Odmev na afero Prešiček – izkušnja doktorja elektrotehnične znanosti z mobingom na delovnem mestu Izpostavljeno

  • Napisal  dr. Peter Starič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dejan Prešiček (foto: STA) Dejan Prešiček (foto: STA)

Sedaj ko toliko razpravljamo o mobingu in Prešičku, si ne morem kaj, da ne bi opisal svojih izkušenj v letih 1975 (6 mesecev) in 1980-1982. V letu 1975 dem bil zaposlen v Iskri IPT, na Tržaški cesti 2 v Ljubljani. Ker je grozilo, da bo razraščajoča se birokracija zadušila podjetje, so sklicali sestanek vseh razvojnih inženirjev in tehnikov, da se o zadevi odkrito pogovorimo.

 

Nazadnje so dali besedo še meni, ki sem prej tri leta delal v ZDA, v razvoju podjetja Tektronix, Inc., da bi predlagal kako čudežno rešitev. Toda nisem si upal povedati, da je bil tam prav VES material na policah, da si brez kakršne koli birokracije lahko vzel, kolikor si potreboval. Povedali so mi, da so material odpisali, čim so ga dali na police, na dveh dolgih hodnikih v veliki stavbi razvoja, s čemer so odpadli vsi stroški za birokracijo. Na IPT pa je bilo treba za vsako materialno postavko, za vsako vrsto matice in vijaka, za vsak tip elektronke, tranzistorja, upora, kondenzatorja itd. napisati zahtevnico na 6 izvodih in le enega od teh si dal skladiščniku, ki pa nikoli ni imel čisto vsega materiala, čeprav so nekaterega celo izdelovali v sami Iskri. Še v Iskri Horjul, kjer sem sprva razvijal osciloskope, pozneje pa pH-metre, je zadostoval le seznam materiala, ki sem ga dal skladiščniku, da mi je nabral VSE, kar sem potreboval. Tudi mehanska delavnica mi je naredila vse potrebno najkasneje v nekaj dneh, na IPT pa so razvojne mehanske delavnice delale prvenstveno serije za zunanje naročnike in je bilo treba čakati tudi po mesec dni, da so naredili, kar sem potreboval. Vse to je neznansko zavleklo in podražilo razvoj, saj praznega časa nismo smeli vpisovati kot »čakanje«.

Za rešitev te zmešnjave sem predlagal indirekten način – anketo, kjer bi vsi, ki smo delali v razvoju, napisali, kaj menimo, da je v podjetju narobe. Saj smo imeli t. i. »delavsko samoupravljanje«. »Prav!« so rekli in meni poverili, naj sestavim anketo. Za to sem potreboval en teden. Pri tem sem se posvetoval z nekaterimi vodji oddelkov ter skrbno upošteval njihove pripombe in nasvete. Potem ko sem vodstvu oddal anketne liste, pa se ni zgodilo nič. Ker sem po nekaj tednih začel spraševati, kdaj bo anketa, sem dobil le izmikajoče se odgovore, tiste ankete pa nikoli niso naredili. Pač pa sem jaz padel v nemilost in so mi vzeli vsakršno delo.

Ker nisem hotel le gledati v zrak, sem si našel delo pri Rudiju Omoti, ki je v Filharmoniji razvijal študijske mize pod pokroviteljstvom Iskre. Tam sem s svojim žepnim računalničkom HP, ki se ga je dalo programirati, razvijal električne filtre. Moj delovni dan se je začel tako, da sem zjutraj ob 6. uri prišel na IPT ter poštempljal listek. Po kaki uri sem odšel na Filharmonijo, računat filtre. Približno ob eni uri sem prišel nazaj, da sem ob 14. uri poštempljal listek in odšel domov. V času, ko sem bil na IPT, so si moji nekdanji kolegi dali duška, da so se norčevali iz mene ter tako sproščali svoje manjvrednostne komplekse, saj jim je bilo jasno, da vem prej več kot oni. Nič ni pomagalo, da sem imel patent za žepni pH-meter (ki so ga uspešno proizvajali v Horjulu, vendar ga niso hoteli prodajati pri Iskra Commerce), dva patenta pa sem imel že pred odhodom v ZDA. Spominjam se, da so me enkrat tako razburili, da sem po prihodu domov legel na kavč in se razjokal. Pa je prišla k meni naša psica Baba in jokala z menoj … Kadar sem bil v Filharmoniji, so mi občasno dali ključ, da sem mogel igrati na koncertni klavir Bösendorfer, ki je v mali dvorani, v prvem nadstropju. Igranje na tako odličen instrument, ki se je čutil mehak pod prsti, je za kratek čas pomirilo moje močno načete živce. Veliko pa sem igral na pianino tudi doma, saj me je igranje popeljalo v čisto drug svet, kjer ni človeške hudobije. Kolikor sem mogel, sem se sprehajal v naravi, okoli Šišenskega hriba, na Rožnik in dol, na Mostec. Še najbolj pa sem se sprostil na samotnih turah v Trenti in na gorah tam okoli, ko smo imeli dopust. Včasih sem tudi malo zataval ali se zaplezal in takrat sem moral res močno vpreči svoje možgane, da sem se nepoškodovan vrnil v dolino. Takrat ni bili časa za razmišljanje, kaj bom storil, ko se bom spet vrnil v t. i. civilizacijo.                                                      

