"Ostale so miselne šablone v glavah ljudi, tako 'ljudstva' kot politične 'novega razreda' - in ideologija teh struktur je zelo taktična, prilagaja se na okoliščine, Izpostavljeno

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: svetovni splet foto: svetovni splet

Kaj je ideologija? Skupek idej, vrednot, svetovni nazor, miselna matrica, ki jo posameznik redno uporablja pri svojem vsakodnevnem odločanju in delovanju. In človek je tudi »homo politikus« - politično (družbeno, socialno) bitje, ker se redno in vedno združuje, povezuje v takšne ali drugačne grupacije, in ideologija tu vrši večplastno nalogo: skupino povezuje, motivira in usmerja v delovanju.

Iz povedanega je razvidno, da človek brez neke ideologije pravzaprav ne more, in to dokazuje tudi zgodovina: države, imperiji, civilizacije so bile vedno osnovane tudi na neki močni ideji oz. veliki religiji, ki postane z uporabo v politiki tudi ideologija. Vendar pa so takšne velike tvorbe šele novejši »izum« človeka, stare kvečjemu kakšnih 10 000 let, medtem ko je homo sapiens na evropskih tleh prisoten 40 000 let, pred tem pa naj bi v Afriki živel 200 000 let. In živel je v manjših skupnostih – krdelih, hordah, plemenih s kvečjemu nekaj sto pripadnikov, in te združbe so povezovale tudi neke religijske in magijske (šamanistične) ideje. Iz tega sledi, da smo po svoji biološko – psihološki bazi bitja horde, to je tisto, kar imamo v genih, t. i. »civilizirani človek« je samo neka patina na nas, ki lahko kaj hitro odpade, in na plan izbruhne pripadnik horde, primitivec in agresivec iz kamene dobe.

Danes smo zgroženi nad tem, kar je na slovenskih tleh povzročila komunistična revolucija (ki so jo mnogi začeli taktično zanikovati in jo prikazovati kot zgolj NOB), vendar bomo to laže razumeli, če pogledamo na to našo »biološko bazo«: da v nas živi človek horde. Horde partizanov so med vojno po Sloveniji plenile, požigale, pobijale, vodene od Partije, in ko je Revolucija zmagala, je sledil masovni pokol poražencev, vse skupaj so izvajali ljudje, s katerih je odpadel lak civilizacije, v katerih je na plano izbruhnil primitivec, agresivec. Povezovala in motivirala jih je Ideologija, moramo se vprašati, odkod in zakaj pojav takšne morilske ideje, kakršna je bila komunistična. To je izredno pomembno tudi za politiko, kajti ta naša (ne tako davna) preteklost še kako vpliva tudi na našo politično sedanjost.

Komunizem in nacizem sta proizvod evropskega človeka, in sta nedvomno posledica razvoja te civilizacije v zadnjih nekaj stoletjih. Evropo so v srednjem veku odločilno izgrajevale ideje krščanstva, in družba je bila dokaj enovita, pripadnost veri in Cerkvi – to je bilo nekaj samoumevnega. To monolitnost je v renesansi (16. stol.) razkrajati modernizem, te procese sta za nekaj časa zaustavila protireformacija in barok, a novoveške ideje (znanstvena revolucija, antropocentrizem, prodor Razuma…) so doživele nov vzpon v razsvetljenstvu. Z Znanostjo se je v tej civilizaciji pojavila močna alternativa veri in Cerkvi. Tehnika je omogočila tovarne, le-te pa so proizvedle nov družbeni razred: delavce. Le-ti so bili v 19. stol. surovo izkoriščani, jasno, da so se morale pojaviti ideje po odpravi izkoriščanja, po družbeni pravičnosti, logično je, da se je na vseh teh podlagah pojavila taka ideologija kot je marksizem, ki so ga komunisti prevzeli za svojega.

Marksizem hoče biti znanstven svetovni nazor, gre za racionalistično ideologijo. Komunizem moramo imeti za proizvod racionalistične in industrijske civilizacije, gre za nepredvideni in nezaželeni »stranski učinek« kapitalizma. Komunisti in nasploh levica so zato ateisti – ker gre za racionaliste in materialiste. Odpadli so od krščanstva, mnogim je Znanost postala nova religija. Gotovo del krivde nosi tudi Cerkev, ker se je zapoznelo in medlo odzivala na velike družbene spremembe, na velik prodor empiričnih znanosti in pojav novih družbenih razredov, na krivice ipd. . To je povzročalo odpad od vere, v kulturi je zazevala neka praznina, ki jo je nekaj moralo zapolniti. Tako se je zgodilo, da je vero zamenjala Ideologija. Posledica pa je neko shizofreno stanje v civilizaciji, razcep v človeški družbi – na levico in desnico (»krščanska in ne- krščanska stran«).

To stanje je ustvarilo razsvetljenstvo in to stvarnost živimo še danes. Komunizem je bil sicer poražen v spopadu s kapitalizmom, vendar je komunistična ideja ostala, in (vsaj pri nas) so ostale strukture, ki jih je ta sistem vzpostavil. Ostale so miselne šablone v glavah ljudi, tako »ljudstva« kot politične elite (»novega razreda«), in ideologija teh struktur je zelo taktična, prilagaja se na okoliščine, zato vsebuje veliko spremenljivk, a tudi nekaj konstant. Ker je politika urejanje skupnih zadev, to pa lahko tisti, ki imajo oblast, je ena konstanta Oblast, ki je sveta, a ker je Ona izmuzljiva, mora biti boj zanjo permanenten. To je druga konstanta. In tretja konstanta: v tem boju so dovoljena vsa sredstva, saj jih ta sveti cilj (Oblast) posvečuje. Med vojno, v Revoluciji, je potekal boj za nasilen prevzem Oblasti z orožjem, logično je, da komunisti niso hoteli svoje Oblasti, izborjene s toliko krvi, tako na lahko izpustiti iz rok. Permanenten boj zanjo še vedno poteka, skozi družbene podsisteme, v katerih globoka država vzdržuje monopol: s pomočjo sodstva, šolstva, medijev… . V demokraciji je boj za oblast boj za glasove volivcev, ta boj (pri kreiranju njihove volilne volje) pa pri nas žal ni enakopraven, ker mediji niso pluralni. Večina jih je »levih«, ker je večina Denarja (kapitalske moči) na strani »levice«. Imamo postkomunizem, ki je nadaljevanje komunizma z drugimi sredstvi. Demokracija je navidezna, oziroma je Oblast dovoljuje le toliko, da se dela nek videz pred svetom. Če se Oblast začuti vsaj malo ogroženo glede monopola, že sproži varovalne mehanizme, v šolstvu »novelo zakona«, glede medijev pa vzpostavlja institut »politične korektnosti« in »sovražnega govora«. Povsod pa je posredi Denar: šolam ga odteguje in medijem pripira finančno pipico. Vse to so dokazi, da se politična moč skuša izvajati z močjo Kapitala.

Franc Bešter, Zg. Besnica

nazaj na vrh