Rasisti, dobrodošli v halal državi! Izpostavljeno

foto: Matic Štojs Lomovšek foto: Matic Štojs Lomovšek

Priznam – ko sem prebiral najnovejši zapis medijsko najbolj prepoznavnega slovenskega katoliškega klerika patra Branka Cestnika (»Rasizem je gnus«), sem bil kar slabe volje. Pa ne toliko zato, ker bi se prepoznal v ciljni skupini, na katero je pisec pikiral, ampak bolj zato, ker smo spet padli v razpravo o nečem, česar v resnici v razvpiti zgodbi o »rjuharicah« sploh ni bilo. Kdor je pozorno spremljal poročanje Demokracije o ogorčenosti ene od naših bralk, ki je v bazenu zalotila ženske v »potapljaški obleki«, je lahko opazil, da je šele direktor term Vivat zadevo skušal zasukati v smer rasizma, češ a zdaj bomo pa že temnopoltim preprečevali, da se bodo kopali pri nas. Oprostite, je kdo govoril o barvi kože? Govorimo najprej o higienskih standardih in o tem mi je po telefonu razlagala tudi gospa, ki je imela rezerviran aranžma v istih termah, a ga je odpovedala. Islama še omenila ni. Torej ni šlo niti za versko nestrpnost, ki jo je v naši državi sicer veliko (še zlasti proti katoličanom), še toliko manj pa za rasizem.

 

Pa nič hudega, če mi ne verjamete. Kar se mene tiče, imam v tej zgodbi povsem čisto vest, ker ne sovražim nikogar. Nikoli pa tudi ne bom trdil, da sem dober katoličan (da, spet pikiram na Cestnikov zapis na blogu), še manj da sem dober kristjan. No, zagotovo sem v zadnjih letih bolj slab »papežnik« oz. »papist« (izraz, ki ga nekateri protestanti slabšalno uporabljajo za katoličane), ker nisem tip človeka, ki bi gojil kult osebnosti sedanjega papeža Frančiška, tako kot nisem gojil kulta osebnosti prejšnjih papežev (ne glede na to, da sem načeloma vzljubil prejšnja dva papeža). In priznam, tudi slovensko identitarno gibanje mi je blizu, vsaj tisti zmernejši del, ki ne zavrača krščanstva in tudi ne judovstva, prav tako tudi ne zavrača Evropske unije kot take. Hvala Bogu pa je tudi v vrstah Slovenske Karitas zmagal razum, vsaj glede na včerajšnje izjave, da je pri migracijah najbolj učinkovita pomoč tam, od koder so migranti doma – no, o tem, da so migranti dejansko le sredstvo v rokah organizatorjev migracij, skoraj nihče od katoliških medijev ne upa opozoriti. Govori se zgolj o ladjah v lasti nevladnih organizacij, ki rešujejo migrante na morju – in jih seveda kajpak pripeljejo v Evropo. Kar ni nič drugega kot nov način uvoza nosilcev invazije, potem ko so v marsikateri evropski državi na oblast prišle desne vlade in napovedale ostrejše ukrepe na področju migracij. Zagotovo je pomoč ljudem nekaj, kar je bistveno krščanskega, to pa ne pomeni, da biti kristjan pomeni imeti kratko pamet in da se mora za vsako ceno udinjati tujcem. Mene pač niso tako učili – mi je prav žal.

