Slovenci, Katalonci in samoodločba narodov: Evropa, sedaj si ti na vrsti!

Kar se tiče referendumov o neodvisnosti, imamo sedaj nov problem sredi Evrope: Katalonijo. Kar se tiče referendumov o neodvisnosti, imamo sedaj nov problem sredi Evrope: Katalonijo. Foto: Twitter

Še pomnite, gospe in gospodje, kdo si je »izmislil« pravico narodov do samoodločbe? To je bil ameriški predsednik Thomas Woodrow Wilson, ki je hkrati tudi prvi predsednik ZDA, ki je obiskal Evropo, hkrati pa tudi prvi predstavnik »juga« v Beli hiši po ameriški končani državljanski vojni. Združenim državam je vladal v letih 1913 do 1921, torej v času prve svetovne vojne. Že pred koncem vojne pa je predsednik Wilson predstavil svoj program 14 točk, s katerimi bi dosegel pravičen in trajen mir. Glavna ideja 14 točk je bila pravica do samoodločbe, od katere so si mnogi narodi v Evropi obetali boljšo prihodnost.

Poglejmo teh 14 točk:

  1. Javna diplomacija in nobenih tajnih mednarodnih pogodb (odkritost v mednarodnih dogovorih).
  2. Svobodna pomorska trgovinska plovba v vojni in miru (morja naj bodo svobodna).
  3. Enakopravni trgovski odnosi med narodi.
  4. Razorožitev vseh držav do najnižje možne meje, prenehanje oboroževalnih tekem.
  5. Nepristranska ureditev vseh kolonialnih vprašanj in upoštevanje pravic prebivalstva.
  6. Nemčija mora zapustiti rusko ozemlje, Rusiji se zagotovi sodelovanje drugih narodov in neodvisno sklepanje o lastnem političnem razvoju.
  7. Vojaška izpraznitev Belgije.
  8. Alzacijo in Loreno mora Nemčija vrniti Franciji.
  9. Popravek italijanske meje po jasno določenih narodnostnih črtah.
  10. Avtonomija za avstro-ogrske narode.
  11. Nemške čete morajo zapustiti Romunijo, Srbijo in Črno goro, katerih suverenost se obnovi, Srbiji pa se zagotovi svoboden in varen dostop do morja.
  12. Avtonomija za narode v osmanskem imperiju.
  13. Ustanovitev neodvisne poljske države, ki mora zajeti ozemlje, nesporno naseljeno s Poljaki, in svoboden dostop na morje.
  14. Ustanoviti se mora splošno združenje narodov, ki bo poroštvo za politično neodvisnost in nedotakljivost velikih in malih držav.

Zanimivo, da so točke sicer zelo konkretne in se torej nanašajo na konkretne razmere ob koncu prve svetovne vojne. O njih se je razpravljalo tudi na pariški mirovni konferenci leta 1919, to je tiste konference, na katero je bil kot izvedenec v nacionalnem vprašanju Slovencev povabljen tudi dr. Lambert Ehrlich, ki so ga komunisti umorili precej kasneje. Po drugi strani je o samoodločbi narodov veliko govoril tudi Lenin, vendar s povsem drugačnimi motivi, kajti sam je bil prepričan internacionalist.

Pariška mirovna konferenca seveda še ni prinesla uresničitve samoodločbe narodov, kajti na konferenci so tedaj odločali trije – poleg ameriškega predsednika Wilsona še britanski premier David Lloyd George ter francoski predsednik Georges Clemencau. Ni dvoma, da je vsaj eden od njih vplival tudi na to, da smo bili Slovenci le malo pred tem večinoma priključeni kraljevini Srbiji (slednja se je namreč s priključitvijo nekdanjega južnoslovanskega dela Avstro-ogrske povečala in se preimenovala v Kraljevino SHS, kar je bila realno razširjena Srbija), del Slovencev pa je ostal v avstrijski prvi republiki (koroški plebiscit!) ter v Kraljevini Italiji (rapalska meja!). Ideja o Zedinjeni Sloveniji tako ni bila uresničena. Tudi konec druge svetovne vojne še ni prinesel uresničitve samoodločbe, saj so tudi na tedanjih mirovnih konferencah (Teheran, Jalta) odločali predstavniki največjih velesil, Evropa pa se je razdelila na demokratičen in komunističen blok. Šele ameriško-sovjetski vrh na Malti v začetku decembra 1989, torej zelo kmalu po padcu berlinskega zidu in malo pred krvavo odstavitvijo Ceauşescuja v Romuniji, je prinesel olajšanje. Sovjetski voditelj Mihail Gorbačov je v stilu slogana »Od Jalte do Malte« dejal, da nove Jalte ne bo in da bodo morali narodi sami odločati o svoji prihodnosti.

