Bernard Brščič: Makroekonomska slika Doriana Graya

Glavni argument Mira Cerarja za štiriletno podaljšanje uživanja izjemnega razgleda na Ljubljano iz šestega nadstropja Gregorčičeve 25 naj bi bili izvrstni makroekonomski rezultati v času njegovega vodenja vlade. Možakar je prepričan, da nas je s svojo vlado spravil iz krize. Podedoval naj bi bil razsulo ter ga z modrim vodenjem ekonomske politike in izpeljavo strukturnih reform saniral. Zaradi njegovih politik naj bi bili spet na poti gospodarske rasti. Namen pričujočega razmišljanja je ugotoviti, v kakšni meri je makroekonomska slika res ugodna, koliko je za to zaslužna vlada Mira Cerarja in kako vzdržni so pozitivni makroekonomski kazalniki. Trdim, da je za dejansko makroekonomsko stanje naše države uporabna wildeovska metafora slike Doriana Graya. Pogled na pravo sliko stanja slovenske države namreč ni prijeten, vsekakor manj, kot izhaja iz makroekonomskih statistik.

Slovenija je ena tistih držav v EU, ki jo je gospodarska kriza najbolj prizadela. Povedno je, da smo šele konec leta 2017 dosegli predkrizno raven BDP iz leta 2008. Desetletje 2008−2018 zato težko označim drugače kot izgubljeno desetletje. Nastop vlade Boruta Pahorja je pomenil narodnogospodarsko katastrofo, samo v letu 2009 se je BDP zmanjšal za 7,8 odstotka. Poleg učinkov svetovne gospodarske krize moram izpostaviti neustrezno, razbrzdano fiskalno politiko in odlašanje s sanacijo bank. Kratkotrajni vladi Janeza Janše in Alenke Bratušek sta se morali soočati z nujnostjo javnofinančne konsolidacije in bančne sanacije. Sprejetje ZUJF (zakon o uravnoteženju javnih financ) in ZUKSB (zakon o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank) sta bila ključna pogoja, ki sta omogočila makroekonomsko stabilizacijo.

Kaj sporoča igra številk Cerarjevega mandata? Gospodarska rast je bila vseskozi pozitivna, v povprečju 3,4 odstotka letno. V letu 2017 je bila s 5,0 odstotka celo četrta najvišja v EU. Povprečna rast je sicer nižja kot v obdobju prve vlade Janeza Janše 2004−2008 (4,9 odstotka), a ni slab rezultat. Pojasniti se da z visoko rastjo industrijske proizvodnje, izvoza in investicij, gnanih z globalno konjunkturo. Gospodarska rast se odraža tudi v zmanjševanju nezaposlenosti, število brezposelnih se postopoma zmanjšuje, a je s 85.060 registriranih oseb v decembru 2017 še vedno za 25.000 višja kot v predkriznem letu 2007. Spodbudni so podatki o javnofinančni konsolidaciji. Še leta 2014 je proračunski primanjkljaj znašal 1,8 milijarde evrov oziroma 4,9 odstotka BDP. Postopoma se je v vseh štirih letih zmanjševal in v lanskem letu z višino 332,4 milijona evrov oziroma 0,8 odstotka BDP dosegel najnižjo vrednost po letu 2008. V celoti gledano lahko makroekonomsko sliko v času mandata vlade Mira Cerarja ocenim pozitivno.

Javnofinančna konsolidacija potemtakem ni posledica omejevanja javne porabe, ampak višjih davkov
Če je makroekonomska slika pozitivna, se sprašujem, v kolikšni meri je to posledica proaktivne ekonomske politike in strukturnih reform, s katerimi se hvali Miro Cerar. Reforme? Kakšne reforme? Cerarjevi vladi v štirih letih ni uspelo izpeljati niti ene strukturne reforme. Pokojninska reforma? 0. Reforma delovnopravne zakonodaje? 0. Zdravstvena reforma? Manj kot 0. No, morda je Cerarjeva vlada izvedla davčno reformo, če splošno zvišanje davkov lahko imenujem reforma. Stopnja davka od dohodka pravnih oseb se je zvišala s 17 na 19 odstotkov, splošna stopnja DDV z 20 na 22 odstotkov, znižana z 8,5 na 9,5 odstotka, zamrznjena so usklajevanja dohodninskih razredov. Skratka, vsa reformna prizadevanja je mogoče zožiti v politiko višjih davkov. Javnofinančna konsolidacija potemtakem ni posledica omejevanja javne porabe, ampak višjih davkov, in kar ni nepomembno, bistveno nižjih obrestnih odhodkov za servisiranje javnega dolga. V lanskem letu je zahtevana donosnost na desetletne obveznice RS v povprečju znašala samo 0,93, leta 2012 npr. 4,75 odstotka. Kakšen pritisk na proračunske odhodke bo dvig obrestnih mer povzročil ob kar 31,2 milijarde evrov visokem javnem dolgu, si lahko predstavljamo. Menim, da opisana javnofinančna konsolidacija ni vzdržna. Prav tako malo zaslug si vlada lahko pripiše pri gospodarski rasti. Gospodarska rast pri nas je gnana z izvozom. Ta seveda ni Ahilova peta slovenskega gospodarstva, kot pametujejo mesečniški neoboljševiki, ampak hrbtenica. Bogu hvala za robustnost slovenskega gospodarstva in njegovo vpetost v zunanjo trgovino, da kljub (ne)ukrepom Cerarjeve vlade dosega spodobne rezultate.

Če k razgaljenju Cerarjeve makroekonomske “zgodbe o uspehu” dodam še razkroj družbenih podsistemov, kot so pravosodje, vojska, zdravstvo in šolstvo, ter dejstvo, da se gospodarska rast ne odraža v dvigu blaginje prebivalstva, ni treba biti prerok za napoved, da se Miru Cerarju na Gregorčičevi 25 obeta politična defenestracija.

