V Cobissu, virtualni knjižnici Slovenije, boste diplomsko nalogo ekstremnega levičarskega preganjalca uspešnih slovenskih podjetnikov Luke Meseca, ki se s svojo pomanjkljivo ekonomsko izobrazbo in očitno tudi pametjo te dni napada celo Igorja Akrapoviča, iskali zaman.
Grega Ciglar je na družbenem omrežju Twitter zapisal, da je bila Jugoslavija v 70. letih prejšnjega stoletja »paradni konj svetovnega gospodarstva«.
Ciglar, ki je lani odšel v Venezuelo kot mednarodni opazovalec lokalnih volitev in pel hvalospeve socialistični bolivarski državi, se sprašuje, kje je Slovenija.
Tudi sicer mainstream mediji zelo radi povzemajo trditve levičarskih politikov, kako je bilo v Titovi in socialistični Jugoslaviji dobro in da nikoli ni bilo takih gospodarskih težav, kot so danes v Sloveniji. Kar so seveda miti, ki nimajo ničesar skupnega z realnostjo. Ampak da stvari potvarjajo, smo pri častilcih socializma že navajeni. In čeprav se o tem že pisal, ne bo odveč, da še enkrat na kratko razbijemo nekatere najbolj tipične in butaste mite o uspešni Jugoslaviji.
Večina mitov o krasnem prejšnjem svetu gre takole: Jugoslavija je bila za delavce raj, brezposelnosti ni bilo, vsi so bili zaposleni in prejemali dostojno plačo, nihče ni bil lačen, vsi so imeli stanovanje, vsi so lahko šli na počitnice, vse je bilo naše, vsi so bili – srednji razred. Vsem je bilo dobro. Potem pa je ob osamosvojitvi prišel kapitalizem, neoliberalizem, prevladala je zasebna lastnina, tovarne so se privatizirale, kapitalisti so začeli izkoriščati delavce, vse več ljudi je revnih.
Mit številka 1: V Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti
Ni je bilo, če so državljani kupili enosmerno vozovnico za Nemčijo. Ko je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja začela naraščati brezposelnost (bila je 7,2-odstotna), je Tito »odprl meje«. Komunisti so to prikazovali kot dokaz, da je Jugoslavija odprta država, od koder lahko vsakdo potuje, kamor hoče, v resnici pa je šlo za preračunljivo akcijo. V obdobju med 1968 in 1973 je delo v tujini (predvsem Nemčiji) poiskalo skoraj 700.000 ljudi, kasneje pa se jim je pridružilo še okoli milijon. Uradni statistični podatki nezaposlenosti v Jugoslaviji sredi osemdesetih let kažejo, da je bila okoli 15-odstotna, kar pomeni, da je bila višja kot v Sloveniji pred začetkom globalne finančne krize. V Sloveniji je bila do 5-odstotna, na Hrvaškem do 9-odstotna, v BiH nad 20-odstotna, na Kosovu pa je bila 57-odstotna. Marsikdo bo rekel, da je to dokaz, da je šlo Sloveniji v Jugoslaviji boljše, toda oglejmo si naslednji mit in videli bomo, da to ne drži.
Mit številka 2: V Jugoslaviji so bili vsi zaposleni
Da niso bili vsi zaposleni oziroma da je brezposelnost bila, je razvidno iz prvega mita, toda tudi med zaposlenimi je bilo med 20 in 30 odstotki »navidezno zaposlenih«. Ekonomistka Susan Woodward, profesorica na univerzi Princeton, je v knjigi Socialistična brezposelnost: Politična ekonomija Jugoslavije, 1945-1990 povsem razgalila socialistično zaposlovanje. Woodwardova je z raziskovanjem odkrila, da je bilo navidezno zaposlenih med 20 in 30 odstotkov delovne sile, ki je bila čisti tehnološki višek. Povedano drugače: ti ljudje so bili zaposleni samo zato, da so bili zaposleni, ustvarjali ali delali pa niso ničesar. Ali še drugače: zaposleni so bili samo statistično. Poleg tega je bila v kmetijstvu zelo velika latentna brezposelnost, ki je po izračunih profesorice iz Princetona znašala 1,4 milijona ljudi. Zakaj je prišlo do tega? Jugoslavija je vse družinske člane na kmetiji štela kot zaposlene!
Mit številka 3: V Jugoslaviji so vsi mladi dobili delo
Hm, brezposelnost med mladimi in visoko izobraženimi je bila v samem svetovnem vrhu. Leta 1985 je bila med mladimi do 25 let kar 56,9-odstotna. Mladi torej nikakor niso mogli najti zaposlitve, saj je bilo znano, da brez vez ali partijske izkaznice zaposlitve nisi mogel dobiti. Tudi po korupciji je bila nekdanja država med najbolj koruptivnimi.