Leta 1975, ko sem bil še v laboratoriju IPT, tam v kotu, napol v temi, kamor so me porinili, nas je stresel popotresni sunek. Vsa stavba, zlasti regali so se zamajali in vsi razen mene so hitro zbežali ven. Jaz pa sem ostal, ker mi je bilo vseeno, če se vsa stavba zruši name. Regali so se še kako minuto grozeče majali in šklepetali, vendar je bilo malo verjetnosti, da bi se podrla nekdanja Tobačna tovarna, ki je brez poškodb zdržala veliko hujši potres leta 1885. Po kakih desetih minutah mirovanja sem se odločil, da grem v Filharmonijo. Spominjam se, da so me vsi zunaj čakajoči prav debelo gledali, ko sem odhajal po zunanjih stopnicah.

Poskušal sem dobiti službo kje drugje, toda povsod je bilo več ali manj enako, saj je bila Iskra vse, kar je bilo povezano z elektroniko. Naj navedem le nekaj tipičnih primerov: V Iskrini tovarni Savlje so objavili razpis za vodjo razvoja. Ko sem prišel tja na pogovor, so bili navdušeni. Na pisno vlogo pa so mi odgovorili, da so izbrali drugega kandidata. Vendar sem po tednu dni spet bral njihov ponovni razpis za vodjo razvoja … Ko sem se javil v Iskri na Laborah pri Kranju, mi je tamkajšnji vodja rekel, da mu ne gre v glavo, zakaj jaz iščem službo pri njem in ne narobe. Po ovinkih pa sem izvedel, da mu je kolega, ki je bil prej nekaj časa vodja IPT v Ljubljani, na namero, da me hoče zaposliti, odgovoril: »Tega pa najbrž ne boš smel imeti«.

Poskusil sem se zaposliti pri Iskri Kranj, kjer je bil direktor moj nekdanji študijski kolega Aleksander. O vsem sva se prijazno zmenila, celo o tem, da bi moja žena, ki je bila zdravnica, takoj dobila službo v Kranju, zato bi morala odpovedati tisto v Ljubljani. Pokazal mi je tudi razvoj, kjer naj bi delal. Vodil ga je mag. Teran, ki mi je potarnal, da imajo nenavadno veliko izmeta pri proizvodnji telefonskih mikrofonov. Pokazal mi je posnetke frekvenčnih karakteristik, ki so je bile polne »špic«. Ker sem se včasih veliko ukvarjal z elektroakustičnimi meritvami, se mi je zdelo, kaj bi utegnilo biti narobe. Da to preverim, sem vzel s seboj deset aluminijskih membran. Vse smo se dogovorili in naredil sem pisno vlogo. Membrane pa sem natančno pregledal z binokularnim mikroskopom, kar mi je omogočil moj prijatelj na ljubljanskem Metalurškem institutu. In res je bilo v njih polno majcenih razpok, zaradi katerih so nastale tiste »špice«. Ko pa po mesecu dni nisem dobil odgovora na svojo vlogo, sem jim poslal membrane ter jim sporočil, kaj je narobe. Za pisno vlogo pa sem menil, da je postala brezpredmetna. Pa mi ni odgovoril ne Aleksander ne mag. Teran, niti ne s kakim skromnim »hvala lepa«. Za tolažbo sem spil kozarček pristnega, kraškega terana … Na srečo žena ni bila tako lahkoverna in ni odpovedala službe v Ljubljani.

