»Odslej bomo sredinska stranka!« Saj se hecate, ne? Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Ko sem danes na spletu prebral novico (TUKAJ), da se bo NSi ob 19. obletnici ustanovitve pozicionirala v sredino, sem se moral nasmejati.

 

Priznam, da o NSi že dolgo nisem zapisal nič. Namenoma sem to tabu temo pustil pri miru, ker vem, da pisanje o stranki pomeni dreganje v osje gnezdo. Tudi zato, ker gre v katoliških občestvih za najbolj vplivno stranko. Nasploh pa zadnje čase, ko znova prebiram literaturo o dogajanju konec osemdesetih let v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, vse bolj spoznavam, da se je prehod iz komunizma v demokracijo zgodil samo navidezno. To pa predvsem zato, ker je tedanja ZKS na nek način »posvojila« model »odprte družbe«, ki ga je zagovarjala ZSMS, in po planu B sprejela formalno demokracijo preko t. i. sestopa z oblasti. Seveda smo naivno mislili, da so se partijci prostovoljno odpovedali monopolu nad oblastjo ter velikodušno privolili v to, da so po novem samo še ena od strank, ki mora z drugimi enakovredno tekmovati za oblast. Kako smo se zmotili!

Že v nekaj svojih dosedanjih kolumnah sem nekajkrat opozoril na dejstvo simulacije demokracije, saj dogodki zadnjih let jasno govorijo o tem, da imamo opravka z dirigirano pol-demokracijo, ki temelji na psihološkem obvladovanju množic. Zaradi tega sem zadnje čase zavzel veliko distanco do strankarskega dogajanja in menim, da je SDS v svojem nastopanju celo premalo radikalna, čeprav bodo zapriseženi »sredinci« trdili obratno. Osebno bi se celo strinjal s predsednikom NSi Matejem Toninom, da take delitve, kot smo jo imeli v devetdesetih, ne veljajo več. Le da bi sem dodal pripombo, da je zaradi situacije, ki sem jo opisal, nesmiselno govoriti o levici in desnici, še bolj nesmiselno je omenjati sredino. Ko gre za boj med dobrim in zlim, tu ni simetrije, ne moreš biti »ne tič ne miš«.

Skratka, prerivanje v »sredini« pomeni dejansko samo to, da je jedro stranke pripravljeno še naprej kolaborirati z režimom, ki v resnici vlada Sloveniji. Teza, da je treba pustiti preteklost za seboj, zelo spominja na retoriko propadle LDS – vendar je že Milan Kučan s svojo značilno demagoško retoriko znal zelo dobro »obrniti« javnost, češ da obstaja več resnic, pustimo, naj ima vsak svojo. Njegovo »liberalno« stališče je skrivalo nevarno past, saj smo v hipu pozabili, čigava »resnica« ima največji vpliv (preko indoktrinacije, ki jo je partija izvajala pol stoletja »uradno«, nato pa še preko mainstreama).

In zato se lahko naivnosti ob razmišljanju krščanskih demokratov o »sredini« samo krohotam. Še zlasti zato, ker se pojavljajo primerjave z zahodno Evropo. Kot da bi imeli večstoletno demokratično tradicijo…

nazaj na vrh