Sanje o svobodi in soočenje z realnostjo Izpostavljeno

  • Napisal  Sandi Osojnik, župnik v Grahovem
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Sandi Osojnik, župnik v Grahovem Sandi Osojnik, župnik v Grahovem

Tako je zapisal eden od svetopisemskih pisateljev (v psalmu 125), ko so Izraelci že pred 3000 in več leti zapustili Egipt in odšli v novo deželo svobodi naproti. Ker je Sveto pismo najbolj razširjena knjiga v svetovnem merilu in ker je večina vernikov našega planeta kristjanov, so najpomembnejši dogodki zgodovine Izraela splošno znani. Podobno izkušnjo kot oni so v zgodovini človeštva imeli tudi drugi narodi, ki so se sčasoma oblikovali v državne tvorbe. Med zadnjimi se je zgodilo to tudi nam, Slovencem, pa čeprav je tega že 30 let.

 

Podobno kot Izraelci smo tudi mi bili navdušeni, ko smo si končno pridobili svojo državo. Koliko naših prednikov bi si želelo to doživeti, pa jim ni bilo dano. Mnogi veliki Slovenci in Slovenke so v 1000-letni zgodovini (od Brižinskih spomenikov dalje) polagali temelje naše narodne zavednosti in posledično tudi oblikovanju slovenske države. In ko se je končno to zgodilo, smo mislili, da sanjamo. Zadnjega pol stoletja so nas še imeli v primežu fašisti, nacisti in komunisti in zdelo se je, da bomo še dolgo čakali na svojo samostojnost in svobodo. Pa se je hvala bogu na hitro vse skupaj zgodilo. Verni smo se Bogu in nebeški materi Mariji zahvaljevali za dar svoje države. Prav zato se katoličani na praznik Marijinega vnebovzetja vsako leto zahvaljujemo in še naprej priporočamo Božji materi za varstvo in blagoslov našega naroda. Kličemo jo za kraljico Slovencev. Verujemo, kot so verovali tudi Izraelci, da nas je Gospod vodil skozi stoletja kljub stranpotem, ki so bile posledica človeške zlobe in koristoljubnih interesov velikih narodov, ki so nam vladali.

Toda sanje so se kaj hitro spremenile v resničnost. Izraelcem je pot v svobodo postala naporna in začelo se jim je tožiti po suženjstvu v Egiptu. Mnogi so godrnjali zoper voditelja Mojzesa, saj jim je bilo bolje živeti v suženjstvu ob obilici hrane kot v svobodi in v negotovosti, kako bodo preživeli. Materialno je zmagovalo nad duhovnim. Tudi Slovenci smo si bili zelo enotni in povezani v uresničenju sanj o svobodi in ustanovitvi svoje države, ko pa smo se prebudili v realnost, smo se spet razdelili na dva tabora. Ena stran v smeri prizadevanja za boljši jutri kljub težavam, druga v smeri nostalgije po nekdanji Jugoslaviji, kjer nam je bilo bolje. Takrat naj ne bi bilo toliko zlorab in izkoriščanja (oziroma zanje nismo vedeli), takrat nam ni bilo treba nič razmišljati (komunistični oblastniki so mislili namesto nas). Takrat si bil lepo tiho in dobil dovolj za preživetje. Bil je socialni mir. Takrat se ni smelo štrajkati, takrat smo imeli drugačne maske in nagobčnike na ustih kot danes.

Spomnim se v srednji šoli na Poljanski v Ljubljani, da smo nekateri, ki smo študirali za duhovnike, prinesli opravičilo našega vzgojitelja, ker za božič nismo prišli v šolo. Razlog: družinsko praznovanje. Mnogi učitelji so bili zgroženi. Ne pa vsi. Tedanji ravnatelj Komac (in še nekateri) je zahteval ukor za prestopnike, pa so ga nekateri (normalni) učitelji pomirili, da je za ukor po veljavnih predpisih treba manjkati več kot šest ur pouka. Tako smo dobili le šest neupravičenih. Tudi v času služenja vojske je bilo za SFRJ zelo nevarno, če so se po naključju v nekem baru srečali na pivu trije »popi« (študentje teologije), ker so s tem že “narušavali društveni poredak”. Enkrat so me zaradi tovrstnega prestopka klicali na zagovor.

Danes je celo najbolj zaplankanim zgodovinarjem jasno, da nekdanja Jugoslavija ni razpadla zaradi popivanja takšnih in drugačnih klap po kasarnah. Kadar je danes v Sloveniji na oblasti leva opcija politikov, takrat jamranja po nekdanji državi ni veliko, ker se zdi, da se je čas obrnil nazaj vsaj v leto smrti Josipa Broza ter je določenim kričačem in medijem odsvetovano (prepovedano) kritizirati. Ko pa pride na oblast desna opcija, pa je treba spet ves arzenal v polnosti aktivirati proti obstoječim vladarjem. Zelo čudno in smešno je, da je ministra Počivalška postavila na oblast sedanja opozicija, zdaj pa ga interpelira. Če je po njenem mnenju res slab minister, ne bi smel biti v Šarčevi vladi. Naj razume, kdor more! Vsem privoščim vedno znova opevano kmečko logiko!

Sandi Osojnik

nazaj na vrh