(Potem, ko se je osamosvojila Slovenija, sem poskušal najti odgovore od vseh funkcionarjev, ki so takrat obravnavali moj problem, nekateri so bili celo moji študijski kolegi, Pri vseh pa sem dobil odgovor, da se tega ne spominjajo več …)

Tisti mobing je trajal približno pol leta, dokler me ni na domu obiskal nekdanji študijski kolega Rudi, ki je vodil akustični laboratorij pri »Iskri TV Pržan«, in mi ponudil, da bi to mesto prevzel jaz. Z veseljem sem ga prevzel, ne vedoč, v kakšno močvirje bom zataval. Sprva je šlo kar v redu, razvijal sem sirene za reševalce, policijo in gasilce, kar smo prodajali Francozom. V zvezi s tem so me celo dvakrat poslali v Pariz. V Pržanu so izdelovali tudi televizorje; transformatorje zanje pa so dobivali iz Češkoslovaške. Ti so bili sprva v redu, pozneje pa so začeli povzročati motnje in zvijati sliko. Ko sem z meritvami primerjal prejšnji in novejši transformator, ki sta si bila na zunaj podobna kot jajce jajcu, sem odkril, da so bili novi transformatorji narejeni s slabšo (in cenejšo) pločevino, o čemer sem napisal tudi članek s podrobnim opisom vseh meritev, ki sem ga objavil v Elektrotehniškem vestniku.

Za novi elektroakustični laboratorij so postavili leseno nadgradnjo. Poverili so mi ureditev notranjosti, kar sem naredil po tistem, kar sem videl pri Tektronixu. Direktor je bil zadovoljen in je občasno prihajal gor z gosti, da jim je razkazal ves laboratorij. Dodelovali smo tudi češke ojačevalnike Hi-Fi in tu se je zataknilo. Ker se mi ni zdelo prav, da dodelujemo tehnološko zastarele ojačevalnike, sem razvil modernega, z integriranimi vezji, ki je bil boljši in cenejši pa tudi veliko lažje ga je bilo izdelovati in servisirati. V laboratoriju smo naredili tudi prototip in osnovno dokumentacijo, kar sem ponudil vodstvu. Vendar predloga niso sprejeli. Povod za poznejše dogodke pa je sprožil moj članek »Lastni razvoj ali 'šraufenciger industrija'?«, ki sem ga z blagoslovom partijskega sekretarja objavil v tovarniškem glasilu Panorama. Sekretar je odšel drugam, zame pa se je začel mobing. Že to, da sem moral biti vsak delovni dan od šestih do dveh v podjetju, kjer mi niso dali nobenega dela, je bil zame, ki sem bil še poln ustvarjalnosti, zelo hud udarec. Moral pa sem prisostvovati vsem sestankom na kolegiju, ne da bi smel pri tem kakor koli sodelovati. Tam se je veliko kadilo, tako da je postala atmosfera kmalu močno neprimerna za moja pljuča. (V italijanski internaciji sem staknil tuberkulozo, za katero sem potreboval dolgih 11 let, da sem se popolnoma pozdravil.) Ko mi je postala atmosfera že pregosta, sem vprašal svojega soseda, ki je kadil kot Turek, če smem tudi jaz prižgati eno. Ko mi je dovolil, sem vzel paličico indijskega kadila in jo prižgal. Prvi je protestiral sosed in me vprašal, kakšno »smrajo« sem prižgal. Pa tudi drugi, ki so sedeli blizu, so protestirali. Nazadnje sem paličico ugasnil, saj sem ugotovil, da je bila tam dovoljena samo ena vrsta »smraje«, čeprav je bila škodljiva za vse in uničujoča za moja pljuča. (Tisti sosed je dve leti potem umrl zaradi raka na pljučih.) Sicer pa mi je direktor povedal kar v obraz, da me bo uničil. Spomnil sem se, da so nacisti s plinom uničevali Jude, za kar pa so uporabljali hitreje delujoči Ciklon B…

Ves ta mobing je trajal približno dve leti. Medtem so mi moji ameriški prijatelji omogočili, da sem jih dvakrat obiskal v ZDA, kjer sem se zadržal po en mesec, za kar sem obakrat vzel enomesečen, neplačan dopust. Tam so mi pri »spin-off« podjetju celo ponudili službo, potem ko so videli prej omenjeni članek v Elektrotehniškem vestniku. Laskave ponudbe pa pri svojim 57-tih letih, žal, nisem mogel sprejeti. Nekdanji kolega je tja pripeljal tudi prijatelja, novinarja, in še njune novinarske kolege, ki jih je močno zanimalo, kar sem jim povedal o svojem mobingu. O tem so napisali in v neki reviji objavili celo članek. Da ne bi imel kakih sitnosti po povratku v Jugoslavijo, so vse dogajanje »preselili« v Romunijo in jaz sem bil »Antonescu«.

Ko sem po vrnitvi povedal, da so mi v ZDA ponudili službo, so se zganili tudi pri Iskri TV Pržan in so mi dali delo. Ampak kakšno! Po spisku naj bi iz skladišča izbral ves material, ki ga niso več uporabljali, na enega od vsake vrste nalepil listek s tovarniško številko, potem pa to prinesel tehničnemu direktorju. Menili so, da mi je ameriška ponudba zlezla v glavo in da bom to »strokovno nalogo« ponosno odklonil, zaradi česar bi me potem takoj vrgli iz službe. Vedel sem, kaj naklepajo, in sem ponižno opravil, kar so mi naročili ter šefu dostavil škatlo s tistim materialom. Povedal sem mu tudi, da sem spregledal, kaj so nameravali, in da bi v ZDA zaradi takega ravnanja odpustili njega.