Preberite več...

Bernard Brščič: Prešeren, pasja dojilja in strgana zastava

Zaradi mene multikulti “umetniki” za svoj denar lahko nadaljujejo s trganjem zastav, pljuvanjem po državnih simbolih in sodomiziranjem drug drugega, a pse in otroke naj pustijo pri miru! France Prešeren se v vsakem primeru obrača v grobu.

Eno izmed poslanstev umetnosti je, da družbi in času nastavlja ogledalo. Uvid v zgodovino umetnosti pokaže, da so civilizacije v času svoje duhovne vitalnosti izkazovale napredek na področju umetniške izraznosti. V času dekadence pa se je moralni razkroj družbe hitro odrazil v polju estetike, v izginevanju lepega. Povedano velja tudi za današnjo Slovenijo. Letošnja podelitev Prešernovih nagrad je bila sejem ničevosti, simptom idejne izpraznjenosti in hudega moralnega razkroja slovenske družbe. Opazovalec compos mentis je po ogledu podelitve in ob motrenju nagrajencev lahko sprejel dva sklepa: 1. Slovenska umetnost je bolna. 2. Slovenska družba je bolna.

Ob podelitvi Nagrad Prešernovega sklada dramaturginji Simoni Semenič in multimedijski umetnici Maji Smrekar sem ostal brez besed. Njuni obnašanji in ustvarjalni praksi sta s tako prestižno nagrado, kot je skladova, doživeli najvišjo oblastno potrditev. Simona Semenič je visoko noseča, na pol naga pozirala v raztrgani slovenski zastavi. Onečastila je državni simbol, ki nam tistim, za katere je samostojna Slovenija vedno bila intimna opcija, ogromno pomeni. Naša trobojnica morda res ni oblikovana v skladu s pravili zastavoslovja, a je naša, slovenska. Za Slovenca ni večjega užitka kot v Planici ali na Kongresnem trgu opazovati valovanje rdeče–modro–belega morja. Ne nazadnje so za to zastavo padle tudi nemajhne žrtve v osamosvojitveni vojni. Gospa Semenič je oskrunila državni simbol in s tem užalila vse, ki nam slovenska država nekaj pomeni.

Povedano pa ne pomeni, da sebi in podobno mislečim priznavam pravico ne biti užaljen. Tudi ne oporekam “umetnicam”, kot je Simona Semenič, svobodo govora in umetniškega izražanja. V svobodni družbi nikomur ne pritiče svoboda ne biti užaljen. A nagrajevanje obscenih, izpovedno ničvrednih “umetniških praks”, katerih edini namen je zaničevanje in smešenje Slovenije, je nevredno spodobne države. Da moramo davkoplačevalci Simoni Semenič za njeno protislovensko “sranje” in žalitve plačati 7.000 evrov nagrade, je prvovrsten škandal.

Še hujši primer je nagrada, podeljena Maji Smrekar, če sem politično nekorekten, za vlogo pasje dojilje. Nagrajena je bila za multimedijski projekt “K-9 topologija”, v okviru katerega je mimogrede podojila psičko Ado in z IVF podobno metodo poizkusila oploditi svoje jajčece z menda nespolnimi celicami psa Byrona. Umetnica je to utemeljila kot “opazovanje duha časa skozi tanatopolitično dimenzijo sodobnih biopolitičnih praks”, karkoli že to pomeni. Ob pogledu na fotografije njenega “umetniškega” projekta sem ostal brez besed. Ženska je v resnici dojila psa! Ker se poizkušam ogibati zaprtosti uma, sem skušal najti referenco njeni “umetniški” izraznosti v zahodni umetnosti. V svojem razmisleku sem izhajal iz dolge tradicije krščanskega svetoskrunstva naših “umetnikov” in se spomnil umestitve podgane v naročje Brezjanske Marije Leopolda Layerja na naslovnici zgoščenke obskurne skupine Strelnikoff leta 1998.

Poizkusil sem z interpretacijo, da gre pri Maji Smrekar kot pasji dojilji za novodobno zastavitev t. i. Madone oz. Virgo Lactans, ki je bila v krščanski ikonografiji uveljavljena med 13. in 16. stoletjem. Lep primer je Leonardova Madonna Litta iz peterburškega Ermitaža, pri nas pa gotska freska mojstra Vida v cerkvi sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom, o kateri je dr. Jure Mikuž napisal prvovrstno monografijo Kri in mleko.

Pomislil sem še na svojega godovnega zavetnika sv. Bernarda iz Clairvauxa in legendo Lactatio Bernardi, ko je ta v ekstazi molitve deležen Marijinega mleka. Ob pogledu več fotografij nagrajenega projekta “K-9 topologija” sem ugotovil, da vsi poizkusi marijanske interpretacije končajo v slepi ulici. Ne, ne gre samo za degenerirano umetnost ali svetoskrunstvo, gre za odkrit primer bestialnosti oziroma zoofilije, odet v habit progresivnega postmodernističnega performansa. Tega dejstva ne more zanikati še tako hermetičen jezik o “raziskovanju družbene in ideološke instrumentalizacije ženskega telesa in dojenja”. Treba je jasno in glasno povedati, da je cesar nag. Kljub silnemu prizadevanju strokovnjakov za metafore vsi vendarle še nismo Seweryn Drohojowski.

Simona Semenič in Maja Smrekar bi si namesto nagrad Prešernovega sklada zaslužili napotnici NUJNO za Studenec 48. Upravni odbor na čelu z Vinkom Möderndorferjem in področne komisije Prešernovega sklada pa tudi.

Preberite več...