Mit številka 4: Jugoslavija je bila manj zadolžena kot nove države
Leta 1983 je Jugoslavija bankrotirala. Seveda domači mediji o tem niso poročali, so pa svetovni. Država je mogla več odplačevati niti obresti, kaj šele glavnice. Za domačo javnost so bile krive imperialistične in kapitalistične države. Še posebej Ronald Reagan. Ko je Jugoslavija v sedemdesetih letih namreč jemala kredite, je bil tečaj dolarja okoli 1,7 nemške marke. Po Reaganovi reformi je tečaj skočil na tri, v nekem trenutku je bil celo štiri. Seveda so tudi obresti dramatično naraščale: te so leta 1975 znašale 5,8 odstotka, leta 1976 5,1 odstotka, leta 1977 5,5 odstotka, leta 1978 že 7,8 odstotka, leta 1981 pa 16,8 odstotka. Cena zadolževanja je torej hitro naraščala, tako da se je dolg, ki je leta 1977 znašal 9,54 milijarde dolarjev, leta 1981 povečal na 20,8 milijard dolarjev, ob razpadu Jugoslavije je znašal 21 milijard dolarjev.
Dolg Jugoslavije je v šestdesetih in sedemdesetih letih torej naraščal v povprečju za 17,6 odstotka na leto, dokler država ni bankrotirala in ji nihče ni hotel več posoditi denarja. Če bi republike ostale skupaj in bi dolg naraščal po enaki stopnji, bi jugoslovanski dolg danes znašal neverjetnih šest bilijonov dolarjev, tako pa je dolg vseh novih držav skupaj okoli 140 milijard dolarjev, skupen bruto domači proizvod pa okoli 200 milijard dolarjev. Sicer če preračunamo tedanji dolg (21 milijard dolarjev) v današnji čas, to pomeni okoli 100 milijard dolarjev. Razmere in makroekonomska razmerja so danes torej veliko boljše, kot so bile v Jugoslaviji, ki jo je čakal grški scenarij.
Mit številka 5: Jugoslavija je hitro dohitevala razvite države
Razvitost neke države se običajno meri s primerjavami. Tako Eurostat izračuna vzame BDP na prebivalca po kupni moči, izračuna povprečje za EU na kazalnik 100 in potem primerja posamezne države. Če naredimo tako primerjavo med Jugoslavijo in tremi razvitimi zahodnimi državami, s katerimi se zelo radi primerjamo (Avstrija, Nemčija in Švica), dobimo zelo zanimive rezultate, ki porušijo socialistični mit o razviti Jugoslaviji. Največ, kar je Jugoslavija dosegla, je bila 44,72-odstotna razvitost glede na Avstrijo (leta 1981), 43,73-odstotna razvitost glede na Nemčijo (leta 1982) in 33,18 odstotna razvitost glede na Švico (leta 1983), v letih pred razpadom pa je bil rezultat katastrofalen: 28,26 odstotna razvitost glede na Avstrijo, 29,34 odstotna razvitost glede na Nemčijo in 23,21 odstotna razvitost glede na Švico. Zdaj pa pozor: tako razvita je bila stara Jugoslavija leta 1939, saj je tedaj država dosegala 34,47 odstotno razvitost glede na Avstrijo, 26,11 odstotno razvitost glede na Nemčijo in 22,20 odstotno razvitost glede na Švico.
No, marsikdo bo rekel, da je bila Slovenija bolj razvita, kot je bilo povprečje Jugoslavije. To je sicer res, toda slika je še vedno precej bedna. Leta 1991 je Slovenija dosegala okoli 56 odstotkov razvitosti Avstrije, 60 odstotkov Nemčije in 46 odstotkov Švice. Nato je kot samostojna država v poldrugem desetletju naredila tisto, kar socializem ni mogel v pol stoletja. V letu pred krizo je namreč dosegala 72 odstotkov razvitosti Avstrije, 78 odstotkov Nemčije in 61 odstotkov Švice. Skratka, vse je daleč od tega, kar trdijo levičarji.
Mit številka 6: Jugoslavija je imela močno industrijo in je veliko izvažala
To so pravljice za nevedne. Leta 1977 je denimo zunanjetrgovinski primanjkljaj znašal 4,4 milijarde dolarjev, dve leti kasneje že 7,2 milijarde dolarjev, pokritost uvoza z izvozom pa je padla s 66,2 odstotka na 48,5 odstotka v letu 1979. Ta razlika je še večja, če bi upoštevali, da je v Jugoslaviji vsak iz Italije, Avstrije in Nemčije »švercal« kavo, kavbojke, računalnike.
