“Pisma svetemu Nikolaju” ali moja poljska izkušnja Izpostavljeno

  • Napisal  Andreja Valič Zver
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič Zver. (Foto: STA) Direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič Zver. (Foto: STA)

Sredi letošnjega septembra se je med elektronsko pošto zasvetilo sporočilo organizatorjev poljskega filmskega festivala Niepokorni Niezlomni Wykleci. Povabili so me, naj se udeležim velikega mednarodnega dogodka v mestu Gdynia ob Baltskem morju. V pogovoru s kolegi iz Nemčije, Poljske, Češke, Latvije in skupaj s sodelavci Platforme evropskega spomina in vesti (PEMC) naj bi predstavila slovenske tranzicijske izkušnje in dosežke spravnega procesa v luči mednarodnih prizadevanj pri obravnavanju totalitarizmov 20. stoletja.

Seveda je bilo vabilo s Poljske skoraj nemogoče zavrniti, pa tudi vse moje dosedanje izkušnje s poljskimi kolegi dokazujejo njihovo iskreno željo, da bi razširili svoje znanje o dogajanjih na Slovenskem v času fašizma, nacionalnega socializma in komunizma. Konec koncev so kljub mnogim razlikam naše izkušnje v marsičem podobne, saj smo oboji v času totalitarizmov utrpeli neskončno število sistemskih in sistematičnih kršitev temeljnih pravic, ki so v obeh narodih pustile težko ozdravljive posledice. Pa vendar se je Poljska tako usodne zadeve, kot je spravni proces in obračun s totalitarno preteklostjo, lotila malo drugače. Če smo iskreni, precej drugače…

Ob prihodu v Gdynio, veliko pristaniško mesto nedaleč od bolj znanega Gdanska, se srečamo s kolegi. Med njimi sta predsednik PEMC dr. Łukasz Kamiński in pomočnik direktorja Muzeja varšavske vstaje dr. Paveł Ukielski. Naš pogovor se vrti tudi okrog Inštituta nacionalnega spomina (IPN), ki sodi med največje poljske institucije s področja zgodovinopisja in kjer sta Łukasz ter Paveł nekaj let opravljala funkcijo direktorja in njegovega svetovalca. IPN zaposluje skoraj 1600 sodelavcev, večinoma zgodovinarjev, arhivistov in pravnikov. Sedež inštituta je v Varšavi, njegove podružnice pa so v mestih Białystok, Gdańsk, Katowice, Kraków, Lublin, Łódź, Poznań, Rzeszów, Szczecin in Wrocław. IPN je bil ustanovljen z aktom poljskega parlamenta leta 1998 in vse od tedaj raziskujejo, pišejo, objavljajo, organizirajo številne dogodke, razstave, se mednarodno uveljavljajo… Skoraj tako kot slovenski Študijski center za narodno spravo, bo kdo porekel. Res je, a poleg neprimerljivih razsežnosti obeh inštitucij obstaja še ena pomembna razlika. Tako kot še v nekaterih nekdanjih državah za “železno zaveso”, je poljski instituciji dodana tudi neodvisna preiskovalna funkcija, t.i. Komisija za pregon zločinov proti poljskemu narodu.

Ta instrument omogoča poljskim kolegom preiskovanje in vložitev obtožnice pred sodiščem v primeru ugotovljenega suma kaznivega dejanja zoper mir, človečnost ter vojnih zločinov. Preiskovalci imajo neomejen dostop do vsega ohranjenega arhivskega gradiva iz časa nacionalnega socializma in komunizma, torej v obdobju od 1. septembra 1939 do 31. julija 1990. Vsako leto obravnavajo na stotine primerov. Do sedaj je bilo vloženih skoraj 400 obtožnic in obsojenih 137 ljudi. Med najbolj znanimi primeri je obtožnica proti voditelju poljske države in komunistične partije Wojciechu Jaruzelskemu zaradi pošiljanja tankov nad neoborožene pripadnike sindikalnega gibanja Solidarnost in uvedbe vojnega stanja na Poljskem leta 1981. V javnosti so močno odmevale tudi obtožnice proti uslužbencem komunističnih oblasti zaradi umorov katoliških duhovnikov in drugih zločinov v času vojnega stanja med leti 1981 in 1982. V tem obdobju je bilo aretiranih približno 10 000 ljudi, večinoma pripadnikov gibanja Solidarnost. Okrog 100 ljudi so pripadniki vojaških in paravojaških formacij umorili.