Slovenci smo o svoji usodi odločali dobro leto kasneje. Po številnih dilemah, ali iti na referendum o novi ustavi, je postalo jasno, da nove slovenske ustave navkljub močnemu ustavnemu gibanju (Zbor za ustavo) še ne bo tako kmalu, zato je Demos na sestanku v Poljčah novembra 1990 sprejel sklep o plebiscitu, o katerem so že spomladi istega leta naglas govorili v podmladku Pučnikove Socialdemokratske stranke, nato pa še pri opozicijskih socialistih. Sledil je slovenski plebiscit, ki je potrdil enotnost slovenskega naroda v želji, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država. A za dosego resnične državnosti je bilo treba preskočiti še marsikatero oviro: sprejem zakonodaje, gospodarsko in finančno osamosvojitev, postavitev lastne vojske, premagati agresorsko JLA tako, da se je slednja celo umaknila ter – kar je bilo najtežje – doseči mednarodno priznanje. Slovenci tu nismo imeli veliko možnosti, saj sta ZDA in EU zagovarjali enotno Jugoslavijo. Šele z uspehom v vojni proti JLA se je začelo mnenje spreminjati, v manj kot desetih mesecih po osamosvojitvi smo dočakali tudi priznanje ZDA, čeprav se je ameriški državni sekretar James Baker na obisku v Beogradu tik pred slovensko osamosvojitvijo naglas zaklinjal, da ameriške podpore seperatizmu in secesionizmu pač ne bo. Kasnejši tok dogodkov ga je demantiral. Kar se je zdelo še 25. Junija 1991 nemogoče, je leto kasneje postalo realnost – Američani so slovenski primer upora proti JLA uporabili celo kot šolski primer na elitni ameriški vojaški akademiji West Point, ne glede na to, da se je v njej nekaj časa zadrževal tudi general, ki je Slovenijo napadel, namreč Veljko Kadijević.

Vas ta zgodba na kaj spominja? Morda na prizadevanja Kurdov, ki napovedujejo referendum o neodvisnosti, čeprav so v zelo težkem položaju – kot narod naseljujejo blizu deset držav na Bližnjem vzhodu, v štirih državah pa se štejejo v milijonih, največ v Turčiji, pa tudi v Iranu, Iraku ter Siriji. In kot pričakovano mednarodna skupnost ni navdušena nad namerami Kurdov, češ da bo to prineslo novo vojno. Za bojevanje proti Islamski državi so bili koristni, sedaj pač niso več. Takšna je pač realpolitika velesil. In vse to smo Slovenci okusili tudi na svoji koži, morda okušamo tudi sedaj, ko se v javnosti že vrstijo ugibanja o umiku ameriškega veleposlaništva iz Ljubljane (kar sedanji veleposlanik Hartley zanika), domnevno zaradi proruske usmeritve slovenske vladajoče politike. No, zadnji spin pa govori o tem, da bi utegnili Američani ukiniti vsa veleposlaništva na ozemlju nekdanje SFRJ, razen v – Beogradu. Kako je že dejal nekdanji udbovec Božidar Spasić v intervjuju za Nova24tv? »Ste prepričani, da je Jugoslavija res razpadla?«

