Politična komedija – za ljudi tragedija

  • Napisal  Dr. Vinko Gorenak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Marjana Šarca vidim kot »komedijanta«. Mož je odlično opravljal posel komedijanta ... Foto: MaticŠtojs Lomovšek Marjana Šarca vidim kot »komedijanta«. Mož je odlično opravljal posel komedijanta ... Foto: MaticŠtojs Lomovšek

No pa smo še korak bližje politični komediji – uradno imenovani Vlada RS – ljudsko gledano pa seveda tragediji. Poleg predsednika vlade imamo še njegov predlog kandidatov za ministre in celo ničvreden papir imenovan koalicijski sporazum. Toda smo v času po volitvah in glavni akterji te politične komedije pač ne gledajo več na ljudi in njihove potrebe, za njih je po volitvah pomembno vse kaj drugega kot so ljudje.

 

Zgodba je komična po vsebini, za ljudi pa je gotovo prej kot komična le in samo tragična. Komična zato, ker bomo deležni medsebojnih prepirov, obkladanj, izsiljevanj, groženj, pogojevanj, izza česar pa bo le in samo pohlep po položajih in denarju, za ljudi pa tragična zato, ker za njih in njihovo bodočnost pač nihče od glavnih igralcev in njihovih ansamblov – beri političnih strank, ne bo naredil prav nič ali skoraj nič. No in v tej komično tragični zgodbi nastopajo pač glavni igralci. In kdo to so? Kako jih vidim?

Marjana Šarca vidim kot »komedijanta«. Mož je odlično opravljal posel komedijanta, z veseljem sem mu prisluhnil in se nasmejal, stvar je obvladal, nenazadnje je študirani igralec. Kakšen župan je bil ne bom sodil, ker tega ne vem. Vem le to, da mi je nekdo od zaposlenih na Občini Kamnik, že pred časom povedal, da ga kličejo »psiho«. A je »psiho« danes v službi, se sprašujejo med seboj. Vse lepo in prav, mož je danes v politični komediji uradno predsednik Vlade RS. Da pojma nima o državni politiki in vodenju države je vidno iz Lune. Toda to zanj ni pomembno. Pomembno je to, da bo v zgodovini države zapisan kot predsednik vlade, pa četudi za toliko časa, kot je življenjska doba sladoleda julija na soncu. Nihče me ne bo prepričal, da bo v »svoji ekipi« (narekovaja nista pomota) obvladoval dva bivša predsednika vlade, ki sta že preizkusila, kaj ta funkcija pomeni. Da ne govorim o drugih volkovih njegovega šestorčka.

Mira Cerarja vidim kot »poraženega generala«, ki pa ima še hude politične ambicije. Jasno je, da je imel do sedaj poslansko vojsko v obliki skoraj 35 poslancev, toda »junijska vojna« (beri volitve) je to vojsko hudo oklestila na le 9 poslancev, enega od svojih vojakov – Milana Brgleza je po vojni nagnal kar sam. Toda »poraženi general« se ne da. Želel si je postati predsednik DZ, pa ni šlo, želi si je postati naslednik Pahorja, a njegova poslanska vojska je približno v takšnem stanju, kot so bili Nemci konec leta 1941 pred takratnim Stalingradom. Mesto kandidata za zunanjega ministra je zanj zato slaba tolažilna nagrada.

Dejana Židana vidim kot »dobrovoljnega nesposobneža«, ki ne ve, da bo do naslednjih volitev SD verjetno poslal iz DZ naravnost na smetišče zgodovine, če bo le Luka Mesec dovolj spreten. Če bo do takrat sploh še predsednik SD, če mu ne bo stola izmaknil kar drugi nesposobnež – prišlek Milan Brglez. Položaj predsednika DZ, formalno drugega človeka države, je seveda tisto, o čemer je lahko pred nekaj leti, ko je bil odgovoren tudi za kakovost klobas v Panviti, le sanjal. Toda izkupiček v koalicijskih pogajanjih, SD je sedaj druga najmočnejša stranka koalicije (prihod Milana Brgleza iz SMC), je več kot porazen. No, tako bo verjetno tudi vodil DZ. Vprašanje je le ali slabše od do sedaj najslabšega vodenja, ki pripada Milanu Brglezu.

Alenko Bratušek vidim kot »glasno preračunljivko«. Pred volitvami je bila, poleg Mateja Tonina edina, ki ni izrecno zavračala sodelovanja z Janezom Janšo. Jasno je bilo, da si pušča odprta vrata na obe strani. In na obe strani bi se tudi drago prodala, saj je neke vrste jeziček na tehtnici. Njeni predvolilni nastopi v stilu »zdravstvo in upokojenci«, kar je ponavljala kot papiga, ki zna le dve besedi, so bili naravnost šolski primer dobrega nastopanja, saj je s tema dvema besedama nagovorila praktično dve tretjini volilnega telesa. »Junijska vojna« jo je osebno pustila pred vrati DZ, toda preživela jo je s kar 5. poslanci. Izkupiček koalicijskih pogajanj zato ni nobeno presenečenje, le »dobrovoljni nesposobnež« tega ne vidi. Je zaslepljen s položajem drugega človeka države.

Karla Erjavca seveda vidim kot »prevaranta upokojencev«. Ta posel mu dobro uspeva že skoraj dve desetletji. No zadnja »junijska vojna«, ga je osebno poslala iz DZ. Dobil je tudi prepolovljeno vojsko poslancev v obliki le še 5. poslancev. Toda njega »boli džoko« za vse, kot je nekoč dejal sam, zlasti pa za upokojence. Zanj je važna le ena stvar, biti minister, kjer bo imel varnostnike in službeni avto. To pa seveda ni resor za delo kamor sodijo upokojenci, še manj resor za zdravstvo, ki ga upokojenci najbolj potrebujejo. Seveda je to resor za obrambo.

To pa seveda še niso vsi sodelujoči v politični komediji, imenovani Vlada RS. Imajo le 43 glasov, kar pa seveda ni potrebnih 46 glasov. Tudi dva manjšinska glasova sta premalo za politično komedijo, pod taktirko »komedijanta«. Seveda je bilo potrebnih še 9 glasov Luke Mesca, ki ga vidim kot »stražarja«.  Kot pravi on in njegovi, niso del koalicije ampak so opozicija. S »komedijantom« in njegovo druščino je podpisal poseben sporazum, po katerem je podprl izvolitev »komedijanta«, podprl bo tudi njegovo ekipo »made by Milan Kučan in Gregor Golobič«. Sicer pa bo tu in tam vodil kakšen vladni projekt, za nameček pa bo imel v kabinetu »komedijanta« še obveščevalca, ki ga bo redno obveščal. »Stražar« bo tako porodničar vlade, lahko pa se bo kadarkoli prelevil v pogrebnega govornika te iste vlade, če in ko bo dobil nalogo ali dovoljenje Milana Kučana in Gregorja Golobiča.

nazaj na vrh