O požganih cerkvah in še o čem … Izpostavljeno

  • Napisal  dr. Andreja Valič Zver za nova24tv.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
O požganih cerkvah in še o čem …

Prejšnji ponedeljek zvečer me pokliče Milan iz Strasbourga. “Gledam francosko televizijo, cerkev Notre-Dame gori …” Moja prva misel je, da to vendar ni mogoče. Prižgem televizijo, spremljam družbena omrežja in se zavem krute resnice. Eno najlepših cerkva, ki sem jih videla v življenju, nenavaden spoj gotske grandioznosti, neskončnega kipenja k nebu in filigransko oblikovane cerkvene opreme, od veličastnih rozet in razkošnih poslikav do dih jemajočega ambona … vse to požirajo ognjeni zublji. Spomin na obisk Pariza iz časov, ko še nismo razmišljali o nevarnostih ilegalnega migrantskega vala in terorističnih napadov, nenadoma oživi. Vsa bela in gosposka cerkev Naše gospe je kraljevala na top listi “must-to-do” pariških turističnih znamenitosti in opozarjala na dvatisočletno prisotnost krščanskega izročila na tleh Evrope. Zdelo se je, da je večna. Niti divjanja krvavih verskih in drugih vojn, niti nasilje francoske revolucije, niti ponavljajoči se francosko-nemški spopadi niso prišli do živega sijoči lepotici sredi Pariza, simbolu francoske in evropske zavezanosti Božji ljubezni in lepoti. A Francija in Evropa sta zlasti v 20. stoletju vedno bolj pozabljali na svoje krščanske korenine in tudi cerkev Naše gospe je vedno bolj postajala zgolj turistična točka na zemljevidu. Nešteto dokazov je za to trditev, naj omenim zgolj srdita nasprotovanja umestitvi krščanske podlage današnje Evrope v preambulo t. i. evropske ustave.

 

Vsaj zdelo se je tako. Do ponedeljkovega večera, ko so Francijo, Evropo in svet pretresli posnetki goreče cerkve Notre-Dame. In ko so nam že med “live stream” javljanji v živo nekateri reporterji – kljub več kot sedemsto napadi na francoske cerkve zgolj v enem letu – sporočali, da gre zagotovo za “nesrečo”, ki naj bi ji botrovala  obnova cerkve. V naslednjih dneh so se v medijih in na družbenih omrežjih množile najrazličnejše “teorije zarote”. Na drugi strani pa so se krepila priseganja, da je “res šlo za napako na električni napeljavi”, in celo odobravanja v radikaliziranih okoljih pa tudi relativiziranja v smislu: “Saj gre zgolj za kup kamenja in lesa … Bomo že pozidali še enkrat vse skupaj, pa bo …”

A gre za mnogo več kot to. Ne gre zgolj za krščansko cerkev, za stavbo. Ne gre zgolj za skupek tramov, kamenja in nabožnih predmetov. Ne gre zgolj za uničena umetniška dela neprecenljive vrednosti. Ne gre za to, da bomo cerkev Notre-Dame spet pozidali. Gre za simbol. Simbol naše najgloblje biti. Simbol obstoja francoskega naroda in drugih evropskih narodov, ki v svojem arhetipu nosijo krščansko dediščino, pa če si to priznamo ali ne.

Cilj je bil vselej enak: nasilno uničiti staro kulturno okolje, zgraditi novo in spremeniti identiteto

Naslednje jutro so mediji in družbena omrežja preplavljeni s posnetki hudo ranjene pariške Naše gospe. Ožgana cerkev kot v boju ranjena lepotica steguje svoje nekdaj bele stolpiče proti nebu. A med neštetimi fotografijami je tista, ki se me najbolj dotakne: zadimljena cerkvena notranjost, na smrt utrujeni in vidno pretreseni pariški gasilci ter kljub dimu še vedno svetlo žareči križ na glavnem oltarju. Ja, Kristusovo znamenje kraljuje za vse večne čase. In kristjani smo v tem velikonočnem času z neskončno množico obredov, molitev, blagoslovov, obiski cerkva, kapelic, znamenj … potrdili svojo zavezanost križu, ki je in bo ostal simbol in osnovni temelj naše skupne evropske kulture.

Foto: Twitter

Trk civilizacij

Ne glede na vzrok požara – predvidevam, da bo pravi razlog ostal javnosti neznan še leta – mi v mislih zveni daljnovidnost Huntingtonove teze, da bo 21. stoletje zaznamovano s trki kultur oziroma civilizacij. S krvavimi samomorilskimi napadi pripadnikov skrajne islamske skupine v Šrilanki na cerkve in hotele na velikonočno nedeljo se je ta teza znova potrdila. Krščanstvo je v našem času najbolj preganjana religija na svetu. Vsakodnevnih dokazov o napadih na kristjane in njihove simbole v Evropi, na Bližnjem in Daljnem vzhodu, v Afriki in drugje svetovna medijska mašinerija niti ne šteje več.

Bojim se, da izgubljamo bitko, pa ne zato, ker ne zmoremo, ampak ker nočemo braniti lastne vere, kulture, civilizacije oziroma identitete. Na jugu Evrope, na Balkanu, se kulturna krajina radikalno spreminja; zraslo je nekaj sto novih mošej, od tega kar tristo v Severni Makedoniji. V zahodni Evropi pa obenem prodajajo krščanske sakralne objekte v komercialne namene. Res je, v dvatisočletni zgodovini so krščanske cerkve mnogokrat gorele. Spomnimo se: že ko so barbarska plemena divjala proti Rimu, da bi ga uničila, so na poti požigala zgodnjekrščanske cerkve. Niso pa jih vselej zažigali tujci. Velikokrat je takšna samodestruktivnost Evropejcev prišla sama na površje, na primer v raznih revolucijah, kot je bila francoska ali vse komunistične, vključno s slovensko. Cilj je bil vselej enak: nasilno uničiti staro kulturno okolje, zgraditi novo in spremeniti identiteto.

Toda v zgodovini so napadi na krščanske simbole še bolj utrdili skupnost. Če so porušili eno cerkev, je bila zgrajena nova, še bolj mogočna. Smo današnji kristjani še pripravljeni tako goreče kot generacije pred nami braniti svoje simbole in s tem svojo bit?

Dr. Andreja Valič Zver

nazaj na vrh