Kar se tiče referendumov o neodvisnosti, imamo sedaj nov problem sredi Evrope: Katalonijo. Na Škotsko in njene občasne prebliske o odcepitvi od Združenega kraljestva smo se nekako že navadili (nazadnje se je to zgodilo po referendumu o Brexitu), poznavalci pa trdijo, da do te odcepitve verjetno nikoli ne bo prišlo. Nekoliko drugače pa je s Katalonijo, za katero dr. Andrej Fink v danes objavljenem intervjuju v Demokraciji trdi, da bo enkrat zagotovo postala samostojna. Gre za spopad, ki presega običajno rivalstvo v nogometu (»el classico«) in je v resnici precej resen politični konflikt, še posebej zato, ker še nikoli doslej svetovne novinarske agencije niso poročale o tako zavzetih poskusih uradnega Madrida, da referendum zatre. Leta 1990 si Beograd vseeno ni upal direktno poseči v slovenski plebiscit, čeprav so se na jugu nekdanje skupne države dali duška s trditvami, da slovenski plebiscit nasprotuje jugoslovanski ustavi. Govorili so tudi o neustavni enostranski odcepitvi. No, res je, da je slovenska stran v mesecih po plebiscitu ves čas ponujala možnost mirne razdružitve Jugoslavije ter preoblikovanje v novo konfederalno unijo, na kar pa seveda ni pristala Miloševićeva Srbija. Je pa zato slednja z odprtimi rokami pozdravili referendum v nekaterih večinsko srbskih občinah na Hrvaškem v Severni Dalmaciji, Liki in Kordunu avgusta 1990. Češ, če se od SFRJ odcepi Hrvaška, mi (krajinski Srbi) ne gremo stran. Hrvaška oblast je referendum sicer skušala preprečiti, pri tem pa ni računala, da jo bo pod pretvezo »nevtralnosti« ustavila JLA. Nadaljevanje poznamo.

Če se Slovenci še danes na očitke o tem, da smo rušili Jugoslavijo, sklicujemo na pravico do samoodločbe, potem moramo to pravico priznavati tudi drugim. O tem ni dvoma. Drugo vprašanje pa je, kaj dopušča španska ustava. Evropska unija v glavnem molči, slovenski zunanji minister Karl Erjavec pa je, podobno kot Danilo Türk v času plebiscita, slovenski in svetovni javnosti takoj dal vedeti, da vzporednic med Slovenci in Katalonci v resnici sploh ni. Češ, položaj je drugačen, kot je bil leta 1991 v Sloveniji. Kot je po končanem obisku v New Yorku dejal Erjavec, mora Katalonija uresničiti svojo pravico do samoodločbe v skladu z ustavo in zakoni. Kar pa je lahko problem, saj v španski ustavi za razliko od SFRJ ustavne podlage za referendum o neodvisnosti sploh ni. Ob tem je Erjavec modroval tudi o tem, da smo Slovenci izkoristili priložnost za osamosvojitev pravi čas, medtem ko je po njegovo kurdski referendum prišel v nepravem času. Morda ima celo prav – pred leti bi bile posledice v Turčiji manj resne, kajti medtem je turški predsednik Erdogan postal pravcati avtokratski vladar, ki Kurdom ne bo prizanašal, tako kot Turčija pred stoletjem ni prizanašala Armencem.

Ne glede na to, kakšna je španska ustava, bi morali samoodločbo Kataloncev spoštovati in jo upoštevati. Navsezadnje bi morali spoštovati tudi voljo krimskih Rusov, ki so se prav tako z referendumom odvrnili od uradnega Kijeva, a za mednarodno priznanje priključitve k Rusiji bi bilo treba najprej revidirati mednarodni sporazum o ukrajinski jedrski razorožitvi v zameno za nedotakljivost njenih meja. Zadnja dejanja španske vlade so skrb vzbujajoča – pošiljanje policijskih okrepitev iz drugih delov Španije v Katalonijo nas lahko zelo spominjajo na tragično zgodbo o Kosovu v osemdesetih letih, ko je pri »urejanju razmer« sodeloval tudi kontingent slovenske milice. Če sem prištejemo tudi poskus podreditve katalonske policije in represivne akcije, ki jih dirigira Madrid, bo to vse skupaj le povečalo kljubovalnost Kataloncev.

