Parkinsonov zakon za izvedence Izpostavljeno

Parkinsonov zakon za izvedence

Marca 2018 je DZ sprejel zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, ki se bo v celoti začel uporabljati s 1. januarjem 2019. V zakonu pa žal ne najdemo nobenih določb o tem, po katerih kriterijih naj sodišče imenuje izvedence: po abecedi, naključno, teritorialno ali drugače. Ta izbira je še naprej v celoti prepuščena sodišču, kar pri strankah mnogokrat vzbuja resne pomisleke in dvom o nepristranskosti tako sodišča kot izvedenca, še posebej v primerih, ko so določeni izvedenci nekakšni »izbranci« sodišča in se redno pojavljajo v sodnih postopkih.

Stranke v takih primerih upravičeno pomislijo na »zlizanost« sodišča in izvedenca ter na to, da bo izvedenec izpolnil pričakovanja sodišča, ne pa opravil svojega dela popolnoma neodvisno in nepristransko.

Kopičenje pravil in organov v skladu s Parkinsonovim zakonom se odraža tudi v ponavljanju vzorcev iz časov samoupravnega socializma: ustanavlja se t. i. strokovni svet, ki naj bi bedel nad delom izvedencev in enkrat letno poročal ministru. Doslej je namreč področje izvedencev, cenilcev in tolmačev v celoti obvladalo nekaj referentov ministrstva za pravosodje, strokovni svet pa bo sestavljen po samoupravnem vzorcu iz zunanjih, notranjih in drugih članov. Zakon ne rešuje enega od bistvenih problemov izvedenstva v civilnih postopkih, in sicer zalaganja sredstev za njihovo delo.

Tu naj spomnimo na primer invalidke, ki so jo nepravilno zdravili v UKC, sodišče pa jo je pozvalo, da mora v enem mesecu zagotoviti 20 tisoč evrov predujma za tujega izvedenca, in sicer za prevod dokumentacije. Misija nemogoče in nič kaj podobno socialni ali pravični državi. Pri psihiatrih pa zakon ne zagotavlja ustrezne strokovne izobrazbe oz. selekcije kandidatov za izvedence. Kot mogočo alternativo temu naj omenimo, da npr. na Hrvaškem že dolgo poznajo posebno usposabljanje na področju forenzične psihiatrije, za kar je zadolžen Center za izvajanje psihiatričnih izvedenstev pri Psihiatrični kliniki Vrapče.

 

Zakon ne ureja zadovoljivo odgovornosti izvedencev, cenilcev in tolmačev za nepopolne, zmotne, napačne ali drugače sporne ugotovitve ali prevode.

 

V novi demokraciji preberite tudi članek S psihiatrijo na hitro do državnih milijonov

Kaj imajo skupnega primeri Cakić, Zidar, Radan, »morilca s Facebooka« Olovec in Kovač ter ne nazadnje Novič? Gre za odmevna sojenja in postopke, v katerih so usodo obdolžencev krojili in večinoma tudi že zapečatili sodni izvedenci. Sodišče se na ugotovitve izvedencev opre, kadar je za presojo pomembnih dejstev potrebno strokovno znanje. A tu se težave z izvedenci šele začnejo. Sodišče namreč samo izbira izvedenca ali izvedence med zapriseženimi sodnimi izvedenci s seznama ministrstva za pravosodje. Pri tem ne velja nobeno načelo naključnosti, rotacije, krajevne pristojnosti ali izkušenosti.

nazaj na vrh