Je papež Frančišek res »Bog in batina«?

Čez dobra dva meseca bo minilo štiri leta od izvolitve sedanjega papeža Frančiška. Štiriletno obdobje nekako ustreza dolžini polnega mandata vlade, zato je to tudi priložnost za premislek o tem, v katero smer gre pontifikat aktualnega poglavarja vesoljne Cerkve. To vključuje tudi kritičen premislek o tem, kakšen je dandanes t. i. »katoliški mainstream« in kako naj nanj reagirajo (reagiramo) krščanski laiki.

Preberite več...

Kako so levičarji nenadoma prevzeli papeževo nezmotljivost

  • Objavljeno v Fokus

Pred davnimi leti sem imel toliko časa in živcev, da sem se preko interneta pomeril v debatah z raznimi proticerkveno usmerjenimi psevdo-intelektualci, ki so mi ves čas dajali vedeti, da so po intelektualni in moralni plati superiorni od mene. Zakaj že? Ker so oni a(nti)teisti, jaz pa katoličan. Torej »ovca«, zaostal butec, če že ne pokvarjen podpornik ideologije, ki je bila celo strašnejša in dosti bolj krvava od nacizma in stalinizma skupaj.

Seveda sem hitro ugotovil, da zgolj z argumenti ne bom prišel daleč. Lupina hohštaplerskega psevdo-intelektualizma je bila pač pretrda. Šteje argument moči oz. kako globoko lahko ponižaš sogovornika, ki te na lep način lahko sesuje. Zato sem se sčasoma iz teh debat umaknil, saj sem ugotovil, da samo izgubljam čas in živce.

Dogma, ki dviguje pritisk

Na svoje pretekle debate se verjetno niti ne bi več spomnil, če me ne bi nekaj spomnilo na to, da se v zadnjem času nič več ne problematizira – papeževa nezmotljivost. Namreč, v času papeža Janeza Pavla II. ter papeža Benedikta XVI. sem večkrat dobil pod nos očitek, da katoličani dejansko malikujemo papeža kot nezmotljivega. Češ, vse, kar reče in naredi, je dejansko prav, in temu ni mogoče ugovarjati. No, seveda gre tudi v tem primeru za namerno zavajanje ter polresnice – institut papeževe nezmotljivosti, ki je bila sprejet na prvem vatikanskem koncilu v drugi polovici dvajsetega stoletja, pride v poštev le takrat, ko papež ex-cathedra razglasi neko versko resnico kot dokončno. O tem govori tudi 185. Člen Katekizma katoliške Cerkve: »Nezmotnost se udejanja, kadar rimski škof v moči svoje oblasti vrhovnega pastirja Cerkve ali zbor škofov v občestvu s papežem zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh, in tudi kadar papež in škofje v svojem rednem učiteljstvu soglasno predlagajo kak nauk kot dokončen. Takšnih naukov se moramo oklepati s poslušnostjo vere.« Papeška nezmotljivost torej ne pomeni, da se papež sploh nikoli ne more zmotiti, oz. da se ne more zmotiti, kadar govori na splošno o verskih vprašanjih, saj omenjena dogma precej omejuje okoliščine, v katerih se papež lahko sklicuje na nezmotljivost, to pa je samo takrat, ko na slovesen način (ex cathedra) razglasi neko versko ali moralno (nravnostno) resnico kot obvezno za vso Cerkev. Do sedaj je bil ta institut uporabljen samo enkrat in sicer ob razglasitvi verske resnice o Marijinem vnebovzetju leta 1950 (papež Pij XII.). Seveda je verovanje v to obstajalo že prej, papež je to samo potrdil na slovesen način.

Predavanje v stolni župniji

Zanimivo je, da prej pogostih očitkov o slepem zaupanju v papeža s strani raznih »kulturnih marksistov« ni mogoče več zaslediti, odkar je bil izvoljen sedanji papež Frančišek. Priznam, da tega dejstva najprej niti nisem opazil oz. nisem bil nanj pozoren. Sem pa postal nanj pozoren pred kratkim, ko je ljubljanska stolna župnija tudi preko twitterja vabila na predavanje znanega Slovenca, ki nasprotuje migrantom. Nakar se je po twitterju odzval nekdanji poslanec Zaresa in organizatorju očital, da organizira predavanja nekoga, ki ima o beguncih drugačna stališča kot papež Frančišek. Kot je znano, sedanji papež že nekaj časa neutrudno ponavlja pozive katoličanom, naj brezpogojno sprejemajo migrante, ki množično prihajajo z Bližnjega vzhoda (ter Afrike) v Evropo. Na splošno s temi pozivi ni nič narobe, če merijo na generalno usmeritev kristjana, da ne goji nobenega sovraštva do tujca in ga gostoljubno sprejema. Vendar ta generalna usmeritev ni vedno zadosten razlog, da se zapoveduje takšno držo, saj nas realnost v državah oz. v mestih, kjer so migranti postali resen problem zaradi svojega obnašanja, opozarja na to, da ima tudi krščanska ljubezen do migrantov svoje meje.

Zakaj je Jezus reagiral na udarec

Zakaj to govorim? Predvsem zato, ker tudi Jezus ni zgolj kičasto in pobožnjakarsko osladno sprejemal farizejev, ampak se je znal z njimi tudi verbalno spopasti. Kar verjetno ni bilo ravno znamenje ljubezni, mar ne? Res je, da je učil o tem, da moramo nastaviti levo lice, če nas kdo udari po levem, toda po drugi strani je dokaj odločno povedal služabniku velikega duhovnika, naj dokaže, da je rekel napačno – slednji ga je namreč ob zasliševanju pri Kajfovem tastu tako rekoč »na gobec«, ker je imel menda »predolg jezik«. In če to dilemo o tem, kaj je krščanska ljubezen, razložimo še na primeru vsakdanjega življenja: je napačno, če starši sprejmejo brezpogojno nazaj otroka, ki je zašel v odvisnost od drog in se noče (!) zdraviti? Je dejanje ljubezni, če narkomanu damo denar, za katerega vemo, za kaj ga bo porabil? Tako smo tudi pri vprašanju migrantov dolžni upoštevati tudi dolžnost, da varujemo svoje okolje, svojo kulturo in navsezadnje – svojo družino.

