati sklicujejo na 55. člen ustave, pri tem pa izpuščajo dejstvo, da je v členu z enako veljavo kot mati omenjen tudi oče. Prav tako izpuščajo pomemben drugi del člena, in sicer, da »država ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok« (in ne za smrti svojih otrok).
Neverjetno, v kakšni družbi živimo, da se ženska, ki v sebi nosi zibelko življenja, zgroža nad tem, da je lahko sploh kdorkoli proti umoru novorojenega življenja, ki je začelo svojo pot razvijanja v odraslega človeka in ki nikakor ne more zagovarjati samega sebe. Stvar debate so življenjska ogroženost nosečnice in v prvi vrsti zanositev v posilstvu. Niso pa stvar debate nerojeni otroci, ki so bili spočeti v zavestnem in prostovoljnem aktu. Predvsem pa splav ne sme biti kurativna oblika kontracepcije, kakor ga sami obravnavajo.
Za konec tedna so feministično-LGBTABŽ-jevski ideologi postregli še s prav posebno poslastico – senat ljubljanske filozofske fakultete je unilateralno sprejel sklep, naj bo nevtralni slovnični spol ženski in da se mora v pravnih aktih fakultete nadaljnja tri leta uporabljati samo ženski spol – tako za ženske kot moške. Ni kaj, ukrep je bil nujen, saj je slovenski jezik pač fašist – pardon, fašistka –, ki diskriminira ženske. O tej epizodi ne mislim izgubljati besed, argumentirano naj jo komentirajo doktorji slovenistike, ki sem jih imela večkrat priložnost poslušati in ki se z ukrepom zagotovo ne bodo strinjali. Vsakomur, ki je pismen v slovenščini, je prav tako lahko jasno, da ukrep ne more funkcionirati, predvsem pa ideološka agenda v jeziku in njegovi slovnici nima kaj iskati.
Ne bom si tako kot podmladek Socialnih demokratov prisvajala vseh mladih in govorila v njihovem imenu. Lahko pa govorim v svojem. In vem, da ne želim živeti v državi, ki zatira in preganja svobodo govora. Ne želim živeti v državi, kjer se uzakoni »pravico« do umora nerojenih otrok in se to proslavlja kot največja zmaga v zgodovini človeštva. Ne želim živeti v državi, kjer se tepta slovenski jezik, slovenska zastava, slovenska kultura in slovenstvo kot tako. Zato vem, komu bom na volitvah namenila svoj glas.

Preberite več...