Od Capudra do Thompsona: »Ora et labora« ali kako Slovenci in ostali Evropejci uničujemo krščanske korenine Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Za Evropo je bil včeraj praznični dan. Vsaj moral bi biti. 11. julij je namreč godovni dan sv. Benedikta, očeta zahodnega meništva in zavetnika Evrope, so prav benediktinci ob svojem začetku vnesli v Evropo evangelij. Vendar ne samo to: v tedanji krizi Evrope, kjer so ostale ruševine starega rimskega cesarstva, so prinesli nove temelje evropske kulture, vključno z vrednotenjem človekovega dela. Kot je leta 1964 dejal papež sv. Pavel VI, ki je Benedikta razglasil za zavetnika Evrope, je oče zahodnega meništva »s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske«.

 

Kot je zapisano v kratkem življenjepisu sv. Benedikta (TUKAJ), so redovna pravila, ki jih je sestavil slavni svetnik in jih imenujejo "evangelij, presajen v resnično življenje", mogoče povzeti v treh besedah: 'Ora et labora!' (Moli in delaj). »Skladno povezovanje dela in molitve je ideal krščanskega prizadevanja za popolnost ali izpolnjevanje božje volje.« Je pa mogoče Benediktovo geslo razumeti tudi drugače: kot sodelovanje človekove narave z Božjo milostjo, kot je to opredelil kasnejši mistik iz reda manjših bratov sv. Bonaventura: »Milost predpostavlja naravo.«

Ni dvoma, da je v državi, ki se sklicuje na svoje korenine iz časa OF in NOB, kar nevarno javno govorjenje o krščanskih koreninah. V začetku devetdesetih let pa si je to drznil narediti celo tedanji minister za kulturo, sedaj že pokojni prof. dr. Andrej Capuder, ki je s svojim poklonom staremu benediktinskemu geslu (in to nikjer drugje kot v samostanu v Stični, enem redkih ustanov, ki še nadaljuje to tradicijo) dobesedno dregnil v komunistično sršenje gnezdo, saj si nihče ni mogel predstavljati, da bo nek minister povsem resno mislil, da je načelo »moli in delaj« temelj slovenskega narodnega preporoda. In to človek, ki je bil sam kristjan, kritičen tudi do Cerkve, še bolj pa do novorevijaškega kulturnega kroga, iz katerega je izšlo tudi intelektualno jedro Slovenske demokratične zveze – a ker je slednja v Demosovi vladi dobila ključne državotvorne resorje, se je morala odreči kulturnemu resorju. Je pa dejstvo, da je ministrstvo za kulturo, ki takrat še zdaleč ni imelo v rokah toliko birokracije kot sedaj, leta 1990 prevzel krščanski demokrat, očitno še večji strup za vse tiste, ki bolehajo za alergijo na krščanstvo in še bolj vztrepetajo, kadar se v javnosti pojavi še bolj razvpita latinska sintagma, namreč »Opus Dei«.

Toda geslo »ora et labora« ni zgolj spomin na srednji vek, ampak pojav »neprimernih« vsebin v popkulturi. Leta 2013 je namreč izšla zgoščenka s tem naslovom. Ne, ni bil gregorijanski koral, pač pa rockerski ritmi pod taktirko sedaj že razvpitega Marka Perkovića Thompsona. Razvpitega zato, ker so njegovi nasprotniki njegovo ime že tako razvpili, da je postal nekakšen simbol slabe vesti. Spomnimo: njegov koncert je bil v Mariboru prepovedan, nakar se je izkazalo, da je bila prepoved v bistvu protiustavna. In še več: gospa ali gospodična, ki je podpisala sklep o prepovedi, je nato postala ministrica v sedanji vladi, predsednik vlade pa jo je takoj po razglašeni sodni odločbi, ki je negirala njeno odločitev, javno pohvalil za pogum. In dal s tem Slovencem vedeti, da so organi pravne države in ustava nasploh v naši državi zgolj in samo še, oprostite izrazu, »p***in dim«. Kdor ne verjame, je to lahko ugotovil prejšnji teden, ko je 42 poslancev državnega zbora (SMC se je rajši previdno zadržala) dvignilo roke za škandalozen zakon o financiranju šolstva, ki je v dejanskem nasprotju z ustavo, ob tem pa zganjali demagogijo o jasni ločitvi med javnim in zasebnim šolstvom. In v vsaki normalni državi bi morali ob takem dogodku ulice in trge napolniti protestniki. Pri nas je vse mirno in tiho. Psi lajajo, karavana gre svojo pot, čeprav se dogaja to, kar se je svoj čas dogajalo v Srbiji pod vodstvom »beograjskega vožda«, ko je lahko politična elita samodržca Miloševića samopašno in enostransko ukinila organe tedanje SAP Kosovo. In če smo omenili Thompsona: tudi ustavno sodišče mu ne more pomagati pri ponovni organizaciji koncerta v Sloveniji, saj se temu silovito upirajo tako rekoč vsi tisti, ki imajo v rokah kaj oblasti - ali zaradi ideološke zakrknjenosti bodisi zaradi previdnega konformizma, ko nihče noče tvegati.

Pravzaprav se zdi kar neverjetno, kako smo Slovenci vdani v usodo in hkrati pripravljeni poteptati in spodrezati krščanske korenine. Če smo v času »uradnega« komunizma imeli med kaznivimi dejanji tudi tisto o »rušenju ustavne ureditve«, je sedaj logika obrnjena: ustavo je dovoljeno kršiti, kadar gre za »višje interese«. No, prej si vsaj tega niso upali, a morda je prišel čas za to prav zaradi spoznanja, da veliki večini Slovencev za kršitve ustave »dol visi«, tisti nezadovoljni pa se bodo tako ali tako oglasili preko facebooka, ki postaja pravcati opij za ljudstvo. Namreč, kaj si lahko drugega mislim, ko se vsak dan pojavlja na stotine jeznih sporočil proti Marjanu Šarcu, a vse skupaj ne zaleže niti za mišji kakec? Dokler bo vse ostalo na ravni nerganja (in čakanja na negotove nove volitve), se oblastnikom ni treba bati. Ob jeznih izpadih na družbenih omrežjih se lahko samo zadovoljno krohotajo. Ker tudi poznajo psihologijo tistih, ki so denimo organizirali Odbor 2014, slednji pa se je ustrašil samega sebe: v trenutku, ko bi res lahko dosegel tektonske premike, je potegnil ročno zavoro.

Žal tudi drugod po Evropi prihaja do stvari, zaradi katerih ne moremo več govoriti o krščanskem kontinentu. Prav včeraj je umrl Vincent Lambert, ki je bil več kot enajst let invalid z zmanjšano prištevnostjo, vendar je imel veliko voljo do življenja. Francoske oblasti pa so ga pustile stradati, zato lahko govorimo o političnem umoru kot produktu kulture smrti. Drage bralke in bralci, ta žalostni konec se je zgodil na praznik sv. Benedikta, zavetnika Evrope, in to v času, ko v Evropo vse močneje pritiska islam in ko se nekdaj krščanske množice zatekajo k okultizmu in ezoteriki, kjer išče rešitev v samoodrešenju. Evropa in z njo Slovenija, prebudita se!

nazaj na vrh