Še veliko več bi mogel napisati o mobingu v Pržanu, vendar menim, da so že s tem, kar sem napisal doslej, dobili bralci zadosti jasno sliko. Saj ni treba popiti celega soda vina, da ugotoviš, kakšna je kakovost! Osem ur na dan, kolikor naj bi presedel brez dela v svoji pisarnici, pa sem uporabil, da sem s študijem knjig dopolnil številne luknje v svojem znanju in se tako usposobil za pisanje knjige »Wideband Amplifiers«.

Moja služba v Pržanu je prenehala konec leta 1982, ko sem se zaposlil na Institutu Jožef Stefan (IJS). Vendar tam sprva niso verjeli, da sploh kaj znam, čeprav sem videl, da uporabljajo žepni pH-meter, ki sem ga že deset let prej razvil v Horjulu ter pridobil patent za specialno vezje v njem. Le počasi sem s povsem samostojnimi konstrukcijami dveh visoko stabilnih masnih spektrometrov, ki so potrebovali samo desetino toliko električne moči in slabo tretjino prostora kot prejšnji, pridobil njihovo zaupanje. Naredil sem jih z modernimi integriranimi vezji in z digitalnimi instrumenti, ne s takšnimi na kazalec. Ustvaril sem zelo dobre odnose z delavnicami, kjer so radi delali po mojih načrtih, narisanih strogo po modernih industrijskih standardih. Pa tudi strokovno okolje na IJS je bilo takšno, da me je sililo k stalnemu učenju, kar je veliko pripomoglo h knjigi o širokopasovnih ojačevalnikih, ki sem jo načrtoval. Spoprijateljil sem se z Erikom Marganom, ki je pozneje postal avtor tistega dela knjige, o katerem je vedel precej več od mene. V začetku leta 1990 sem presedlal na Elektroinstitut Milan Vidmar. Tam sem delal v visokonapetostnem laboratoriju. Razen tega so mi omogočili, da sem v dobrem letu naredil rigoroz[1] nato pa sem leta 1991 še uspešno zagovarjal svoje doktorsko delo. Oboje sem opravil tako hitro le zato, ker sem za doktorsko delo uporabil samo manjši del angleške knjige, ki sem jo imel že napisano, le v risbah sem moral spremeniti angleške napise. Knjiga »Wideband Amplifiers« pa je prvič izšla pri založbi Springer šele leta 2006 in od takrat doživela že tri ponatise. Sedaj pripravlja Erik novejšo, razširjeno izdajo, pri čemer pa jaz ne morem več sodelovati.

Če pogledam nazaj, sem od časov, ko mi je direktor Iskre TV Pržan grozil, da me bo uničil, kar precej napredoval. Namesto mene je direktor z nespametnim vodstvom in odganjanjem sposobnih inženirjev uničil podjetje, potem pa še sebe, saj je zaradi kajenja prekmalu umrl. Kot po nekakšnem prekletstvu je po razpadu podjetja zaradi nesreče, ki se je pripetila že v samostojni Sloveniji, do tal pogorela še lesena nadgradnja, v kateri sem uredil elektroakustični laboratorij, in po zlu so šli tudi vsi dragoceni merilni instrumenti. Moje doktorsko delo je nekako našlo pot tudi na Eidgenossische Technische Hochschule (ETH) v Zürichu, zaradi česar sem leta 1993 dobil povabilo za polurno predavanje na mednarodni konferenci o elektronskih vezjih in sistemih v Kongresnem centru Davos, kar sem uspešno opravil (kot edini udeleženec iz malo prej preminule Jugoslavije). Čeprav ne morem več sodelovati v elektroniki, ki me je prehitela, pa se danes, 94-letnik, še vedno bojujem z vse pogostejšimi »posodobitvami« računalniških programov. Pri tem mi, doslej še uspešno, pomagata strokovnjaka Andrej in Dušan. Edino, kar po vsem tem še zmorem, je, da občasno napišem kak članek kakršen je tale.

 

[1] ) Tisti, ki smo študirali še po starem sistemu, ki je trajal 5 let, smo namesto štiriletnega študija in še dveletnega za magisterij morali predložiti zadosti strokovnih člankov ter opraviti istočasni preskus znanja iz treh različnih predmetov pri treh profesorjih, kar se imenuje rigoroz.

nazaj na vrh