V zgodbi o »rjuharicah« pač ne gre za islam, še manj pa za rasizem. Če zgodbo umestimo v širši kontekst, lahko najdemo kakšno vzporednico. Denimo ponovitev škandala iz Lidla, tokrat v Ljubljanskih mlekarnah, kjer prav tako brišejo križe s kupol, ki se pojavljajo v reklamah za grške jogurte. Morda bo kdo rekel, zakaj toliko hrupa zaradi cenzuriranih križev. A to je zgodba, ki se ni začela včeraj – začela se je že zdavnaj. Najkasneje takrat, ko se je Evropska unija odpovedala omembi krščanskih korenin v preambuli ustavne pogodbe. Ker je hotela biti všečna ne-kristjanom. Tudi zato so celo nekatere katoliške šole začele snemati križe s sten, ponekod so z jedilnika celo črtali vse jedi, ki vsebujejo svinjino. Za vse, tudi kristjane. Kajti ko je vojska, je vojska za vse, pravi neki pregovor. Tovrstno nesmiselno prilagajanje in mentalni hiper-multikulturizem je samo vrh ledene gore in zunanji izraz strahotne duhovne revščine, ki je zajela staro celino. Ko je kazalo, da je krščanska sredina edina, ki se lahko upre takšnim zloveščim trendom, so si podredili tudi to. Zadnjih pet let, odkar je Katoliška cerkev pod vodstvom papeža Frančiška, se je katoliški mainstream zasukal za 180 stopinj, vse je šlo v smer poudarjanje usmiljenja brez kesanja. A bolj boli to, da je dogajanje na nek način potrdilo obtožbe nasprotnikov krščanstva (in še zlasti katolištva), češ katoličani ste »ovce«, ki zgolj sledite pastirju. Pokazalo se je namreč, da ta očitek večinoma celo drži – večina katoličanov ni zmožna aktivnega razumskega in duhovnega pristopa pri opredeljevanju glede verskih in družbenih vprašanj. Dovolj je, da sledijo papežu, češ on je že na pravi poti. In če se v katoliškem občestvu pojavi kakšna štrleča »špica«, ki povzroča motnjo znotraj prevladujoče mentalitete, jo je treba pač odrezati (beri: nadležnega disidenta postaviti na zatožno klop, ker pohujšuje občestvo). Na podoben način so včeraj mediji sekljali nekdanjega hrvaškega smučarja Ivico Kostelića, ker je po koncu finalne tekme med Francijo in Hrvaško objavil zastavo ene od afriških držav. In stopil na rep varuhom politične korektnosti, ki so smučarja takoj privezali na sramotilni steber.

Za konec pa morda ena malce provokativna zgodbica – je še kako resnična! Pred kakimi petnajstimi leti sem v svoj elektronski predal prvič prejel urgentni poziv k pomoči ukrajinski dojenčici z opeklinami. Podpisan je bil, če se prav spomnim, celo nek slovenski zdravnik. Poziv se je nanašal na to, da se zbira denar za operacijo, zbere pa se lahko tako, da ta poziv pošlje na čim več email naslovov, ker menda strežnik na podlagi čim večjega dosega tega sporočila za vsako poslano sporočilo beleži določeno vsoto dobička. Seveda se je zganila tudi računalniška stroka in preko medijev sporočila, da to seveda ni res, a Slovencev, ki imajo sicer veliko srce, a bolj kratko pamet, to ni izučilo. Tudi kakih sedem let kasneje sem spet dobil isto sporočilo, za katerega je bil(a) pošiljatelj(ica) prepričan(a), da je sveže. In ker mi je bilo tovrstnega mrcvarjenja dovolj, sem napisal nazaj, naj teh »starih jajc« ne pošilja naokoli. In sem v odgovor dobil, da sem človek brez srca (!), ker ne želim pomagati otrokom, ki potrebujejo takojšnjo pomoč.

Razumete poanto? Srce je potrebno, a potreben je tudi razum. Če bomo Slovenci in nasploh Evropejci hoteli preživeti, bomo morali dokončno opraviti z iluzijo, da smo iz humanitarnih razlogov DOLŽNI sprejeti pol Afrike. Zaman je govoriti o domoljubju, izročilu in še čem, če po drugi strani brez zadržka nasedamo na propagandne trike Sorosovih nevladnikov. Da jim nasedajo tisti Slovenci, ki imajo svoje spletne portale le v angleščini (češ, saj vsi Slovenci razumejo angleško) in ti na slovenski stavek na facebooku odgovorijo v angleščini, še nekako razumem. Smo v času, ko se skuša vzpostaviti novo svetovno ureditev preko mešanja narodov in kultur. Sorosov imperij nacionalnim državam napoveduje konec, odslej naj bi bila Evropa ena sama globalna vas, v kateri bo namešano vse mogoče ras, narodov in kultur. Ker to nekomu prinaša korist ter zadovoljitev finančnega interesa, tudi preko mednarodne trgovine z drogami. Tudi zato na naših tleh raste »halal država«. Jaz sem proti njej. Če se bo vodstvu Cerkve zazdelo, da je moje nasprotovanje rasistično, jo javno pozivam, da me lahko izobči, če želi. Bog je dal, Bog je vzel, naj bo hvaljeno Gospodovo ime. 

nazaj na vrh