Slovenija 2.2: Ostržkova pot v Deželo igrač Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Zagotovo ni Slovenca, ki ne bi poznal Ostržka, sicer že legendarni pravljični lik, ki je prišel celo na male zaslone (glej TUKAJ). Ko sem še kot otrok prebiral Collodijevo knjigo o Ostržku, mi takrat še niso bili povsem jasni moralni nauki te zgodbe. A ko jih vzporejam z aktualnim dogajanjem v Sloveniji, mi postajajo čedalje bolj jasni.

 

Že v eni od svojih prejšnjih komentarjev sem opozoril na bližajočo se krvavo nevihto, pri čemer sem naredil vzporednice z zrežiranim uporom kninskih Srbov poleti 1990 (glej TUKAJ). Očitno sem imel prav, kajti samo v roku nekaj dni so se razmere še bolj poslabšale. Nove grožnje, grafiti na hiši poslanca SDS, čedalje bolj nestrpna sporočila na internetu – vse to kaže na razgretost ozračja, pri čemer ima očitno glavno vlogo agentura, ki ima svoj izvor v udbovskih ter KOS-ovskih strukturah ter ima znaten vpliv na mainstream medije. Ob tem seveda izkorišča človeške slabosti ter psihološko izrablja številne mlade ljudi za svoje podle namene.

Poglejmo torej vzporednice med vsemi temi mladimi, ki so menda pod to vlado ostali brez prihodnosti, ter Ostržkom. Ostržek je bil lesena lutka, vendar živa – s človeško osebnostjo, a še vedno »lesen«. Rad bi postal pravi deček. Vendar ga na tej poti velikokrat odnese v stranpoti. Potem ko je že skoraj pristal na pravi poti, ga premami njegov malopridni tovariš Trlica in ga pregovori, da se poslovita od šole in gresta v Deželo igrač. Kjer seveda ne bo treba delati, ne učiti, pač pa je samo žur, igra in seveda »vse zastonj, vse zastonj«, kot bi dejal italijanski dramatik Dario Fo. Že ta pot v »Indijo Koromandijo« je nenavadna: voz, ki ga vozi Možicelj, poganjajo štirje oslički, Ostržku pa se nekje iz daljave oglaša vest, češ da se bo bridko kesal za svojo neumnost. In res se že kmalu po prihodu v to skrivnostno deželo zgodi groteskna kafkovska preobrazba v osla: tako za Ostržka kot za Trlico – za slednjega se je to končalo tragično, Ostržek pa je bil dejansko rešen, ko je bil kot osel pahnjen v morje in je spet dobil nazaj svojo prejšnjo podobo. Nato pa ga je, kot preroka Jona, pogoltnila velika riba, v njenem trebuhu pa spet doživi srečanje s Pepetom. Za Ostržka se tako začne resnična preobrazba v novega človeka, saj po teh dogodkih dokončno stopi na pravo pot in postane na koncu to, kar želi: pravi deček in ne več lesena lutka.

Zagotovo je veliko lažje priti skozi široka vrata v pogubo kot skozi ozka vrata na pravo pot. Mnogi tega (še) niso osvojili. Vse želijo doseči po liniji najmanjšega odpora. Prejšnje kvazi-levičarske vlade so omogočile takšno mentaliteto s pomočjo rent, preko katerih davkoplačevalci plačujemo za lagodno življenje raznih »ljubiteljev performansov«. Sedanja vlada je začela tovrstne »lovke« sekati, denimo pri gradbenih dovoljenjih, kjer je zmanjšala vpliv nevladnih organizacij, saj je na tem področju vladala stihija, posledice pa so se čutile zlasti v cenah stanovanj. In videti je, da mnogi od teh rentnikov, ki sedaj besnijo proti Janševi vladi, očitno želijo nadaljevati svoje življenje v »Deželi igrač«, čeprav so iz sebe že zdavnaj naredili osle (beri: koristne idiote v službi političnega podzemlja). Zato nas ne sme presenetiti, da je med njimi vedno manj človečnosti in vedno več vampirstva.

Vendar pa se bodo morali sprijazniti, da noben žur ni zastonj in da ni mogoče v nedogled živeti na žuljih drugih. Na tem svetu »Dežela igrač« ne more trajati v nedogled. Prej ali slej pride račun za to. Vendar zgodba o Ostržku pušča tudi možnost srečnega konca. Do tja pa vodi samo ena pot: spreobrnjenje. Metanoia.

nazaj na vrh