Prekmurska stoletnica in zlorabljena enotnost po Kučanovem receptu Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Če želimo res dobro razumeti aktualno slovensko politično dogajanje, ne moremo prezreti dogajanja v drugi polovici osemdesetih let, ko je ZSMS pri odpiranju družbenega prostora orala ledino, s tem pa so se začeli odpirati številni družbeni tokovi, ki niso bili v skladu z ideologijo vladajoče elite. Seveda je treba upoštevati, da se je slovenski politični, pravzaprav partijski vrh v tistem času že zapletel v konflikt z zvezno oblastjo ter vojaškim vrhom v Beogradu, svojo kožo pa je reševal najprej na račun aretacije Janeza Janše. Nato pa se je odprla še fronta s Slobodanom Miloševićem, ki je ob pohodu na Kosovo zapretil z metodami jogurtne revolucije tudi drugim delom tedanje Jugoslavije.

 

Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi Miloševiću s pomočjo ulice uspelo doseči zamenjavo neubogljivih funkcionarjev tudi v Sloveniji, potem ko je opravil umazano delo v Prištini, Novem Sadu ter tedanjem Titogradu oz. sedanji Podgorici. Slovenija je bila za kaj takega preveč oddaljena – mejila je na dve zahodni državi, hkrati pa ni mejila na Srbijo, povrh vsega pa je bila še razmeroma nacionalno homogena. Resnična nevarnost, ki ji je grozila, je bila predvsem v tem, da bi pod pretvezo izrednih razmer tedanja JLA izvedla intervencijo in po zgledu Prage 1968 znova ohromila družbeno dogajanje.

V resnici je JLA po nekajkratnih grožnjah takšno intervencijo izvedla po razglašeni osamosvojitvi, to je junija in julija 1991. Slovenija se je takrat ubranila in pokazala podobno enotno voljo do odpora kot ob plebiscitu. Takšen nastop je bil tudi pričakovan. Vendar v sebi skriva tudi zanke – namreč, vsako leto ob obletnici razglasitve rezultatov plebiscita praznujemo dan samostojnosti, ki so mu kasneje dodali še enotnost. Seveda je jasno, da je s tem mišljena predvsem enotna volja, izražena na plebiscitu, ne pa tudi politična enotnost, ki jo je bilo v resnici zelo malo. Razen morda v treh tednih neposredno pred plebiscitom in še prej februarja 1989 ob podpori kosovskim rudarjem. Med tedanjimi govorniki je bil tudi nedavno umrl Ivan Oman, kmet iz Zminca, ki je v prelomnem času slovenske zgodovine vstopil v vlogo državnika, jasno prepoznaval znamenja časa in odločno podprl projekt slovenske vojske. Kot član državnega predsedstva je seveda moral sodelovati z zadnjim partijskim šefom Milanom Kučanom, ki je kazal precej manj volje do razvoja slovenske obrambne sile, vendar je bil Oman edini član predsedstva, ki ni podprl razvpite deklaracije za mir in ni podlegel skušnjavi lažnega ideala o vojaški nevtralnosti Slovenije, za kar je sicer navijal Školčev preostanek ZSMS, zbran v novi Liberalno-demokratski stranki.

Kar se tiče Milana Kučana, je sam veliko stavil na enotnost, vendar na nekoliko drugačen način. Ko je nekoliko presenetljivo za nekaj časa izgubil nadzor nad dogajanjem ob aferi JBTZ, je začel na nosilce tedanjega civilnega odpora pritiskati na bolj sofisticiran način – z besedami, češ vsi smo v istem čolnu, kar je pomenilo, da je treba sedaj zbrati vse moči v odporu zoper pritiske iz Beograda. In prav v tem grmu tiči partijski zajec – namreč, slovenska partijska vrhuška je v tistem času zelo močno potrebovala zunanjega sovražnika. In ga je tudi dobila. Ker je vedela, da so Miloševićeve težnje v resnici še bolj nevarne nastajajoči slovenski opoziciji, na katero je dogmatični vrh zveznih partijskih ter armadnih organov gledal kot na izvržek, ki ga je treba zatreti. S tem si je slovenski partijski vrh spretno zavaroval hrbet in poskrbel, da v prelomnih časih ni prišlo do neprijetnih presenečenj s strani opozicije. Tudi kasneje je Kučan že kot predsednik predsedstva in kot šef države znal nastopiti kot garant enotnosti in nosilec tako imenovane slovenske sinteze. Ta položaj je v očeh slovenske javnosti obdržal tudi v trenutkih, ko so njegovi jurišniki izvajali najbolj umazana dela, denimo pri aferi Depala vas. In kdor se je v javnosti prikazal kot Kučanov nasprotnik, je bil prepoznan kot izpričan upornik proti enotnosti ter nacionalnemu interesu. Kar je pravzaprav postalo sinonim za veleizdajo. Le da so Kučanovi znali vedno dobro poskrbeti, da se je ob uradnih državnih proslavah ob dnevu državnosti pojavila še kakšna druga, »alternativna« proslava, ki so jo organizirali t. i. zdraharji.