Poljska že od leta 1997 dosledno izvaja lustracijo
Inštitut nacionalnega spomina od leta 2007 opravlja še eno pomembno nalogo v okviru demokratične družbene tranzicije. Gre za lustracijo, ki je poleg delovanja pravne države eden od predpogojev za uspešen tranzicijski prehod. Prva lustracijska zakonodaja je bila na Poljskem sprejeta sicer že leta 1997, po nekaj neuspešnih poskusih od začetka devetdesetih let. Poljska lustracijska zakonodaja nalaga ljudem, ki so bili rojeni pred letom 1972 in so opravljali pomembne javne funkcije, da podajo izjavo o morebitnem sodelovanju s komunistično tajno politično policijo. IPN nato s pomočjo arhivskih dokumentov in drugih virov informacij preverja resničnost oziroma neresničnost osebnih izjav. Seveda je tudi v poljskem lustracijskem procesu potrebno upoštevati varstvo osebnih podatkov in dejstvo, da je tajna politična policija mnogokrat ponarejala različne dokumente. Naloga sodelavcev IPN je torej izjemno naporna in odgovorna, saj bi bilo povsem v nasprotju s cilji lustracije, da bi žrtev totalitarizma ponovno utrpela krivico. Kljub razdeljenosti poljske javnosti glede uspešnosti lustracije pa ne moremo zanikati njenega preventivnega delovanja pri preprečevanju totalitarnih refleksov.

Foto: iStock

Lahko bi torej zaključili, da so Poljska, Nemčija, Romunija in še nekatere države izza nekdanje železne zavese tudi z lustracijo opravile pomembne korake na poti uspešne demokratične tranzicije. Težko bi kaj podobnega trdili za Slovenijo, ki je kljub nekaterim potezam v pravo smer še vedno sinonim za Indijo Koromandijo nekdanje nomenklature in njenih izrastkov. Pa naj damo pod drobnogled politično krajino, strnišča ekonomije, pravosodne globeli ali pa čisto preprosto veselje do življenja… Ko opazuješ lepo urejene ulice, cvetoče zasebne trgovine in delavnice, bleščeča nova letališča, podobe papeža Janeza Pavla II. na stavbah in križe nad naselji, nasmejane in življenja polne Poljake, najdeš odgovor na vprašanje, zakaj Poljska in njeni prebivalci že dolga stoletja zagrizeno, nesebično in pogumno branijo svojo državo in Evropo pred zavojevalci. Le kdo drug kot Poljaki bi prihitel na pomoč izgubljeni dunajski eliti s cesarjem na čelu, ki so leta 1683 panično bežali iz mesta, obkoljenega s turško vojsko? Kdo drug bi potolkel nekajkrat številčnejšega sovraga tako temeljito, da so celo vreče s turško kavo obležale pred Dunajem in so Dunajčani s sklonjenimi glavami lahko začeli uživati v “kofetkanju”? In postane mi jasno, zakaj je moj kranjski rojak režiser Mitja Okorn poiskal svoj prostor pod soncem na Poljskem in posnel filmsko mega uspešnico “Pisma svetemu Nikolaju”. Topel, preprost in prisrčen slavospev veselju do življenja, zaradi katerega smo Slovenci spet trumoma drli v kinodvorane … Ja, tudi veselje do življenja sodi med krščanske vrednote, ki jih pooseblja Poljska. Poleg vrednot grške, judovske in rimske civilizacije, humanizma in renesanse ter racionalizma tvorijo konstitutivne elemente evropske civilizacije, kamor se uvrščamo tako Slovenci kot Poljaki. A popravljanja posledic komunističnega zla, ki nas je oboje prizadelo v prejšnjem stoletju, smo se lotili na dva povsem različna načina. Težko bi trdili, da je slovenska tranzicijska pot v demokracijo uspešnejša…

dr. Andreja Valič Zver

nazaj na vrh