Argentinski tango z muslimani? Ne bo šlo

Zagotovo lahko na nek način razumemo papeževo dokaj enostransko usmeritev – prihaja iz Argentine, katere družba dejansko sloni na priseljencih, večinoma italijanskih (in tudi papež Frančišek ima dejansko svoje korenine v Italiji). Videti je tudi, da se v Argentini doslej še ni zgodil »trk civilizacij«, ki bi prinesel kontraindikacije zaradi povsem drugačnega izhodiščnega kulturnega okolja imigrantov ali celo zaradi narave islama. A to verjetno ni zadostno pojasnilo za papeževo »migrantofilijo«, ki prehaja že v ideologijo multikulturnosti, kar je sicer v svetovnem merilu atribut globalne levice. Mešanje narodov in kultur namreč prinaša večjo naklonjenost in boljše volilne rezultate za levičarske stranke. Še zlasti v Evropi, kjer je celo znaten del konservativnega političnega pola podlegel mitu, da migracije z Bližnjega vzhoda pomenijo dodano vrednost za demografsko postarano Evropo, saj z migranti prihajajo številni inženirji, zdravniki, znanstveniki, itd. Pa čeprav so razmere na terenu pokazale, da temu ni tako – v Evropo namreč prihajajo predvsem tisti, ki računajo, da bodo lahko živeli od socialnih podpor in jim ne bo treba delat. Zanje bomo torej morali delati mi, butasti ostali. In glede na velike težave, ki so nastale zaradi množičnih migracij, imamo pravico do skepticizma, pa tudi do tega, da nimamo istega mnenja kot papež, pa čeprav smo lahko še tako zagreti katoličani. Razen če nam mediji ne povedo vsega, kar papež v resnici misli.

Papeži in despoti

Ali torej morebitno neskladje s papeževo usmeritvijo glede migrantov pomeni, da sem zagrešil kaznivo dejanje proti edinosti Cerkve? Kolikor mi je znano, se je v drugi polovici dvajsetega stoletja škof in teološki profesor dr. Vekoslav Grmič s papežem Janezom Pavlom II. razhajal glede pogleda na družbena vprašanja, predvsem glede vprašanja odnosa do komunizma. Vendar dr. Grmič zato še ni bil izobčen ali suspendiran, čeprav je bil eden redkih klerikov, ki je iz prepričanja sodeloval celo z zloglasno politično tajno policijo (SDV oz. Udba) – takšna kolaboracija je denimo na Poljskem nekaj skrajno škandaloznega. No, tu bi se veljalo vprašati, kakšen odnos papež v resnici zavzema do nekaterih komunističnih despotov v latinoameriških državah. Denimo venezuelski voditelj Nicolás Maduro, ki nadaljuje s totalitarno politiko svojega predhodnika Huga Chaveza. Fotografija, kjer se srečata Maduro in papež Frančišek, dokazuje, da gre za več od vljudnostnega srečanja. Res pa je, da so se že prejšnji papeži srečevali tudi z despoti – denimo Pavel VI. je v Vatikanu sprejel Josipa Broza Tita, medtem ko se je kubanski »El Commandante« Fidel Castro doslej doživel srečanje z več papeži, tudi s Frančiškom, ki se je na Kubi sicer srečal z moskovskim patriarhom Kirilom. A kot smo že vajeni: tudi zgodovinska (ter prijateljska) srečanja še niso zagotovilo zglednega sodelovanja – denimo v Ukrajini, kjer je vpliv ruske pravoslavne Cerkve še vedno pretežno negativen, ko gre za odnos do ostalih krščanskih Cerkva.

Brigajte se zase!

Skratka, papeževo »nezmotljivost« so levičarji očitno posvojili. Prej so jo kritizirali, sedaj nanjo prisegajo in so celo bolj papeški od samega papeža. Prej so katoličane kritizirali zaradi menda nekritičnega sledenja papežu, sedaj od njih prav to zahtevajo. In ko gre za vprašanja glede splava, katoličane učijo »resničnega življenja po evangeliju«. No, verjetno je zadrega tudi v tem, ker mnogi katoličani v Sloveniji svoje krščanstvo v resnici ne razumejo kot neke samostojne drže v hoji za Kristusom, pač pa povsem slepo sledenje papežu. Po drugi strani pa je potrebno ohranjati edinost Cerkve, tudi zaradi zgodovinske izkušnje s poskusi odcepitev nekaterih krajevnih Cerkva (spomnimo se galikanizma pred nekaj stoletji). Kar se mene osebno tiče: ostajam odprt do vseh tistih tujcev, ki potrebujejo pomoč. In kdor pomoč zares potrebuje, jo ne bo odklonil, ne bo metal hrane stran in tudi ne bo nehvaležno svinjal po svojih gostiteljih. Tudi zato imam pravico, da se tudi javno vsaj nekoliko distanciram od papeževe migrantofilije. Kar je tudi svojevrstno sporočilo tistim, ki nas zaradi svoje posvojitve instituta papeževe nezmotljivosti sedaj poučujejo, kako moramo misliti: brigajte se zase!

Preberite več...