Poslanci niso dovolj usposobljeni za resen nadzor obveščevalcev Izpostavljeno

  • Napisal  Vinko Gorenak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Vinko Gorenak (foto: Demokracija) Vinko Gorenak (foto: Demokracija)

Jerca Korče, poslanka DZ, članica Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, namestnica vodje poslanske skupine LMŠ, podpredsednica LMŠ in še kaj bi se našlo, je včeraj po obisku Sove izjavila, da »imamo politične dokaze o vplivanju hrvaške strani na POP TV«. Čista amaterska izjava. Ja kakšni pa so to, politični dokazi, lepo vas prosim. Na TW profilu sem tako vprašanje tudi postavil, toda, pričakovano, odgovora nisem dobil. Tudi sicer naša stran kar naprej ponavlja mantro o verjetno resničnem poskusu hrvaške strani, da bi vplivala na to, da POP TV ne bi poročala o tem, da je Hrvaška stran prisluškovala našemu arbitru Jerneju Sekolcu in Simoni Drenik. Ja seveda, dvoličnost pa taka, kot da na poročanje medijev lahko vplivajo le naši oblastniki tipa Šarec, ki je kar naročal državnim podjetjem, kje naj oglašujejo in kje ne.

Jerca Korče ima sicer, po uradnih podatkih, fakultetno izobrazbo, vidim pa, da so se mnogi tviteraši spraševali, kakšno izobrazbo ima in ali lahko te stvari pri nas komentira kdorkoli.

images

Ob tem sem se spomnil še treh zadev.

  • Prva je izjava sina, ko je bil star 15 let. Listal je neko brošuro o poklicih in kakšna izobrazba je za določen poklic potrebna. »Ati, jaz bom pa poslanec,« me je odločno presenetil. Takrat se še meni ni sanjalo, da bom kdaj poslanec. »Ja zakaj pa?« sem ga vprašal. »Glej, kaj tu piše v koloni 'potrebna izobrazba' za poklic poslanca.« In sem pogledal. Pisalo je: »Izobrazba ni potrebna.« Pa smo tam. To je tudi resnica. Le slovensko državljanstvo in polnoletnost sta edina pogoja, da nekdo postane poslanec. Sin danes ni poslanec, sem pa vesel, da se je izobraževal in doktoriral.
  • Druga zadeva je izjava Francija Keka, takrat poslanca danes že propadle Zares. Novinarji so ga vprašali, kako kaj kot član Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb nadzira Sovo. Njegov odgovor je bil iskren in pošten, dejansko pa njegova vsebina odraža bistvo problema nadzora. Nekako takole je dejal (napisano po spominu): »Ko pridemo na Sovo in v nekem kotu vidim nenavadno mašino, jih vprašam, za kaj pa imate tole mašino. Odgovorijo mi, da z njo delajo sladoled. Prav to je lahko res, tega ne vem, morda pa je to prisluškovalna naprava, kako naj jaz to vem.« 
  • Tretja zadeva pa so moja predavanja študentom. Vsako leto smo našteli vse organe in institucije, ki nadzirajo delo Sove. Na koncu pa sem jih vprašal, kateri nadzor je po njihovem mnenju najučinkovitejši. Večinsko mnenje vsako leto je bilo, da je to nadzor poslancev, torej parlamentarni nadzor. Ko pa sem jih spomnil na izjavo Francija Keka, so začeli dvomiti v svoje prepričanje.

Opisane situacije povedo veliko in še več. Imajo pa skupen imenovalec, to je amaterizem večine poslancev. Vsakdo lahko postane član parlamentarne komisije za nadzor, nobena predznanja niso potrebna. Iz izkušenj pa lahko trdim, da nobena parlamentarna skupina poslancev strokovno ni sposobna narediti resnega nadzora nad delom Sove, tu in tam se kaj posreči, toda vedno s pomočjo notranjih, v Sovi zaposlenih informatorjev, večinsko pa prav nič.

Nima smisla le kritizirati, smiselno je, da navedemo tudi rešitve. Ena od rešitev, ki se mi zdi dovolj dobra, je nemška izkušnja. Tam ne more kdorkoli od njihovih poslancev postati član delovnega telesa, ki nadzira delo varnostnih in obveščevalnih služb. Na osnovi svoje strokovnosti in preteklih delovnih izkušenj, zlasti pa garancij za politično nepristranskost, si mora pridobiti dvotretjinsko podporo vseh poslancev njihovega parlamenta. Brez tega ne more postati član takega delovnega telesa. Delovno telo pa ima zaposlene še vrhunske poznavalce stroke s področja obveščevalnih služb, pogosto tudi upokojene nekdanje vodilne v obveščevalnih službah, ki njihovim poslancem svetujejo. Zdi se mi, da je to ena od možnih rešitev za naše razmere.

nazaj na vrh