Tudi pri letošnji proslavi ob stoletnici združitve Prekmurja z matično domovino ni bilo nič drugače. Katoliška Cerkev v Sloveniji je organizirala slovesno sveto mašo. In to v istem kraju, na isti dan kot je potekala državna proslava, le da nekaj ur prej. Maši je sledila še kratka slavnostna akademija, ki jo je s svojim govorom zaznamoval tudi predsednik republike Borut Pahor, ki mu je bila sicer bila odvzeta možnost govora na uradni proslavi. Osrednji slavnostni govor je namreč pripadel premierju Marjanu Šarcu, ki je v svojem govoru veliko stavil na slovensko enotnost, a med vrsticami ves čas robantil nad opozicijo. Kar je bila predstava čisto po Kučanovem okusu, saj mu je njegov protežiranec iz Kamnika v govoru tudi polaskal. Zadnji šef partije, ki si je kot Prekmurec prislužil vodenje organizacijskega odbora, se je iz previdnosti udeležil tudi maše, kjer mu verjetno ni ravno dišalo, da so govorniki poleg močne vloge katoliških duhovnikov ob združitvi Prekmurja z matico poudarjali predvsem »katoliško vero« v Prekmurju. Nasploh pa cerkvena slovesnost ni prinesla kakšne pretresljive ali celo škandalozne izjave, celo kardinal Franc Rode, v preteklosti znan kot »gromovnik«, je bil dokaj zadržan. Krajevni ordinarij Peter Štumpf je sicer spomnil na tragiko narodne razdeljenosti, a na tem mestu ni ponovil besed Jožefa Klekla starejšega, ki jih je prav pred stotimi leti izrekel v Beltincih, ga je pa zato murskosoboški škof citiral dva dni prej na Marijino vnebovzetje v Turnišču. In kaj je dejal starejši Klekl? »Nismo izpolnili svoje dolžnosti, da bi svetu pokazali, da nas je Bog kot Slovence ustvaril. To moramo popraviti. Za kulturo svojega jezika si moramo prizadevati z vsemi močmi; stalno, trdno moramo povsod celemu svetu pokazati, da smo Slovenci… V naši domovini lahko vsak narod govori svoj jezik. Mi Slovenci zahtevamo, naj se Madžarom in Nemcem, ki živijo med nami, da svobodo materinega jezika. Vsi smo izkusili, kako bridko je, če se materni jezik, za vero najdražja krasota, vklepa v verige. Naša prva dolžnost je, da sedaj popravimo, kar smo zamudili, da povsod pokažemo, da smo Slovenci, da povsod pokažemo, da nismo boljševiki, ampak verni Slovenci. Ta verni slovenski narod naj Bog živi!«

Zagotovo takšne izjave niso bile redke v tedanjem času. Navsezadnje je že škof Anton Martin Slomšek že sredi 19. stoletja opozarjal na bližajoči se vihar rdeče ideologije. V imenu enotnosti se o njej na sami slovesnosti ni govorilo, zato smo tudi kakšen bolj udaren citat tudi pogrešali. Cerkvena slovesnost je torej pokazala svoj vsenarodni značaj. Državna proslava oz. njeni nosilci so v tem primeru padli na izpitu, za seboj pa so pustili precej grenak okus po izključevanju v imenu iste enotnosti, na katero sicer že trideset let prisega Kučan. Ki pa je vsaj v zvezi z umrlim Ivanom Omanom zmogel povedati resnico, da je bil preudaren človek in trezen politik in da je v ospredje svojega političnega delovanja postavljal interese slovenskega naroda in države. Temu je zmogel podrejati svoje strankarske interese. No, prav ta ideal pa očitno ostaja neuresničen pri sedanji vladi in pri botrih, ki jo obvladujejo. In tudi zato bo Prekmurje v duhu poznega socializma še naprej stagniralo in predstavljalo slabo vest in slepo črevo grenke slovenske politične realnosti.

nazaj na vrh