Nerodno pri vsem tem pa je, da je španska vlada s tem na nek način legitimizirala komunistično SFRJ. Pa ne samo to – španski premier Mariano Rajoy je hkrati vrhovni funkcionar španske ljudske stranke in s tem tudi pomemben član Evropske ljudske stranke, torej konservativne skupine, v katero spadajo tudi tri slovenske politične stranke slovenske pomladi (SDS, NSi, SLS). Gre za nasledstvo političnih sil, ki so v letih 1990 in 1991 imele vodilno vlogo pri osamosvajanju Slovenije, kar pomeni, da zaradi političnega zavezništva s špansko Partido Popular ne bi smela žrtvovati svoje načelne podpore Kataloncem. Če pa bo španska vlada še zaostrovala represijo, bi moralo slovensko predstavništvo v ELS na to takoj reagirati. Seveda je povsem mogoče, da v ozadju katalonske zgodbe stoji tudi kakšna levičarska naveza, ki je seveda v sporu s konservativno vlado v Madridu, a njen odziv v smeri represije bi nedvomno pomenil veliko moralno zmago skrajnega levičarstva ter diskvalifikacije, da je Rajoy nadaljevalec diktatorske politike generala Franca in da takšno politiko Evropska ljudska stranka, katere začetniki so bili prav očetje združene Evrope (Schuman, De Gasperi, Adenauer…), tiho soglaša, kar bi pomenilo dokončen propad Evropske unije. Že tako ali tako je znotraj ELS prišlo do razkola zaradi različnih pogledov na migrantsko vprašanje, pa tudi zaradi bolj samostojne politike držav višegrajske skupine, kjer sta se v zadnjem času na prangerju znašli predvsem Poljska in Madžarska.

No, ob koncu naj spomnim na to, kar je na twitterju zapisal predsednik SDS Janez Janša: »Vsak narod ima načelno pravico do samoodločbe, tudi Baski, Škoti ipd. Kar terjaš zase, moraš priznavati tudi drugim.« Upam seveda, da se bodo tega držali tudi naši evropski poslanci, ki bodo v plovbi med Scilo in Karibdo imeli pomembno vlogo: s posredovanjem preprečiti morebiten hujši oboroženi spopad v Kataloniji. Če bi do tega prišlo, bi to pomenilo smrtni udarec tako združeni Evropi kot tudi tisti politični sili, ki je imela najvplivnejšo vlogo pri njenem nastanku. Morda je tudi to dokaz, da se mora tudi sama ELS veliko bolj odločno vrniti k jedru krščanstva ter pustiti ob strani ekonomski pragmatizem, ki ga pooseblja sedaj že zloglasni predsednik Evropske komisije Jean Claude Juncker, ki ga ni bilo sram izreči javni poklon umrlemu kubanskemu revolucionarju Fidelu Castru. Evropa torej potrebuje resno notranjo reformo, ki ne bo samo institucionalna, ampak predvsem duhovna – sicer bo izročilo očetov združene Evrope dokončno poteptano.

Gašper Blažič

P. S.: Po že napisani kolumni pa sem s strani Evropske ljudske stranke prejel pojasnilo, zakaj ELS ni naklonjena referendumu v Kataloniji, pri čemer opozarja, da je odcepitev Katalonije predvsem interes levice, v mednarodnem okolju pa tudi Rusije, ki bi rada destabilizirala širšo regijo. Po neuradnih podatkih zavzetost Kataloncev za samostojnost ni tako enotna kot slovenska, je pa pristop španske vlade napačen, saj je denimo uradni London zamižal na eno oko ob zadnjem referendumu na Škotskem – s tem pa je pripomogel, da referendum v prid samostojnosti ni uspel.

S stališčem španske delegacije ELS v Evropskem parlamentu, da je katalonska regionalna vlada kršila špansko ustavo, se je sicer mogoče strinjati. Problematičen naj bi bil predvsem vzporedni pravni sistem, ki naj bi dejansko suspendiral dosedanji statut avtononije in samouprave Katalonije, ogroženi so temelji pravne države in tudi varstvo osebnih podatkov (iz državnih podatkovnih baz naj bi katalonska vlada sestavljala volilne imenike), kar je španska delegacija v posebnem pismu sporočila tudi predsedniku Evropskega parlamenta Antoniju Tajaniju ter podpredsedniku Evropske komisije Fransu Timmermansu.

Obtožbe so sicer precej splošne, saj svetovna javnost (in celo avtor teh vrstic) nima ravno prave slike o tem, kateri španski ustavni členi ter zakoni so kršeni. To najbrž vedo predvsem sami. In kaj sedaj? Katalonci bodo morali najprej obrazložiti, zakaj se zavzemajo za neodvisnost, in sesti za pogajalsko mizo z Madridom, slednji pa se bo moral vzdržati akcij, ki bi vzbujale vtis, da jim gre za prisilno vzdrževanje enotnosti Španije, ne pa za obrambo vladavine prava.

nazaj na vrh