Kako bedno je bilo jugoslovansko gospodarstvo, pove podatek, je da recimo leta 1978 izvoz na prebivalca znašal vsega 259 dolarjev, medtem ko je bil v Grčiji 362 dolarjev, Španiji 358 dolarjev, Italiji 987 dolarjev in v Avstriji 1.628 dolarjev. Ob tem, da so znašale izgube podjetij v Jugoslaviji ob njenem razpadu kar 15 odstotkov BDP. Torej, Jugoslavija ni živela od industrije, pač pa je industrija živela od deviz zdomcev, turizma, predvsem pa od tujih kreditov.
Mit številka 7: Jugoslavija je bila tehnološko napredna država
Jugoslavija skoraj ni imela blagovne znamke, ki bi kaj pomenila na zahodnem, kaj šele na globalnem tržišču. Tehnološka raven je bila skoraj nikakršna, kar se je delalo, se je delalo po licenci. Komunistična partija je tako recimo toliko opevani avtomobil Yugo predstavljala kot vrhunec avtomobilske industrije ter ga domači javnosti postavljala ob bok Fiatu, Mercedesu in Audiju. Toda malo znano je, da je Yugo pravzaprav ponesrečen poskus italijanskih oblikovalcev in inženirjev, da bi ustvarili naslednika Fiata 127, zato je italijanska vlada pri družini Agnelli izprosila, naj načrte podarijo »socialističnim bratom« na vzhodu. Inženirji v Kragujevcu so Yugo dali na tržišče brez pravega razvoja, saj niso imeli ne denarja ne znanja, da bi načrte izpopolnili, zato je bil ta avto prava katastrofa. V ZDA, kamor so ga z velikim pompom izvažali, so ga razglasili za najslabši avtomobil, ki je kadarkoli vozil po ameriških tleh. In Italijani? Oblikovalci in inženirji so se vrnili za risalne mize in ustvarili prvi Fiat Uno.
Drugi mit, ki naj bi kazal na socializem kot tehnološko napredno družbo, je bil projekt z delovnim naslovom NL (»novo letalo« ali NA – novi avion). Projekt ni bil dokončan, njegov predhodnik Orel (Orao J-22) pa tudi ni bil plod domačega znanja: bil je predelan francoski Mirage, za katerega so dobili licenco Romuni. In ker je bil Tito zelo prijateljski z romunskim diktatorjem Ceaușescujem, so ga naredili skupaj z njimi. Posebnost letala je bila, da so piloti umirali eden za drugim, tako da je bil Orel pravzaprav leteči mrtvaški kovček.
Mit številka 8: Jugoslavija je gradila ceste, bolnice, šole in stanovanja
Jugoslavija je v 45 letih zgradila samo 45 kilometrov avtocest, železniških prog pa je bilo manj kot leta 1939. Tito je sicer gradil bolnice, ki pa so bile tehnološko zastarele.
Stanovanja, ki so jih za potrebe delavskega razreda ukazali graditi komunisti, so bila podobna tistim v ameriških črnskih četrtih. In tukaj naj bi živel srednji razred. Kako je živel? Podobno kot Del Boy in Rodney iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Box in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred. Bila sta socialni primer, kot večina državljanov Jugoslavije. Z izjemo komunistične elite, ki je svojim sorodnikom privoščila, kar si drugi niso mogli.
Tudi izobraževanje je bilo bolj vprašljive kakovosti. V Jugoslaviji je bilo (»brezplačnemu« šolstvu navkljub) samo med 8 in 9 odstotkov visoko izobraženih (za srednje razvito državo je minimum 20 odstotkov), pa še ti so dobili diplome v sumljivih okoliščinah. To velja predvsem za člane komunistične partije, saj si niso mogli privoščiti, da bi imeli njihovi direktorji samo tri ali štiri razrede osnovne šole. In za take primere sta bili znani dve visokošolski ustanovi. Prva je bila Đuro Pucar Stari (po okorelem komunisti in partizanskem morilcu) v Banja Luki, druga pa Đemala Bijedića v Mostarju. Če ste bili le dovolj visoko v partijski hierarhiji ali sorodnik kakšnega od »uglednih« funkcionarjev, ste diplomo dobili po pošti, in sicer po sistemu – plačaj po povzetju.
Vzhodna Evropa postaja vse bolj vroče območje novih tehnoloških startupov, ki jih množično odkupujejo podjetja iz Silicijeve doline. Eden najodmevnejših letošnjih primerov je januarski nakup Vectorja, proizvajalca pametnih ur, ki je bil ustanovljen leta 2013, prvi produkt pa je lansiral dve leti pozneje – podjetje Fitbit iz Kalifornije je bilo pripravljeno plačati kar 15 milijonov ameriških dolarjev.
