Projekt Marjan Šarec ali kako so se pokakali največji junaki Izpostavljeno

  • Napisal  Gašper Blažič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Marjan Šarec Marjan Šarec Matic Štojs Lomovšek/Demokracija

NAPOLEON II., SIN VELIKEGA VOJSKOVODJE NAPOLEONA, KI JE S SVOJIMI POHODI MOČNO ZAZNAMOVAL EVROPO, JE ZADNJI DEL SVOJEGA ŽIVLJENJA PREŽIVEL V AVSTRIJI, KJER JE BIL TAKO REKOČ V HIŠNEM PRIPORU. NEKA LEGENDA PRAVI, DA JE OB PRIHODU NA ZADNJI KRAJ SVOJEGA BIVANJA DOŽIVEL SPREJEM TAKO, DA SO MU NAJPREJ POKAZALI – POLJSKO STRANIŠČE. KO SE JE ZAČUDIL, ZAKAJ SO GA MORALI NAJPREJ ODPELJATI TJA, SO MU REKLI, DA JE TO PAČ ZATO, KER JE TO EDINI KRAJ, KAMOR GRE TUDI CESAR PEŠ. NA VPRAŠANJE, ZAKAJ SO NA POLJSKO STRANIŠČE PRITRDILI NAPIS »WATERLOO«, SO MU ODGOVORILI: »TO PA ZATO, KER SO SE NA TEM KRAJU USRALI TUDI NAJVEČJI JUNAKI.«

Če še ne veste: Waterloo je bil tisti nesrečen kraj, kjer se je odvijala bitka, ki je usodno zapečatila usodo Napoleonove vladavine in dotedanjega zmagovalnega cesarja ponižala na raven izgnanca, ki je svoja jesenska leta preživljal na otoku Sveta Helena. Gre torej za mešanico realnosti in metaforičnih prispodob.

Tudi slovenska politika je polna kombinacij med realnostjo in metaforičnostjo, pri čemer nazadnje sploh ne vemo več, kaj je res in kaj ne. Jasno pa je samo eno: da je bilo v času okoli volitev veliko junakov, ki so se zaklinjali, da v nobenem primeru ne bodo šli v koalicijsko povezovanje s SDS. No, pred volitvami še niso vedeli, da bo SDS osvojila prvo mesto, a rezultat ni praktično v ničemer omehčal njihovih stališč. Največji »narodni heroj« v tej zgodbi je bil kajpak dosedanji kamniški župan Marjan Šarec, ki se očitno še vedno vidi v vlogi premierja, čeprav nekateri njegovi botri že mrzlično iščejo nadomestno rešitev v obliki tehničnega mandatarja, ki bi bil dovolj ubogljiva lutka za mafijske šefe, ki vladajo iz ozadja. A se je nazadnje v hlače podelal tudi on - po maratonskih pogajanjih minuli konec tedna, ko je že skoraj kazalo, da bo Slovenija dobila »sredinsko vlado« (brez SDS, se razume), je dobil košarico od NSi, ki se ni odločila za vstop v koalicijo, pa čeprav je zadnji nastop nekdanje predsednice NSi Ljudmile Novak (v slogu Spomenke Hribar) neokomunistični nomenklaturi vlil veliko upanja. A je bil premalo, da bi tehtnico NSi nagnil na stran novodobne SZDL.

Zagotovo je odstop NSi od koalicijskih pogajanj tranzicijskim mafijskim botrom močno pokvaril igro. Po tistem, ko se je ponesrečil plan A (da bi Šarčeva lista na volitvah osvojila prvo mesto in s tem nemoteno sestavila koalicijo), so se oprijeli plana B (sestavljanja vlade brez relativnega zmagovalca). A očitno se bodo morali sedaj oprijeti plana C, kar pomeni naslednje:

* Dosegati kompromise, ki bi zagotavljali obstoj vlade, bodo veliko težavnejši, saj je Levica skrajna stranka, ki ji odgovarja status opozicije »v imenu ljudstva«. Zanimivo bo ob tem spremljati, kako in koliko bo pripravljena popustiti SD, ki ji Levica odžira največ volivcev. Zagotovo pa bi manjšinska vlada s podporo Levice pomenila hojo po tankem ledu, ki se lahko vsak hip vdre - denimo z glasovanjem o zaupnici vladi. No, skoraj zagotovo pa bodo botri iz ozadja poskušali narediti vse, da do novih predčasnih volitev v bližnji prihodnosti ne bi prišlo, zato lahko pričakujemo, da bodo tudi v Levici - tudi pod grožnjo medijskega umora - privolili v kompromis, ki bi pomenil počrpanje koncesij drugega tira ter dokončno zavarovanje NLB kot državne »družinske srebrnine«. Vsaj do nove gospodarske krize. Ta kompromis pa bi lahko vključeval denimo tudi funkcijo ministra za izobraževanje, znanost in šport, ki bi pripadla - Branimirju Štruklju.

* Takšna vlada zagotovo ne bo sredinska in ne bo zagotavljala takšnega statusa, ki bi neokomunistom zagotavljal vladanje s pomočjo »figovega lista« z drugega pola. Izkušnje iz dosedanjih vlad kažejo, da so takšne »velike koalicije« služile predvsem temu, da so pomladne stranke, ki so reševale »čast dežele«, nase neprostovoljno prevzemale odgovornost za slabe poteze vlade, medtem ko so si neokomunistične stranke na ta račun pilatovsko umivale roke - spomnimo se političnega brodoloma Marjana Podobnika.

* Neokomunistični voditelji iz ozadja so že spoznali, da je Marjan Šarec lahko mlinski kamen za njihove načrte, saj bi lahko kot »slon v trgovini s porcelanom« pokvaril njihovo igro, to je »počasno kuhanje žab«. Namreč, preveč grobo odmerjene poteze karakterno nepredvidljivega in hudo ambicioznega Kamničana bi lahko sprožile državljanski revolt, kar bi pomenilo veliko nevarnost za stara omrežja. To pa tudi pomeni, da si nomenklatura ne bi mogla več privoščiti brezskrbnega dopuščanja »svobodnih« volitev, na katerih ne bi mogla nadzorovati javnega mnenja ter delitve poslanskih sedežev. Tudi zato obstaja realna možnost, da se Šarec umakne v prid »tretje osebe«.

Seveda moramo razumeti, da je globoka država za zdaj izgubila morda le dve bitki, še zdaleč pa ne tudi vojne. Vojna bi bila zanjo izgubljena šele takrat, ko bi doživela takšno volilno katastrofo kot levica na zadnjih volitvah na Madžarskem, seveda pod pogojem, da bi nova vlada odločno presekala dotok »sveže krvi« iz NLB in da bi tudi organi pregona začeli delovati tako, kot je treba. Za zdaj pa je takšen scenarij še zelo nerealen, saj je globoka država po zaslugi volilnega sistema ter slabokrvnosti civilnega odpora trdno v sedlu. Tolaži pa nas lahko dejstvo, da še nikjer nobena potegavščina ni trajala v nedogled - leta 2000 so Srbi po več kot desetih letih suženjstva pod jarmom Slobodana Miloševića le te-ga sklatili z oblasti in ga izročili haaškemu sodišču za vojne zločine. Srbi so bili v to praktično prisiljeni, ko so spoznali, da zgolj od parol ni mogoče živeti in da so se zaradi vseh vojnih projektov znašli na robu preživetja. V Sloveniji je stvar bistveno bolj zapletena, ker je neokomunistična tranzicijska nomenklatura ves čas dajala vtis evropskosti in demokratičnosti, s čimer je ustvarila mega-iluzijo o Sloveniji kot demokratični državi ter »zgodbi o uspehu«. A prav dogajanje po zadnjih volitvah dokazuje, da vsaj eden od členov slovenske ustave ne velja - da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Ne bo držalo - ljudstvo bo moralo oblast šele prevzeti! In ko bo na to pripravljeno, se bodo tudi največji neokomunistični junaki nemočno podelali v spodnjice. In ta čas, upam, ni več daleč.

nazaj na vrh