Spomin na miting resnice, ki ga ni bilo Izpostavljeno

Spomin na miting resnice, ki ga ni bilo

Pred tridesetimi leti sem bil še osnovnošolec, ki je živel v silno nevarnih časih. Bili smo, navkljub parolam o bratstvu in enotnosti, ki smo jih poslušali v šoli, priče hladni vojni z našim »bratskim« Beogradom. Dogajali so se »vroči« mitingi na jugu naše tedanje skupne države – in ta razkorak med realnostjo in hiperrealnostjo, ki nam jo je vcepljal uradni šolski načrt, sem čutil bolj s srcem kot z glavo.

 

Priznati moram, da je bil tisti november leta 1989 poln tesnobe, saj so se v javnosti pojavljali različni scenariji, kaj vse se lahko zgodi, če bo v Slovenijo prihrumelo več deset tisoč protestnikov z avtobusi in vlaki. Najbolj črni scenariji so omenjali celo državljansko vojno in blokado Slovenije. Zato sem v sebi začutil veliko olajšanje, ko je malo pred dnevom D (1. december 1989) prišlo do obvestila, da so se organizaciji mitinga odpovedali tudi pobudniki le-tega.

Seveda takrat večine stvari še nisem razumel. Denimo glede skrivnosti slovenske politike, kjer se je partija tedaj pripravljala na »sestop z oblasti«. Prav v tistem času je namreč nastala koalicija Demos. Nadaljevanje zgodbe poznamo, zato na tem mestu ne bom ponavljal celotne kronologije dogodkov.

Po tridesetih letih se mnogi sprašujejo, zakaj je prišlo do odpovedi mitinga in kdo je za to zaslužen. No, treba je vedeti, da je bil odpovedani miting resnice zgolj vrhunec zaostrenih odnosov s Srbijo. Odgovornost za to se tudi dandanes pripisuje predvsem pogoltnemu in ambicioznemu srbskemu voditelju Slobodanu Miloševiću, ki je bil sprva predsednik ZKS Srbije, nato pa je postal predsednik (predsedstva) Srbije in kasnejše »tretje« Jugoslavije. Vendar se postavlja vprašanje, kaj je od tega imel Milan Kučan. Njegov interes je bil predvsem obdržati kohezijo med slovensko komunistično nomenklaturo ter ljudstvom, seveda s točno določenim namenom. Glavni interes je bil preko »sestopa z oblasti« obdržati oblastne pozicije. Zato mu je insceniran spor s Srbijo prišel zelo prav.

Ob tem se zastavlja vprašanje, ali je bila preprečitev mitinga resnice v interesu slovenski komunistični nomenklaturi ali ne. Dejstvo je, da je bilo precej negotovosti glede tega, ali naj se miting prepove ali ne. Dokler ni tedanji pravni svetovalec Tone Jerovšek kar samoiniciativno napisal odloka o prepovedi mitinga - šele nato je vladajoča tovarišija sprejela to odločitev, ki je bila logična posledica neke druge odločitve, namreč napovedi novoustanovljenega Sindikata strojnega osebja Slovenije in Istre, da strojevodje ne bodo vozili vlakov, ki bodo prihajali iz Srbije v tistih dneh. Zakaj se je nato tudi organizator odločil, da ne gre v Slovenijo, pa ostaja skrivnost, ki je zelo verjetno povezana z delovanjem tajnih služb (SDV in KOS JLA). Morda je tudi Milošević ocenil, da se bo Slovenije najlažje znebil z gospodarsko blokado, ki se je začela že spomladi tistega leta, nato pa le še zaostrila.

Zagotovo je bila akcija Sever, s katero se je tedanja milica pripravljala na miting resnice, na nek način simboličen prikaz Kučanove doktrine, kako v mejah sedanje Slovenije ohraniti »malo SFRJ«. Po tistem, ko je republiška skupščina, ki jo je vodil Miran Potrč, potrdila za Beograd sporne amandmaje k republiški ustavi, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo slovenska komunistična nomenklatura zahtevala revizijo ustavne ureditve jugoslovanske skupnosti, v kateri bi se otresla nadzora »velikega brata« z Dedinja. Namreč, Tito je bil takrat že skoraj deset let mrtev, prave avtoritete ni bilo več, zaostrene socialne in gospodarske razmere pa so javno mnenje Slovencev obračale v zahodno (in severno) smer.

In kaj lahko rečemo po tridesetih letih? Predvsem to, da je Kučanu načrt več kot uspel. In da je svobodna, samostojna, demokratična in pravna Slovenija hiperrealnost. Tudi zato se moram po treh desetletjih smejati svojo lastni naivnost, saj nam tisti, ki so nas takrat bojda branili pred Beogradom, sedaj prodajajo balkankomunistični »opa-cupa«…

nazaj na vrh