Praznovanje rojstnega dne Josipa Broza Tita leta 1945 v Sloveniji in poboji

  • Napisal  Igor Podbrežnik
Josip Broz Tito Josip Broz Tito Foto: arhiv Demokracije

V bivši skupni državi Jugoslaviji je oblast mesec maj proglasila za mesec mladosti, domnevni rojstni dan predsednika države maršala Josipa Broza Tita pa je postal dan mladosti.

Ta dan so v Beogradu, glavnem mestu takratne skupne države, ves dan potekale slovesnosti, ki so se zvečer zaključile z manifestacijami na enem od beograjskih nogometnih štadionov in predajo štafetne palice »ljubljenemu« maršalu, dvakratnemu »narodnemu heroju«, častnemu doktorju ljubljanske univerze, častnemu občanu Kamnika, itd.

Maja 1945 še ni bilo pogojev, da bi s štafetno palico krožili po vsej bivši državi, saj so marsikje, ne samo v Sloveniji, še potekali spopadi jugoslovanske vojske s protirevolucionarnimi enotami, ki se niso želele predati in so vztrajale v borbi.

Maršal Tito je svoj rojstni dan očitno praznoval v Sloveniji, kjer je takrat potekalo množično pobijanje zajetih pripadnikov premaganih protirevolucionarnih enot. Po poročanju Slovenskega poročevalca, glasila Osvobodilne fronte (30. maj. 1945), je v Ljubljano, kjer je v nedeljo 26. maja govoril z balkona ljubljanske univerze, prispel 25. maja preko Celja. Torej je svoj rojstni dan praznoval v družbi najožjih partijskih sodelavcev, notranjega ministra Rankoviča in slovenskega notranjega minstra Mačka, v torek, 29. maja, pa mu je slovensko politično vodstvo v ljubljanski operni hiši, ki je svoja vrata za občinstvo odprla mnogo kasneje, priredilo slavnostno predstavo Smetanove opere Prodana nevesta.

Maršal Tito je gotovo imel tehtne razloge, da je osebni praznik povezal z obiskom Slovenije, prav gotovo je imel tudi razlog, da je v Ljubljano potoval po daljši poti, saj je v okolici knežjega mesta takrat potekala strašna morija nasprotnikov režima. Takratni časopisi so tudi poročali, da je na Gorenjskem obiskal Bled ter še nekaj krajev, ki pa jih avtorji prispevkov ne omenjajo, omenjajo pa, da je maršal Jugoslavije Josip Broz Tito v sredo, 30. maja, prispel v Kamnik. Kot so zapisali, se je v Kamniku »zbrala po cestah številna množica, ki je navdušeno pozdravljala svojega ljubljenega maršala. Maršal Tito, ki se je pripeljal s svojim spremstvom z avtomobili, se je peš napotil skozi mesto, kjer si je ogledal nekatere zanimivosti. V mestu so ga sprejeli predstavniki krajevnih oblasti ter vojaških edinic, na Glavnem trgu pa mu je podal raport načelnik štaba XV. Divizije major Peter Brajanović. Množica je navdušeno spremljala sleherno gesto svojega visokega gosta, ki se je po kratkem ogledu mesta odpeljal zopet dalje.«

Če naredimo zaključke, ki se nanašajo na Titovo majsko “vandranje” po Sloveniji, ki je trajalo skoraj teden dni, se lahko samo zgrozimo nad dejstvom, da je bilo v poboje vpleteno najvišje partijsko vodstvo Slovenije in Jugoslavije, obseg morije pa je bil izjemno obsežen, saj je trajalo kar nekaj dni, da je maršal obiskal in osebno preveril, kako uspešne so bile vojaške enote »osvoboditeljev«, za katerimi so ostala množična morišča širom Slovenije. Torej je imel maršal Jugoslavije veliko razlogov, da je tiste majske dni obiskal Slovenijo, kjer je z najožjimi sodelavci proslavil svoj rojstni dan, si ogledoval znamenitosti, se predajal užitkom operne glasbe in poslušal poročila vodstev vojaških enot, ki so izvajale morijo.

Glavna značilnost pobojev je prav gotovo ta, da so bili, vsaj velika večina, izvršeni že v formalnem miru, torej ne v vojnem stanju. Storjeni so bili brez pravih sojenj. Med morebitnimi vojnimi zločinci je bila pomorjena množica nedolžnih ljudi, tudi žena in otrok. Vsi ti so bežali, ker so se bali komunizma oziroma niso hoteli živeti v njem.

Spričo množičnosti usmrtitev teh dejanj pred ljudmi seveda ni bilo mogoče povsem prikriti. Večina prebivalstva je bila ob teh pomorih šokirana in prestrašena. Ker je človek takrat lahko kaj hitro izgubil življenje in ker je veljalo pri oblasti načelo, »kdor ni z nami, je proti nam«, so se ljudje, še posebej glede teh reči, zavili v molk. Ta je trajal ne samo nekaj naslednjih zelo represivnih let, temveč še desetletja kasneje, celo obdobje komunističnega enoumja, vse do leta 1990.

V resnici molk o krvavem maju traja še danes, tako močno so ti dogodki vplivali na takratne prebivalce Slovenije, ki so svoj strah prenesli na potomce, kar nas ovira, da bi ustvarjalno zaživeli z danostmi, ki se nam ponujajo v samostojni državi in ustavno zajamčeni demokraciji.

Pripis: besedilo je objavljeno tudi na povezavi Demos na Kamniškem z nekaj slikovnega gradiva.

nazaj na vrh